Jedro

Tožnica v tožbi ugotovitvam, na katerih temelji izpodbijani sklep, to je, da obstoji tožničin dolga iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, ne oporeka, pač pa se sklicuje na svoje slabo finančno stanje, ki pa ne predstavlja ovire za izdajo izpodbijanega sklepa, pač pa za njegovo izvršitev. Kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, je banka oz. hranilnica pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi dolžna upoštevati drugi odstavek 166. člena ZDavP-2, po katerem na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člena ZDavP-2), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člena ZDavP-2), ni mogoče seči z davčno izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijanim sklepom med drugim odločila, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska v višini 386,14 EUR (glavnica, obresti in stroški sklepa), ki se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri A. d. d., ..., ki opravi rubež do višine davčnega dolga, pri čemer upošteva izvzetje iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica ni poravnala dolgovanih denarnih obveznosti, ki izhajajo iz knjigovodske evidence davčnega organa, zato je bila zoper njo, v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2, začeta davčna izvršba.

2. Drugostopenjski organ (v nadaljevanju tudi pritožbeni organ) je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnica je v obravnavani zadevi vložila tožbo. Po pozivu sodišča na odpravo pomanjkljivosti tožbe je v danem roku vložila tudi dopolnitev tožbe. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je zaradi ravnanja bivšega moža ostala brez sredstev za preživljanje in brez doma. Ker ima „na papirju" še vedno B., dejansko nima pravice do plačila obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja, kar ji je bilo priznano z odločbo Centra za socialno delo Gorenjska. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter ostalih sklepov, od 14. 2. 2019 dalje.

4. Tožnica je v dopolnitvi tožbe, ki jo je vložila na podlagi poziva sodišča na odpravo pomanjkljivosti tožbe, poleg odprave pomanjkljivosti dodatno navedla tudi vsebinske ugovore, da je iz sklepa Finančne uprave RS o davčni izvršbi na premičnine DT 4934-82110/2019-1 07-720-02 z dne 30. 5. 2019 razvidno, da je imela poravnane vse davčne obveznosti do deložacije B. 14. 2. 2017. V preteklosti se je tožnica skušala dogovoriti z davčno upravo in finančni organ večkrat prosila za pomoč, vendar v teh prizadevanjih ni uspela. Zatajil je davčni inšpektorat skupaj z inšpektoratom za delo. Tožničinega bivšega moža podpirajo vplivni ljudje in bodo lahko tožnico spravili ob B. ter vse premoženje. Tožničinemu predlogu za odpis davčnega dolga pa finančni organ ni ugodil. 5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da je predmet presoje zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi, na katerega tožničino neugodno finančno stanje ne more vplivati.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe pritožbenega organa v celoti sledi in se nanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

8. Davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen ZDavP-2). V skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Na podlagi drugega odstavek istega člena ZDavP-2 izvršilni naslov predstavlja tudi izvršljiv obračun davka. Na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2, ki ureja pobiranje davka, določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke. V obravnavani zadevi je finančni organ izdal izpodbijani sklep, ker je iz evidence finančnega organa izhajalo, da tožnica svojega dolga po izvršljivih obračunih prispevkov za socialno varnost, ki jih finančni organ navaja v izreku izpodbijanega sklepa, ni plačala. Tožnica v pravočasno vloženi tožbi temu ne oporeka, zato je po presoji sodišča prvostopenjski organ na podlagi 143. člena ZDavP-2 zoper tožnico upravičeno začel davčno izvršbo.

9. Tožnica v tožbi ugotovitvam, na katerih temelji izpodbijani sklep, to je, da obstoji tožničin dolg iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, ne oporeka, pač pa se sklicuje na svoje slabo finančno stanje, ki pa ne predstavlja ovire za izdajo izpodbijanega sklepa, pač pa za njegovo izvršitev. Kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, je banka oz. hranilnica pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi dolžna upoštevati drugi odstavek 166. člena ZDavP-2, po katerem na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člena ZDavP-2), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člena ZDavP-2), ni mogoče seči z davčno izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.

10. Tožnica je v dopolnitvi tožbe, ki jo je vložila na podlagi poziva sodišča na odpravo pomanjkljivosti tožbe, poleg odprave pomanjkljivosti med drugim tudi dodatno navedla vsebinski ugovor, da je iz sklepa Finančne uprave RS o davčni izvršbi na premičnine DT 4934-82110/2019-1 07-720-02 z dne 30. 5. 2019 razvidno, da je imela poravnane vse davčne obveznosti do deložacije B. 14. 2. 2017. Po presoji sodišča naveden ugovor podan prepozno in predstavlja nedopustno tožbeno novoto, zato ga sodišče ni presojalo. S tem v zvezi pa sodišče tožnici pojasnjuje, da lahko finančni organ na podlagi istega izvršilnega naslova (v danem primeru izvršljivega obračuna prispevkov za socialno varnost) izda več sklepov o davčni izvršbi, če je izvršba po predhodno izdanih sklepih o davčni izvršbi bila neuspešna. Če pa izterjani znesek na podlagi sklepa o davčni izvršbi ne zadostuje za poplačilo celotne davčne obveznosti s pripadajočimi dajatvami, vrstni red poplačil določa 93. člen ZDavP-2. Po povedanem na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi tožničino neugodno finančno stanje, ki ga tožnica navaja, ne more vplivati.

11. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je pravilen in zakonit, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče v postopku ni našlo kršitev določb postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločalo na seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno. V obravnavani zadevi relevantno dejansko stanje, da ima tožnica po predmetnih izvršljivih obračunih prispevkov za socialno varnost neporavnane obveznosti, med strankama ni sporno, saj zoper navedeno ugotovitev tožnica ni pravočasno ugovarjala.