Jedro

Delodajalec lahko pisno opozori delavca na kakršnokoli kršitev delovnih obveznosti. Presoja sodišča v kasnejšem sporu o zakonitosti odpovedi je v tem primeru omejena le na kontrolo, ali je do kršitve, zaradi katere je bila podano pisno opozorilo, sploh prišlo in ali ni bilo opozorilo podano iz protipravnih razlogov.

Pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR je pogoj za morebitno kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Po izvedenem dokaznem postopku mora sodišče presoditi, ali je bilo pisno opozorilo utemeljeno ali ne in ali je bil s tem izpolnjen tudi pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 618,72 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 12. 10. 2011 in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je od 23. 11. 2011 izplačati neto nadomestilo plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter ga prijaviti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo in tožniku izplačati stroške postopka v višini 529,10 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče z upoštevanjem le izpovedbe prič nepravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z opozorilom pred odpovedjo iz krivdnih razlogov, ki je bila tožniku vročena 4. 10. 2010. Po mnenju sodišča naj bi bilo opozorilo vročeno prepozno in sicer naj bi to izhajalo iz pričanja A.A., ki je na zaslišanju dejal, da je bil postopek o ugotavljanju kršitve končan v 3 dneh. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo priložila 4 izjave sodelavcev tožnika, ki so hkrati s tožnikom stregli na poroki in sicer izjavo tožnika z dne 29. 7. 2010, B.B. z dne 29. 7. 2010, C.C. z dne 30. 7. 2010 ter nepodpisano izjavo D.D. z dne 6. 8. 2010. Listinski dokazi so torej deloma v nasprotju z izpovedjo priče, vendar pa jih sodišče ni ocenilo. Opozorilo tožniku ni bilo prepozno vročeno, saj je bilo vročeno v okviru subjektivnega in objektivnega roka za vročitev opozorila. Priča A.A. je izpovedal, da so preverjali tudi pri drugih delavcih, kdo je opustil dolžnost pravilnega blagajniškega poslovanja, čeprav bi že glede na dejstvo, da je bil tožnik vodja izmene v strežbi lahko zaključili, da je za kršitev odgovoren tožnik, vendar je tožena stranka opravila temeljit pregled v računalniškem sistemu in pridobila izjave vseh, ki so stregli na konkretni poroki. Postopek, na podlagi katerega se je tožena stranka seznanila s kršitvijo, je trajal dalj časa, predvsem zaradi dopustov. Subjektivni rok pa je začel teči predvsem, ko se je tožena stranka seznanila s kršitvijo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da kršitev očitana tožniku v opozorilu ni utemeljena, saj je šlo le za človeško napako zaradi nedelovanja monitorja na dotik. Sodišče je obrazložilo, da ni našlo razlogov zakaj bi tožnik sicer izdal račun, na katerem so bile navedene tri penine s tem, da le-te niso bile odtujene in prav tako ni bilo presežka v blagajni. Sodišče je zaradi pomanjkanja dokaza o namenu in malomarnosti zavrnilo trditev tožene stranke, da ji je z zaračunavanjem penin, ki na poroki niso bile postrežene, nastala poslovna škoda s posegom v kreditibilnost in dobro ime tožene stranke. Sodišče je v zvezi z utemeljenostjo tožniku očitane kršitve v opozorilu, sledilo le izjavi tožnika o nedelovanju monitorja na dotik in je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Nikakor namreč ne držijo navedbe, da je tožnik opozarjal toženo stranko glede nedelovanja monitorja. Tudi priča A.A. je pojasnil, da predhodnih opozoril v zvezi z nepravilnim delovanjem monitorja ni bilo in da so bile pritožbe delavcev vezane le na post terminal, ki je bil tudi zamenjan in ni v nobeni povezavi z vnašanjem artiklov. Pa tudi sicer do takšne napake zaradi razporeda artiklov na monitorju ne more priti. Tudi direktor tožene stranke je izpovedal, da do napake „zatipkanje artiklov“ na način kot ga je prikazal tožnik ne more priti, ker so artikli v podskupinah in je navadno odprta skupna glava artiklov, za peneča vina pa je določena posebna podskupina. Ob odprtju te podskupine bi lahko v primeru nepravilnega delovanja monitorja prišlo kvečjemu do obračunane napačne penine, nikakor pa ni mogoče zamenjati penine za kakšen bistveno cenejši artikel. Tožena stranka je v zvezi z delovanjem monitorja predlagala zaslišanje neposredno nadrejenega delavca tožnika E.E. ter zunanjega ponudnika programske in strojne opreme, vendar je sodišče navedena dokaza zavrnilo in s tem kršilo postopkovna pravila o kontradiktornosti postopka. Tožena stranka tožniku ni očitala odtujitev penin ampak kršitve pravil o blagajniškem poslovanju, pri čemer je tožnik ravnal malomarno. Skrb za blagajniško poslovanje je nedvomno ena od bistvenih nalog strežnega osebja, tako natakarjev kot vodij izmen v strežbi, kar je splošno znano dejstvo. Kršitev pravil blagajniškega poslovanja je (po sodni praksi celo huda) kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavci in delodajalcem, ki je nujno potrebna pri poslovanju z denarjem. Tožnik je z dejanjem kršil Zakon o delovnih razmerjih, pogodbo o zaposlitvi ter delavna navodila. Kršena so bila pogodbena določila odgovornosti za blagajniško poslovanje ter strokovno in natančno delo z gotovino in drugimi plačilnimi sredstvi in sicer določilo, ki delavcu nalaga, da blokira točno tisti izdelek, ki je bil izdan. Glede očitane kršitve z dne 30. 9. 2011, ko je tožnik v okviru svojih del in nalog „vodja izmene v strežbi“, v prisotnosti pomočnika direktorja za marketing in prodajo F.F., pri streženju sladice gostji izročil vilice tako, da ji je vrgel vilico na mizo na zelo grob način je sodišče zaključilo, da gre zgolj za različno dojemanje dogodka, kar pa po mnenju tožene stranke ne drži, saj je tožnik poleg načina podajanja pribora, nato še s povišanim tonom F.F. dejal, da vilic gostom ne meče, da pa ji bo enemu od šefov zabil v glavo, pri tem pa je tako glasno kričal, da so ga slišali tudi ostali gostje v restavraciji. Glede dopuščanja kajenja je tožena stranka tožniku v odpovedi očitala pasivnost in opustitev opozarjanja podrejenega na prepoved kajenja v restavraciji, kar je bila njegova dolžnost po pogodbi o zaposlitvi, ki je tožniku kot vodji izmene v strežbi nalagala vodenje, organiziranje in nadziranje in izvajanje del v restavraciji, točilnici in letni terasi ter skrb za čistočo in urejenost. Tožnik se je že na zagovoru pri delodajalcu popolnoma distanciral od tega, ko je dejal, da imenovani natakar ni prvič kadil in ni prvič, da ga je direktor ali F.F. videl pri kajenju v zaprtih prostorih. Tožena stranka meni, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo upoštevano načelo, da je odpoved delovnega razmerja skrajno sredstvo, ki se ga uporabi le, če ni mogoče poseči po milejših ukrepih. Tožnik je, od vročitve opozorila, storil še več kršitev delovnopravnih obveznosti in tožena stranka je izvedla številne neformalne razgovore s tožnikom. V okviru enoletnega obdobja po opozorilu je tožnik naredil več kršitev delovnopravnih obveznosti, zaradi katerih bi mu tožena stranka lahko odpovedala delovno razmerje in sicer v petek dne 8. 4. 2011 je na delovno uniformo pripel lipiško priponko, na kateri je pisalo, da je v podjetju največji dirkač in garač. Ob streženju gostov pa je tega dne dajal gostom pripombe in jim razlagal, da je določen del vodstva v Lipici zato, da uniči njeno poslovno in dobro ime. Dne 14. 4. 2011, ob času kosila, ni opravljal svojega dela, saj je kljub večjemu številu gostov stregel samo en natakar, medtem, ko je tožnik stal pri servirni mizici in se z rokami držal za vrat. Dne 1. 5. 2011 ob 22:00 uri je tožnikov podrejeni delavec ob njegovi prisotnosti kadil na delovnem mestu, dne 2. 5. 2011 pa je skupaj s podrejenim delavcem D.D. jedel na delovnem mestu in sicer ob točilnem pultu oblečen v delovno uniformo. Na prvem naroku pa je sodišče opozorilo stranki, da bo presojalo zgolj kršitve navedene v opozorilu in odpovedi, zaradi česar je bilo dejansko stanje glede ostalih kršitev neugotovljeno in s tem kršeno materialno pravo. Pri presoji okoliščin in interesov za nadaljevanje delovnega razmerja je tožena stranka upoštevala skladno s sodno prakso tudi druge okoliščine primera, ki zajemajo med drugim dotedanje delo delavca, odnos do drugih delavcev in delodajalca, ravnanje delavca ob ugotovljeni kršitvi in njegovo ravnanje kasneje ter dejstvo, da je bil dolgoletni delavec tožene stranke ter usposobljen za delo v strežbi in z delom dobro seznanjen. Tožena stranka je ugotovila, da bi tožnik kot vodja izmene v strežbi moral biti zgled ostalim natakarjem, vendar tožnik odnosa do dela in sodelavcev ter nadrejenih, klub izvedenim neformalnim ukrepom, ni spremenil. Tožena stranka je na podlagi presoje vseh navedenih okoliščin zaključila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Tožena stranka je še navedla, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 28/2011 zavzelo stališče, da če tudi kršitve, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, same zase morda ne bi bile dovolj resne in utemeljene, je potrebno upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navajal, da je priča A.A. izpovedal, da so za vse relevantne okoliščine pri toženi stranki, v zvezi z očitano kršitvijo nepravilnega registriranja penin, zvedeli že tri dni po dogodku. Zato je tožena stranka prekoračila tako subjektivni kot objektivni rok za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnika pravilno ugotovilo, da do napačnega vnosa podatkov treh penin ni prišlo hote, da tožena stranka ni dokazala niti namena niti malomarnosti tožnika v zvezi z očitanim dogodkom. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem dejstva nepravilnega delovanja monitorja predlagala zaslišanje priče E.E. ter zunanjega ponudnika programske opreme, saj tožena stranka takšnega dokaznega predloga sploh ni podala. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da gre pri očitani kršitvi tožniku za kršitev pravil o blagajniškem poslovanju pa tožnik opozarja na to, da je sodišče sicer pritrdilo toženi stranki, da pomeni kršitev pravil blagajniškega poslovanja kršitev delovnih obveznosti, vendar pa istočasno tudi ugotovilo, da tožnik očitanih pravil dne 4. 7. 2010 ni zavestno kršil ter zato navedlo ustrezne razloge. Sklicevanje tožene stranke na sodno prakso in sicer sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 454/2009 v primeru neupravičenega kasiranja denarja mimo blagajne oziroma izdanih vozovnic pa je predvsem neustrezno in neprimerljivo s tožnikovim primerom. Tožena stranka v zvezi z očitano kršitvijo tožniku z dne 30. 9. 2011 polimizira z navedbo v obrazložitvi sodbe, da gre pri celotnem ugotovljenem dejanskem stanju za različno dojemanje dogodka. Pri tem očitano nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v smeri, da je očitek zajemal le nepravilno podajanje pribora, kot tudi neprimerno obnašanje do nadrejenega s kričanjem pred polno restavracijo, pri čemer pa se sodišče do slednega dela očitka naj ne bi opredelilo. Vendar pa je v sodbi implicitno zavzelo stališče tudi do tega očitka. Glede kršitve z dne 25. 9. 2011, ko bi naj tožniku podrejeni delavec kadil na delovnem mestu se je sodišče jasno opredelilo do takšne kršitve. Tožnik je omenjenega delavca večkrat ustno opozoril in prav tako je bil delavec opozorjen s strani direktorja kot drugih vodilnih delavcev tožene stranke, vendar brez željenega rezultata. Glede na navedeno je tudi neutemeljeno odgovornost za ravnanje podrejenega v celoti naprtiti tožniku. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov in sicer ni zaslišalo predlaganih prič E.E. in zunanjega ponudnika programske in strojne opreme, ki bi lahko potrdila, da je spornega dne monitor na dotik, pravilno deloval. Po mnenju tožene stranke je z zavrnitvijo predlaganih dokazov sodišče ne da bi zavrnitev obrazložilo bistveno kršilo postopkovna pravila o kontradiktornosti postopka. Navedena kršitev je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe ZPP ali uporabi nepravilno in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločitev, kot to izhaja iz 285. člena ZPP. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Pravica do kontradiktornega sodnega postopka je ena od najpomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic. Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi stranki ustreza obveznost sodišča do vse (pravne in dejanske) navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo dopustnost in upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso potrebni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navedene zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic, saj je le-ta stranki ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžna izvajati mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Sicer pa glede na načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP mora stranka za dejstva, ki jih zatrjuje ponuditi dokaze in obratno. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Kar pa tožena stranka pri predlaganju navedenih zaslišanj prič ni opredelila. Sicer pa je tožena stranka predlagala zaslišanje priče E.E. v zvezi z kršitvami z dne 14. 4. 2012, 1. 5. 2011 in 2. 5. 2011, katere pa niso predstavljale kršitev zaradi katerih je tožniku bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Prav tako tožena stranka te priče ni predlagala, v zvezi z brezhibnim delovanjem monitorja.

Na podlagi 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je dodatno zaslišalo tožnika, prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine v spisu.

Predmet spora v tej zadevi je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dnem 2. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj za njeno zakonitost, predpisan v 1. odstavku 83. člena ZDR. Tožnik je bil sicer predhodno dne 24. 9. 2010 pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja (priloga A1), vendar pa po presoji sodišča prve stopnje opozorilo ni bilo utemeljeno, zaradi česar tudi kasnejša redna odpoved ni bila zakonita.

Namen, ki ga zakon zasleduje z institutom pisnega opozorila pred odpovedjo je, da delavca odvrne od nadaljnjih kršitev delovnih obveznosti. V tem smislu lahko delodajalec pisno opozori delavca na kakršnokoli kršitev delovnih obveznosti. Presoja sodišča v kasnejšem sporu o odpovedi je v takem primeru omejena le na kontrolo ali je do kršitve, zaradi katere je bilo podano pisno opozorilo, sploh prišlo in ali je bilo opozorilo podano iz utemeljenih razlogov oziroma ali je sploh bilo podano (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 293/2010 z dne 20. 3. 2012).

Delodajalec je tisti, ki mora oceniti, za kakšen razlog za odpoved gre, saj je tudi dokazno breme za redno ali izredno odpoved na njegovi strani (82. člen ZDR). Ko ugotovi razlog, mora delodajalec odpoved izpeljati tako, kot mu določa zakon, pa naj gre za redno ali izredno odpoved. Vsaka odpoved ima svojo posebnost in pogoje, ki jih morata upoštevati tako delavec kot delodajalec. Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je kot pogoj določeno predhodno pisno opozorilo, ker je v nasprotnem primeru odpoved nezakonita. Na zakonitost odpovedi ne morejo vplivati niti morebitne posledice kršitve, niti ugotovitev, da je šlo za takšno kršitev delovnih obveznosti, zaradi katerih bi bilo možno tudi izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da delodajalec ni izpolnil zakonskih pogojev za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

ZDR res navaja kot opredelitev vsebine 83. člena, da gre za postopek pred odpovedjo s strani delodajalca. Toda to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Gre za odpoved pogodbe, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi pogodb in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca, kot praviloma šibkejše pogodbene stranke. Med takimi dodatnimi pogoji je za redno odpoved iz krivdnega razloga predpisano tudi predhodno pisno opozorilo. Ne gre za postopkovno določbo, temveč za enega od pogojev za odpoved. Ker morajo biti za zakonitost odpovedi izpolnjeni vsi predpisani pogoji, tako tisti iz 88. kot 83. člena ZDR, so neutemeljene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče najprej ugotoviti obstoj utemeljenega in resnega razloga za odpoved. Tudi če bi sodišče to ugotovilo, bi bila redna odpoved nezakonita, ker ni bilo predhodnega pisnega opozorila.

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR, pogoj za morebitno kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Do pravne narave tega opozorila se je opredelilo tudi Ustavno sodišče RS, ki je navedlo, da gre za neke vrste procesno predpostavko, od izpolnitve katere je odvisna zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Obrazložilo je, da je glede na določbo 204. člena ZDR, neutemeljenost takšnega opozorila mogoče uveljavljati v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede dokaznega bremena v zvezi s pisnim opozorilom je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je dolžnost delodajalca, da dokaže obstoj takega opozorila, vsebinsko utemeljenost oziroma neutemeljenost opozorila pa mora zatrjevati in dokazati delavec. Po izvedenem dokaznem postopku mora sodišče presoditi ali je bilo pisno opozorilo utemeljeno ali ne in ali je bil s tem izpolnjen tudi pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (sodba VIII Ips 418/2008 z dne 9. 2. 2010, VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010).

Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje in glede na ugotovitve pritožbenega sodišča na pritožbeni obravnavi, je tožena stranka tožniku v pisnem opozorilu z dne 24. 9. 2010 očitala, da je dne 4. 7. 2010 ob 04:13 uri zjutraj, na svojem delovnem mestu, gostom po končani pogostitvi pa poročnem slavju zaračunal tri zlate radgonske penine po 26,00 EUR, čeprav jih gosti niso naročili, niti jim niso bile postrežene. Tožena stranka je tožniku očitala, da je s tem kršil pogodbena določila odgovornosti za blagajniško poslovanje ter strokovno in natančno delo z gotovino in drugimi plačilnimi sredstvi in navodilo, ki delavcu nalaga, da blokira točno tisti izdelek, ki je bil izdan. Z opisanim dejanjem pa bi naj tožnik po mnenju tožene stranke kršil tudi 35. člen Zakona o delovnih razmerjih, ki prepoveduje škodljiva ravnanja, saj je tožnik z očitanim dejanjem delodajalcu napravil poslovno škodo s posegom v kreditibilnost in dobro ime družbe. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je očitana kršitev iz pisnega opozorila neutemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo toženi stranki, da je kršitev pravil blagajniškega poslovanja kršitev delovnih obveznosti, vendar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da tožnik očitane kršitve ni storil in da je prišlo predvsem do človeške napake (zatipkanje artikla), pri čemer je bilo potrebno upoštevati, da je tožnik tega dne delal 15 ur (od 11:00 ure do 04:30 ure zjutraj) – z 2 urnim premorom in da je do napake pri tipkanju prišlo okoli 04:00 ure zjutraj po zaključku slavja. Glede na to, da je tožnik spornega dne bil na delu vsega skupaj 15 ur, čeprav bi delovni dan tožnika lahko trajal največ 10 ur (3. odstavek 143. člena ZDR), je navedeno vsekakor vplivalo na psihofizične sposobnosti tožnika pri delu in zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so obstajali objektivni razlogi (preutrujenost delavca), ki so pripomogli k nastanku očitane kršitve. Pritožbeno sodišče je po dodatnem zaslišanju tožnika verjelo tožniku, da je bil ob zaključku delovnega dne ob 04:30 uri zjutraj, ko je vnašal zadnje izdane artikle in sicer spomnil se je, da je vtipkal radensko bil očitno premalo pozoren in ni videl na ekranu, da je prišlo do napake pri vtipkanju, kar bi sicer, v kolikor ne bi šlo za preutrujenost, vsekakor opazil. Glede na že navedeno, da je pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz krivdnega razloga torej obstoj pisnega opozorila in njegova utemeljenost, kar pa v sporni zadevi ni bilo ugotovljeno je odločitev sodišča, ki je ugodilo zahtevku tožnika pravilna. Sodišče prve stopnje je sicer nepravilno zaključilo, da je bilo pisno opozorilo izdano prepozno, ker bi naj tožena stranka izvedela za kršitev najkasneje 10. 7. 2010 pisno opozorilo pa je bilo izdano 24. 9. 2010, vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve. Tožena stranka je pravilno pisno opozorila vročila tožniku šele, ko je predhodno pridobila vse izjave delavcev, ki so prav tako spornega dne delali skupaj s tožnikom in preverila, ali so morda oni blokirali artikle na blagajni. Zato je pritožba tožene stranke v tem delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku prepozno vročila pisno opozorilo, utemeljena. Vendar pa glede na navedeno, ker je sodišče ugotovilo, da tožnik ni storil očitane kršitve je v nadaljevanju odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel zato mu je tožena stranka dolžna vrniti stroške pritožbene obravnave, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT in sicer: nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 283,20 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3212 v znesku 212,40 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002. Na tako odmerjeno nagrado je tožnik upravičen do 20 % DDV in stroške kilometrine Sežana – Ljubljana – Sežana (160 km x 0,37 EUR/km), v znesku 59,20 EUR. Skupaj stroški znašajo 618,72 EUR in jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni, po tem roku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.