Jedro

Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina. Izpolnjena je, ko upnik pridobi možnost razpolagati z denarno vsoto v višini te denarne obveznosti, kar lahko dolžnik upniku zagotovi z uporabo različnih plačilnih inštrumentov. Od vrste plačilnega inštrumenta je odvisna presoja tako o času kot o kraju plačila.

Kot dokaz pravočasnega plačila dolga torej ne zadošča izkaz, da je bil (pravočasno) dan nalog za prenos, s katerim se je zadovoljilo sodišče prve stopnje. Da bi se breme dokazovati nepravočasnost plačila prevalilo na toženca (kar mu je naložilo sodišče prve stopnje), bi moral tožnik navesti vsaj kakšne vrste in pri kateri plačilni organizaciji je plačal svojo obveznost, in pri kateri je imela upnica račun, na katerega naj bi se plačevalo ter kašen je bil v obdobju plačila zagotovljeni (pričakovani) rok prenosa na upnikov račun. Tožnik, kot pojasnjeno, ničesar od tega ni naredil, še več – kljub navedbam toženca ni niti trdil, da je upnik nakazilo prejel pravočasno.

Tožnik pravočasnega plačila ni izkazal. Ker je bil rok plačila bistvena sestavina pogodbe (navedbam toženca o tem tožnik ni nasprotoval, 3. člen pogodbe v prilogi A 16 pa jim pritrjuje), se šteje, da je bila pogodba po samem zakonu razveljavljena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožnik mora tožencu v 15 dneh povrniti 2.546,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja, da je hipoteka v korist toženca na nepremičnini ID znak stavbe ... (ID0000) neveljavna in zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom hipoteke.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Odločilo je še, da mora toženec tožniku povrniti stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženec. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Odločilni pritožbeni razlogi bodo predstavljeni v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4. Tožnik v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Družba B., d. o. o., je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje 19. 2. 2007 s tožnikom kot prevzemnikom sklenila pogodbo o odkupu terjatve. Vsebinsko enako pogodbo je družba B., d. o. o., kasneje, 15. 5. 2007, sklenila z A. A., ta je terjatev odstopil družbi C., d. o. o., slednja pa tožencu. Na tej podlagi je v njegovo korist vknjižena sporna hipoteka.

7. V tej zadevi je sodišče prve stopnje (glede na tožbene trditve in postavljeni tožbeni zahtevek) kot odločilno povsem pravilno izostrilo vprašanje, ali je bila pogodba z 19. 2. 2007 veljavna. Zaključilo je, da je veljavna, in ker je glede na določbo 420. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ta posel pridobil učinke, ni bilo veljavne podlage za nadaljnje razpolaganje s terjatvijo (v korist A. A. in nadaljnje), zato tudi ne za prenos hipoteke. Vknjižba hipoteke tedaj po prepričanju sodišča prve stopnje ni veljavna.

8. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na svoje trditve, podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da tožnik drugega dela kupnine po pogodbi o odstopu terjatve s 15. 5. 2007 ni pravočasno poravnal, zaradi česar je „prodajalka“, torej gospodarska družba B., d. o. o., od pogodbe odstopila oz. je bila pogodba zaradi nepravočasnega plačila razvezana po samem zakonu, saj sta se stranki dogovorili za fiksnost. Rok plačila drugega dela kupnine, 15.000 EUR, je bil 1. 10. 2007. 9. Tožnik je trdil, da je drugi obrok kupnine plačal 29. 9. 2007. V zvezi s tem je predložil kopijo plačilnega naloga BN 02 (priloga A 34 v spisu). Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da tožnik ni izkazal, da je upnica nakazilo pravočasno prejela – izpostavljal je, da ni izkazal, da je na nalogu navedeni račun sploh upničin (torej račun družbe B., d. o. o.) in opozarjal, da je bil dan zatrjevanega plačila sobota in zato do pravočasnega prenosa sredstev na račun upnice ni moglo priti.

10. Ne glede na to tožnik trditev o tem, kdaj je upnica prejela drugi del kupnine, kje je imela račun in kako ter kje (torej pri katerem izvajalcu plačilnega prometa) je bil oddan nalog za plačilo, ni podal. Kljub tako pomanjkljivim trditvam je sodišče prve stopnje o tem vprašanju dopustilo dokazovanje, ki tudi ni bilo uspešno. Tožnik je izpovedal, da je kupnino poravnal, a se ne spominja, kje in kdaj.

11. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o zgoraj predstavljenih pravno pomembnih navedbah toženca spregledalo določbi 293. in 295. člena OZ: Denarne obveznosti se izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik svoj sedež oziroma prebivališče. Če se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije, pri kateri ima upnik račun, in če pogodbeni stranki nista drugače določili, se šteje, da je dolg poravnan, ko prispe k banki oziroma organizaciji, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika ali nalog dolžnikove banke ali organizacije, naj odobri računu upnika, znesek, ki je v njem naveden. Le, če je s pogodbo dogovorjeno plačevanje po pošti (trditev, da bi bilo v tem postopku ni), se domneva, da sta se stranki sporazumeli, da je z vplačilom dolžnega zneska pri pošti dolžnik poravnal svoje obveznosti do upnika.

12. Po splošnem pravilu, določenem v 1. odstavku 295. člena OZ je torej denarna obveznost prinosnina. Izpolnjena je, ko upnik pridobi možnost razpolagati z denarno vsoto v višini te denarne obveznosti, kar lahko dolžnik upniku zagotovi z uporabo različnih plačilnih inštrumentov. Od vrste plačilnega inštrumenta je odvisna presoja tako o času kot o kraju plačila.1

13. Nalog za plačilo (plačilni nalog) je mandat, ki ga da dolžnik izvajalcu plačilnega prometa in s katerim mu naloži, da prenese denarno dobroimetje v določeni višini plačilni organizaciji prejemnika plačila. Način izvršitve naloga za plačilo pa je bil v času zatrjevanega naloga za plačilo, torej 29. 9. 2007, v skladu z določbami Zakona o plačilnem prometu (ZPlaP) odvisen od tega, pri kateri organizaciji (banki) je imel upnik račun (prim. 16. in 17. člen ZPlaP). Upnik je pridobil pravno možnost razpolagati z denarno vsoto v višini dolžnikove denarne obveznosti šele, ko je bil nalog za plačilo izvršen (2. odstavek 21. člena ZPlaP).

14. Kot dokaz pravočasnega plačila dolga torej ne zadošča izkaz, da je bil (pravočasno) dan nalog za prenos, s katerim se je zadovoljilo sodišče prve stopnje. Da bi se breme dokazovati nepravočasnost plačila prevalilo na toženca (kar mu je naložilo sodišče prve stopnje), bi moral tožnik navesti vsaj kakšne vrste in pri kateri plačilni organizaciji je plačal svojo obveznost, in pri kateri je imela upnica račun, na katerega naj bi se plačevalo ter kašen je bil v obdobju plačila zagotovljeni (pričakovani) rok prenosa na upnikov račun.2 Tožnik, kot pojasnjeno, ničesar od tega ni naredil, še več – kljub navedbam toženca ni niti trdil, da je upnik nakazilo prejel pravočasno.

15. Splošno znana so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini odraslih članov družbe v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Da naj bo določeno dejstvo splošno znano, mora o njem obstajati splošen konsenz.3 Pritožbeno sodišče ne pozna splošnega konsenza o tem, da naj bi bilo v septembru oziroma oktobru 2007 nakazilo opravljeno pri neznani (torej pri neki ali katerikoli) organizaciji v soboto „praviloma sprovedeno najkasneje prvi delovni dan“. Poleg tega je treba tudi splošno znana dejstva v pravdnem postopku zatrjevati.

16. Pritožnik torej utemeljeno izpostavlja, da tožnik pravočasnega plačila ni izkazal. Ker je bil rok plačila bistvena sestavina pogodbe (navedbam toženca o tem tožnik ni nasprotoval, 3. člen pogodbe v prilogi A 16 pa jim pritrjuje), se šteje, da je bila pogodba po samem zakonu razveljavljena. Razlogi sodišča prve stopnje o predhodnem odstopu od pogodbe tako niso odločilni, enako pa velja za razloge v smeri 420. člena OZ.

17. Vse druge navedbe tožnika je pravilno in popolno izčrpalo sodišče prve stopnje v 33., 34., 35. in 36. točki. Materialnopravna stališča in zaključki o njih v pritožbenem postopku niti niso problematizirani, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

18. Zaradi opisanega je višje sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

19. Ker po spremembi tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, je spremenilo tudi sklep o stroških postopka in odmerilo stroške vsega postopka, tako da jih mora tožnik povrniti tožencu. Od priglašenih odvetniških stroškov tožniku ne pripada povrnitev nagrade za pregled spisa in posveta s stranko, gre namreč za opravila, brez katerih ni mogoče sestaviti odgovora na tožbo in pritožbe, zato je nagrada zanje zajeta v nagradi na njihovi podlagi sestavljene odvetniške vloge, ter priglašena nagrada za narok 13. 9. 2021, saj sodišče takrat ni opravilo nobenega naroka v tej zadevi. Osnovna vrednost storitve pa glede na vrednost spornega predmeta znaša 500 (in ne 600, kakor jo je pri priglasitvi stroškov napačno upošteval toženec). V skladu z Odvetniško tarifo (OT) odmerjeni potrebni stroški za zastopanje toženca skupaj znašajo 1.979,25 EUR, tožnik pa mu mora poleg tega povrniti še 567 EUR sodne takse za pritožbo. Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnikov na list. št. 293 in 231 v spisu.

1 Tako: N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran345 do 347. 2 Nobeno od teh dejstev ni takšno, da bi lahko bil tožnik (za razliko od toženca) v zvezi z njim v trditveni ali dokazni zagati. 3 Tako: J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 374.