Jedro

Če je pregon zastaral ali če so podani drugi razlogi, ki izključujejo pregon (pravnomočno razsojena stvar), prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se plačilni nalog Postaje prometne policije Maribor spremeni tako, da se postopek zoper storilca I.K. ustavi.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Maribor (prekrškovni organ) je storilcu I.K. s plačilnim nalogom zaradi prekrška po točki b) sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) izrekla globo 250 evrov in 3 kazenske točke. Plačilni nalog je bil storilcu vročen po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) 28.10.2009. Istemu storilcu je prekrškovni organ zaradi istega prekrška izdal še plačilni nalog, ki mu je bil vročen 18.11.2009. Storilec zoper plačilna naloga ni vložil zahtev za sodno varstvo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec M.V. Navaja, da je prekrškovni organ z izdajo plačilnega naloga zaradi istega prekrška kršil načelo ne bis in idem. Pravnomočno odločena stvar je tudi v okviru postopka o prekršku procesna ovira za procesno obravnavanje zadeve. Vrhovnemu sodišču predlaga, da postopek zoper I.K. ustavi, ker je prekrškovni organ z izpodbijanim plačilnim nalogom posegel v že pravnomočno razsojeno stvar in s tem kršil 31. in 158. člen Ustave Republike Slovenije (URS) in je podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu, ki je odgovoril, da z zahtevo za varstvo zakonitosti soglaša. B.

4. Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavlja tako ustava (31. člen URS) kot tudi Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP, 4. člen 7. Protokola). Po določbi 31. člena URS nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot Zakon o kazenskem postopku, ki to določbo ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne načelne prepovedi ne vsebuje.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 29/2007 z dne 6. 12. 2007 odločilo, da je pravnomočno odločena stvar tudi v okviru postopka o prekršku procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ. V skladu z določbo 2. alineje četrtega odstavka 51. člena ZP-1 prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga, če je pregon zastaral ali če so podani drugi razlogi, ki izključujejo pregon. Pravnomočno razsojena stvar je razlog, ki izključuje pregon. Zakon o prekrških ureja postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi predstavlja kršitev materialnih določb zakona (3. točka 156. člena ZP-1). Ta določba se v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, v katerem sodišče ugodi zahtevi za sodno varstvo in spremeni odločbo prekrškovnega organa, če ugotovi, da je potrebno ob pravilni uporabi materialnih določb zakona spremeniti odločbo.

6. V obravnavanem primeru je Postaja prometne policije Maribor zoper I.K. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po točki b) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 in mu izrekla globo 250 EUR ter 3 kazenske točke. Navedeni plačilni nalog, zoper katerega po podatkih spisa storilec ni vložil zahteve za sodno varstvo, je postal pravnomočen 6.11.2009. Isti prekrškovni organ je zoper istega storilca nato izdal še plačilni nalog, ravno tako zaradi prekrška po točki b) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki je postal pravnomočen 27.11.2009. Iz obeh plačilnih nalogov izhaja, da se nanašata na isti prekršek, ki ga je I.K. storil 15.6.2009, ko je z vozilom ... prekoračil največjo dovoljeno hitrost, ki je bila izmerjena v S. Na tej podlagi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prekrškovni organ z izpodbijanim plačilnim nalogom posegel v že pravnomočno odločeno zadevo in s tem kršil določbo 2. alineje četrtega odstavka 51. člena ZP-1 ter 31. in 158. člen URS, s čimer je podana kršitev materialnega zakona iz 3. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1. 7. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in glede na naravo kršitve na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca I.K. v zvezi s tem plačilnim nalogom ustavilo.