Jedro

Sodišče prve stopnje je skladno z relevantnimi odločitvami Vrhovnega sodišča (npr. VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024) presojalo izjeme iz sodbe C-742/19 Sodišča EU tako, da je ugotavljalo konkretne okoliščine izvajanja vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj se izključitev direktive nanaša predvsem na osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju, pri čemer ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju, prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja, upoštevati pa je bilo treba morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in podpornimi dejavnostmi, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. V smislu 79. točke sodbe C-742/19 se presoja, ali bi se uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedle le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja (v zvezi s tem toženka ni podala nobenih trditev), sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikove zamenljivosti (ki ji v zvezi s to vojaško vajo toženka niti ni nasprotovala). Zahtevku za plačilo razlike v plači je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi v povezavi s tožnikovo stalno pripravljenostjo v času vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj toženka ni dokazala, da bi njegova vloga v tej konkretni vojaški vaji pomenila izjemo po navedeni sodbi SEU.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo priznalo tožniku zneske prikrajšanja pri plači za posamične mesece med marcem 2017 in februarjem 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 2.471,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Pridruženi dokumenti:

3.2. Toženka vlaga pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na 48 ur stalne pripravljenosti v mesecu maju 2021 zaradi udeležbe na vaji Jadranski udar v prisojenem znesku 189,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, oziroma razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Navaja, da je med postopkom zatrjevala in dokazovala, da je tožnik dodatek za stalno pripravljenost prejel za udeležbo na mednarodni vaji Jadranski udar 2021 po ukazu za njeno organizacijo in izvedbo z dne 6. 5. 2021. Tožnik je bil udeležen kot vadbenec, zato gre za izjemo in izključuje uporabo Direktive 2003/88 po 1. alineji. Naloge, ki so se izvajale v okviru te vojaške vaje, sodijo v operativno urjenje, s katerim se sodelujočim omogoči soočanje s položaji, ki omogočajo natančno posnemanje pogojev vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sklicuje se na izjavi A. A. in B. B. ter izpoved C. C., iz katere izhaja, da usposabljanja in vaj zaradi njihove narave ni mogoče izvajati z rotacijami. Sodišče prve stopnje je njene trditve zavrnilo s pavšalnimi ugotovitvami, da bi lahko tožnikovo vlogo (podporna logistična vloga dostava hrane, orodja, pošte torej vsakodnevna opravila) določen čas izvajal drug pripadnik, takšna menjava pa ne bi vplivala na dobro izvedbo vaj. Meni, da je sodišče prve stopnje mimo izvedenih dokazov oziroma izpovedi prič ugotovilo, da je tožnik zamenljiv v obeh vlogah. Spregledalo je izpoved C. C., da je bil tožnik kot voznik vzdrževalec v okviru vaje aktiviran z mobilnim radarjem kratkega dosega. Njegova primarna vloga je bila, da skrbi, da sistem funkcionira in da podpira podporno osebje, da se lahko specialist radarski tehnik ukvarja z radarjem in ne s tem, kam bo šel po malico. Do tega se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo. Ker je dokazna ocena glede vaj in usposabljanja preveč pavšalna, sodbe pa se v tem delu ne da preizkusiti, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega ostavka 339. člena ZPP, napačno je ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

4.3. Pritožba ni utemeljena.

5.4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje toženka v pritožbi. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP, je pritožbeno sodišče presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6.5. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Ob upoštevanju toženkinih zelo splošnih trditev in v zvezi z njimi predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, zakaj je štelo, da toženka ni dokazala, da bi bil tožnik na mednarodni vojaški vaji Jadranski udar 2021 v vlogi vadbenca oziroma bistvena logistična podpora za vajo.

7.6. Prav tako ni napačno povzelo izpovedi priče C. C., ki sicer ni bil predlagan kot priča za trditve toženke v povezavi z mednarodno vojaško vajo Jadranski udar 2021. Po vsebini toženka v resnici nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, kar je drug pritožbeni razlog. Tudi sicer je dokazna ocena skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

8.7. Tožniku je bila maja 2021 odrejena stalna pripravljenost v okviru mednarodne vojaške vaje Jadranski udar 2021 v trajanju 48 ur. Tožnik pri toženki sicer opravlja delo vojak v nazivu desetnik in je razporejen na formacijsko dolžnost vojak vzdrževalec infrastrukture, ki jo opravlja v nazivu desetnik v formaciji št. ... - 16. Centra za nadzor in kontrolo zračnega prostora v 15. polku vojaškega letalstva/16. Centra za nadzor in kontrolo zračnega prostora/radarska četa/ radarski vod D./Oddelek za podporo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tudi na dneve izvedbe vaj kot običajno prišel na delo na lokacijo D., v okviru vaje so mu bile odrejene enake naloge, kot jih sicer opravlja redno na delovnem mestu na lokaciji D. oziroma enake naloge, kot če bi mu bila odrejena straža, v zvezi s katero mu je bila tudi odrejena stalna pripravljenost, ki šteje v delovni čas (zoper ta del izpodbijane sodbe toženka ni vložila pritožbe). Tem ugotovitvam sodišče prve stopnje toženka konkretno ne nasprotuje.

9.8. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno podal trditve, da se je med vajo nahajal na običajni lokaciji (VO D.), da je na vaji opravljal razne logistične naloge, ki jih opravlja vsakodnevno, da bi ga po določenem času lahko zamenjal drug pripadnik, da so bile rotacije primerne, da njegove naloge na vajah niso bile takšne narave, da bi zahtevale prav njegovo neprekinjeno prisotnost, da se na vaji ni uril ali usposabljal, ni deloval po vnaprej določenem scenariju, ki je veljal za vadbence. Toženka teh trditev v postopku sploh ni prerekala. V zvezi s sodelovanjem tožnika na mednarodni vojaški vaji je v prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2024 toženka le na splošno podala trditve o naravi vojaških vaj, ki zaradi svoje narave sodijo med aktivnosti, ki so izvzete iz Direktive 2003/88/ES ter da so tudi podporne enote del vaj, da se tudi oni usposabljajo in da zanje rotacije niso primerne. Kot dokaz je predlagala izjavi A. A. in B. B., ki se nanašata na vojaške vaje in usposabljanja na splošno oziroma na vlogo podpornih enot v usposabljanjih na splošno. Toženka v postopku ni podala nobenih trditev v zvezi s konkretno izvedbo mednarodne vojaške vaje Jadranski udar 2021, prav tako tudi ne v zvezi s tožnikovo vlogo v okviru te vaje, kar je za odločitev bistveno.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

10.9. Pritožbene navedbe, s katerimi si toženka prizadeva dokazati, da je bil tožnik na navedeni mednarodni vojaški vaji (tudi) vadbenec oziroma da je bil nezamenljiv, so pritožbene novote. Teh pritožbeno sodišče ni presojalo, saj jih toženka prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11.10. V pritožbi se toženka sklicuje na izpoved priče C. C. v povezavi z mednarodno vojaško vajo Jadranski udar 2021 in nasprotuje njeni dokazni oceni. Teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj toženka zaslišanja navedene priče sploh ni predlagala v povezavi z odrejeno stalno pripravljenostjo tožnika v okviru vojaške vaje maja 2021, temveč le v zvezi z varovanjem objekta D. (prva pripravljalna vloga l. št. 70-76). Z izpovedjo priče pa tudi ne bi mogla nadomestiti ustreznih trditev, saj sta trditveno in dokazno breme povezana. Tako mora stranka najprej natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi, predlaganje dokaza za to, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih stranka šele nato zatrjevala, pa pomeni nedovoljen informativni dokaz. Sodišču prve stopnje se torej sploh ni bilo potrebno opredeliti do izpovedi navedene priče, saj se ni nanašala na s strani toženke predhodno zatrjevana dejstva. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožnikovim konkretnim trditvam, ki jih je podkrepil z lastno izpovedjo (dokaz s svojim zaslišanjem je pravočasno predlagal), da na mednarodni vojaški vaji Jadranski udar 2021 ni bil v vlogi vadbenca, temveč je izvajal logistične oziroma podporne naloge za izvedbo vaje, ki so bile enake, kot jih je sicer opravljal redno na svojem delovnem mestu na lokaciji D.

12.11. Sodišče prve stopnje je skladno z relevantnimi odločitvami Vrhovnega sodišča (npr. VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024) presojalo izjeme iz sodbe C-742/19 Sodišča EU tako, da je ugotavljalo konkretne okoliščine izvajanja vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj se izključitev direktive nanaša predvsem na osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju, pri čemer ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju, prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja, upoštevati pa je bilo treba morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in podpornimi dejavnostmi, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. V smislu 79. točke sodbe C-742/19 se presoja, ali bi se uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedle le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja (v zvezi s tem toženka ni podala nobenih trditev), sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikove zamenljivosti (ki ji v zvezi s to vojaško vajo toženka niti ni nasprotovala). Zahtevku za plačilo razlike v plači je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi v povezavi s tožnikovo stalno pripravljenostjo v času vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj toženka ni dokazala, da bi njegova vloga v tej konkretni vojaški vaji pomenila izjemo po navedeni sodbi SEU.

13.12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 154, 154/1, 165, 165/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1