Jedro

Tožnik je bil pri toženki zaposlen skoraj dvajset let, ob odpovedi je bil star 61 let, po izobrazbi je profesor športne vzgoje. Po prenehanju delovnega razmerja pri toženki se je zaposlil pri drugem delodajalcu, v času odločanja sodišča prve stopnje ni bil zaposlen. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da njegove možnosti za novo zaposlitev niso tako dobre, kot navaja toženka. Njenim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da tožnik nove zaposlitve ne išče, ki so na ravni domnev, utemeljeno ni pripisalo večje teže. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je ustrezno denarno povračilo v višini desetih plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval obračun in odvod davkov ter prispevkov (točka I izreka sodbe in sklepa). Spremembe tožbe z dne 14. 12. 2021 ni dovolilo (točka II izreka). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 8. 2020 nezakonita (točka III izreka) in da tožniku delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo, ampak je trajalo do 31. 8. 2020 (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožnika za čas od 23. 8. 2020 do 31. 8. 2020 prijavi v socialna zavarovanja, mu obračuna in izplača nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka V izreka) ter denarno povračilo v višini 25.058,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2020 do plačila (točka VIa izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (točka VIb izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 968,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (točka VII izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in sklepa (točke III, IV, V, VIa in VII izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je zakonita zastopnica toženke po nastopu mandata v juniju 2020 ugotovila, da ima tožnik sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi. Takrat ni vedela, ali je s tem podana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja niti da ima ravnanje znake kaznivega dejanja. Zakonita zastopnica je pravni laik. Poiskala je pomoč zunanje pravne službe oziroma odvetnika. Vse dejanske okoliščine glede razloga za podajo odpovedi je ugotovila, ko je prejela odvetnikov odgovor. Odpoved je podala pravočasno. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da razlog za podajo odpovedi ni podan. Neutemeljeno je upoštevalo stališča v sodbi VDSS Pdp 1121/2014, v kateri so bila drugačna dejanska in pravna vprašanja. V času, ko je bil tožnik ravnatelj toženke in s tem njen zakoniti zastopnik, ni mogel zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi sam s seboj za delovno mesto učitelj podaljšanega bivanja. Takšne pogodbe ni mogel zakonito skleniti niti s predsednico sveta zavoda, ki sklepa le pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto ravnatelj. Pogodba o zaposlitvi z dne 2. 7. 2019 je nična. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti. Nebistveno je, kakšen je bil nasvet Centra A. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo previsoko denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Ni upoštevalo, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti vse do upokojitve. Nove zaposlitve ne išče. Glede na to, da je opravljal delo ravnatelja, njegove zaposlitvene možnosti niso slabe. V zadevi VS RS VIII Ips 22/2016 so bile delavcu pred upokojitvijo prisojene štiri plače, v zadevah VIII Ips 236/2017, VIII Ips 78/2018, VIII Ips 72/2015, VIII Ips 33/2015 in VIII Ips 180/2017 pa je šlo za bistveno mlajše delavce, ki so iskali novo zaposlitev, pa jim je bilo prisojeno nižje denarno povračilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno in pravilno utemeljilo.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je toženka odpoved z dne 19. 8. 2020 podala prepozno in da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in sicer kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

6. ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Ugotovitev razloga za odpoved pomeni seznanitev z dejstvi, ki omogočajo subsumcijo pod pravno normo, ki opredeljuje razloge. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedbe toženke, ki jih ponavlja v pritožbi, da je razlog ugotovila dne 4. 8. 2020, ko je prejela pravno mnenje odvetnika in predlog delovnopravnih ukrepov. Pri tem je kot bistveno izpostavilo, da že zakonita zastopnica toženke B. B., zaslišana kot stranka, ni potrdila njenih navedb, ampak je izrecno izpovedala, da se je z vsemi dejstvi seznanila v juniju 2020. Iz elektronskega sporočila odvetnika z dne 4. 8. 2020, ki vsebuje pravno mnenje in predlog delovnopravnih ukrepov, ni ugotovila nobenih novih dejstev, ampak le, kot je pravilno iz njegove vsebine ugotovilo sodišče prve stopnje, da gre po mnenju odvetnika za ravnanje z znaki kaznivih dejanj.

7. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je toženka, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, tožniku očitala, da je pogodbe o zaposlitvi ponaredil oziroma predrugačil, zato da bi se uporabile kot prave, oziroma da je ponarejene in spremenjene listine uporabil kot prave, čeprav je vedel, da to niso; da je v času, ko je opravljal delo ravnatelja oziroma v.d. ravnatelja zlorabil svoj uradni položaj ter si s ponareditvijo listin zagotovil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelj podaljšanega bivanja, s svojim nezakonitim in nepravilnim ravnanjem pa je kršil svoje pogodbene in zakonske obveznosti, zato da bi si zagotovil protipravno premoženjsko korist v obliki nadaljevanja delovnega razmerja pri toženki.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izpovedi tožnika in priče C. C., ki je v imenu toženke kot predsednica sveta zavoda sklenila pogodbe o zaposlitvi za v. d. ravnatelja (pogodbi z dne 18. 6. 2019 in 2. 8. 2019) in pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelj podaljšanega bivanja z dne 2. 7. 2019, pravilno ugotovilo, da odražata njuno pravo voljo. Za sklepanje pogodb o zaposlitvi z ravnateljem (ali v. d. ravnatelja) je bila v imenu toženke pristojna predsednica sveta zavoda, čemur toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo stališče v sodbi VDSS Pdp 112/2014, v kateri sicer ne gre povsem za enaka dejanska vprašanja kot v tej zadevi, ampak za vprašanje, ali lahko sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za ravnatelja sprejme organ, ki imenuje in razrešuje ravnatelja, torej svet zavoda. Višje delovno in socialno sodišče je utemeljilo, da sklepa ne more sprejeti ravnatelj sam zase. Upoštevaje navedeno za konkretni primer pomeni, da tožnik kot ravnatelj (ali v. d. ravnatelja) ni mogel skleniti pogodb o zaposlitvi sam s seboj, ampak jih je zakonito sklenil s predsednico sveta zavoda, pri čemer je za delovno mesto učitelj podaljšanega bivanja, ki je bilo prosto, izpolnjeval vse pogoje. Pogodba o zaposlitvi z dne 2. 7. 2019 ni nična, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, saj ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

9. Za čas, ko je bil ravnatelj oziroma v. d. ravnatelja, je pogodba o zaposlitvi z dne 2. 7. 2019, sklenjena za delovno mesto učitelj podaljšanega bivanja, mirovala. Tožnik te pogodbe o zaposlitvi ni sklenil kot ravnatelj oziroma v. d. ravnatelja ampak na strani delavca, in pogodbe o zaposlitvi za v. d. ravnatelja ni kršil. Tudi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učitelj podaljšanega bivanja z njeno sklenitvijo ni kršil. V njegovem ravnanju niso podani znaki nobenega kaznivega dejanja, niti kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), saj s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi tožnik ni spremenil prave listine, niti kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1, saj tožnik ni izrabil svojega položaja ravnatelja oziroma v. d. ravnatelja.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, oziroma v tem okviru predvsem delovno dobo tožnika pri toženki in njegove možnosti za novo zaposlitev. Tožnik je bil pri toženki zaposlen skoraj dvajset let, ob odpovedi je bil star 61 let, po izobrazbi je profesor športne vzgoje. Po prenehanju delovnega razmerja pri toženki se je zaposlil pri drugem delodajalcu, v času odločanja sodišča prve stopnje ni bil zaposlen. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da njegove možnosti za novo zaposlitev niso tako dobre, kot navaja toženka. Njenim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da tožnik nove zaposlitve ne išče, ki so na ravni domnev, utemeljeno ni pripisalo večje teže. 11. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je ustrezno denarno povračilo v višini 10 plač. Primeri sodne prakse, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi, ne utemeljujejo njenih prizadevanj za znižanje prisojenega denarnega povračila. V teh zadevah (razen v zadevi VS RS VIII Ips 33/2015) je šlo za delavce, ki so bili pri delodajalcu zaposleni bistveno krajši čas, kot je bil tožnik pri toženki, in sicer v zadevi VS RS VIII Ips 22/2016 slabih deset let, v zadevi VS RS VIII Ips 236/2017 enajst let, v zadevi VS RS VIII Ips 78/2018 manj kot dvanajst let, v zadevi VIII Ips 72/2015 osem let in v zadevi VIII Ips 180/2017 prav tako osem let. V zadevi VS RS VIII Ips 33/2015 je šlo za delavca, ki je bil sicer pri delodajalcu zaposlen skoraj enaintrideset let, bil je mlajši od tožnika (53 let), prisojeno pa mu je bilo tudi višje denarno povračilo (12 plač).

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).