Jedro

Sodišče ne more določiti čiste vrednosti zapuščine - kmetijskega gospodarstva samo po napovedi prevzemnika kmetije, saj je ta zainteresiran za čim nižjo oceno zaradi plačila manjših zneskov nujnim dedičem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje se v odločitvi v točki a/1. in 3. razveljavi v delu, v katerem je napovedana oziroma čista vrednost zapuščine 1.300.000,00 SIT, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, vendar nerazveljavljenem delu, potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine, to je nepremičnine, vrnjene v postopku denacionalizacije vl. št. 627 in vl. št. 628 k.o. ..., vse v napovedani vrednosti 1.300.000,00 SIT (točka a/1. izreka). Nadalje je v točki a/3. ugotovilo, da čista vrednost zapuščine znaša 1.300.000,00 SIT. Po ugotovitvi, da zapustnik z oporoko z dne 3.12.1963 ni razpolagal z nacionaliziranim premoženjem, je ugotovilo, da nastopi dedovanje po Zakonu o dedovanju kmetijskih gosodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Kot dediče je ugotovilo otroke zapustnika A. M., A. H., roj. M., A. M. in A. G., roj. M. (točka a/4. izreka).

Nadalje je ugotovilo, da je dedič A. M. postal prevzemnik zaščitene kmetije na podlagi sklepa o dedovanju tedanjega Občinskega sodišča v Grosupljem z dne 20.4.1964, opr.št. D 78/94, ter mu je zato tudi v tem postopku glede sedaj vrnjenih nepremičnin priznalo status prevzemnika, pri čemer je tudi izrecno vztrajal, ostali dediči pa so vztrajali na dedovanju sedaj vrnjenih nepremičnin, pri čemer sodišče njihove dedne prijave šteje kot priglasitev k dedovanju nujnih dednih deležev (točka a/5. izreka). Po teh ugotovitvah je dediča A. M. razglasilo za prevzemnika do celotnih nepremčinin v naravi oz. do 5/8 vrednosti nepremičnin, ostalim trem dedičem pa do 1/8 vrednosti nepremičnin (točka b izreka). Nadalje je pod točko c izreka prevzemniku nepremičnin A. M. naložilo, da je dolžan izplačati sodedičem vsakemu po 1/8 vrednosti nepremičnin, ki so predmet tega zapuščinskega postopka.

Proti navedenemu sklepu o dedovanju se je pravočasno pritožil zap.

sin, dedič A.M., ki ugovarja zoper točko 1. tega sklepa, ker je vrednost nepremičnin, ki je predmet dedovanja, prenizko ocenjena.

Ugovarja tudi zoper točko 5. sklepa in zahteva, da se mu delež dodeli v naravi, kajti tudi sam je lastnik zaščitene kmetije, ki se nahaja v isti katasterski občini k.o. ... in parcela, ki je predmet dedovanja, je v bližini te kmetije, zato zahteva, da se mu 1/8 zapuščine dodeli v naravi.

Pritožba je le delno utemeljena.

Kako je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve, da je zapuščina pokojnega A. M., ki je predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku, vredna 1.300.000,00 SIT, iz razlogov izpodbijanega sklepa ni jasno. V zapisniku o zapuščinski obravnavi, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo dne 19.9.1997, je navedeno samo to, da je napovedana vrednost nepremičnin, ki so predmet tega postopka, 1.300.000,00 SIT.

Kdo in na kakšen način naj bi napovedal takšno vrednost, iz zapisnika in tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa ni jasno. Izpodbijani sklep torej o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Vsekakor pa je jasno to, da ima tisti dedič, ki nepremičnino prevzame v naravi in je ostalim sodedičem dolžan izplačati nujne deleže, zelo izrazit interes, da je vrednost čim manjša, s tem pa seveda tudi manjše njegove obveznosti do sodedičev, ostali dediči, ki prejmejo nujne deleže v denarju, pa so vsekakor zainteresirani, da bi bila ta vrednost čim večja. Že iz tega razloga bi bilo potrebno po določbi 13. točke 2. odstavka 354. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) izpodbijani sklep glede določitve vrednosti zapuščine razveljaviti. Pritožbeno sodišče pa ob tem opozarja, da je v odločbi Upravne enote Grosuplje z dne 14.7.1995, s katero so bile nacionalizirane nepremičnine vrnjene zapustniku, navedeno, da je vrednost teh zemljišč, izračunana na podlagi odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije z dopolnitvijo tega odloka (Ur.l. RS, št. 16 in 21/92), zanaša 51.687 DEM v tolarski protivrednosti na dan izdaje te odločbe po srednjem tečaju Banke Slovenije. Prav nikakršen trud ne bi bil potreben sodišču prve stopnje, da bi ugotovilo vrednost nepremičnine, saj bi navedeni znesek, izražen v DEM, moralo le preračunati v tolarje na dan izdaje izpodbijanega sklepa po srednjem tečaju Banke Sloevnije. Tako bo moralo ravnati tudi v nadaljevanju tega postopka in prevzemniku nepremičnin, dediču A. M. ml., naložiti, da preostalim dedičem poravna še razliko od tistega, kar jim je že plačal, pa do tistega, kar jim bo dejansko moral plačati iz naslova njihovih nujnih dednih deležev.

V preostalem delu pa pritožba, ko pritožnik zahteva, da dobi svoj nujni delež v naravi, ni utemeljen zato, ker to svojo zahtevo utemeljuje z dejstvom, da je tudi on lastnik zaščitene kmetije, vendar pa za dokazovanje tega dejstva v pritožbi ni ponudil nikakršnega dokaza. Nič kaj takega namreč pritožnik ni zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 1. odstavka 352. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja v zvezi s 163. členom ZD, pa pritožnik v pritožbi sicer lahko navaja nova dejstva, vendar mora hkrati ob tem tudi predlagati dokaze, s katerimi bi se ta dejstva lahko dokazala. Ker pa pritožnik tega ni storil, tega dela njegove pritožbe pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo glede ugotovitve vrednosti zapuščine, v preostalem delu pa jo je zavrnilo, kot je razvidno iz izreka in obrazložitve tega sklepa (2. oz. 3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP).