Jedro

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke utemeljevala s trditvami, da naj bi bil zapustnik ob sestavi oporoke nesposoben za razsojanje zaradi progresivne demence, psiho organskega sindroma in stanja po ICV. Pri tem pa v postopku na prvi stopnji ni postavila trditve o tem, da bi bil zapustnik v času sestave oporoke alkoholiziran, zato njena tovrstna pritožbena navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati. Sodišče je ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenke A. A. (ne pa tudi mnenja izvedenca B. B.) ter drugih dokazov prepričljivo zaključilo, da je bil zapustnik v času sestave oporoke oporočno sposoben.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da se razveljavi oporoka pred pričama, ki jo je zapustnik, pokojni A. A., sestavil dne 3.10.2008 v Domu starejših občanov v X. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je prej navedena oporoka neveljavna. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna vsakemu od tožencev v 15 dneh povrniti pravdne stroške, prvemu tožencu 1.506,29 EUR, drugemu tožencu 3.865,14 EUR in tretjemu tožencu 1.216,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je v zvezi z oporočno sposobnostjo zapustnika sodišče v celoti oprlo na mnenje izvedenke dr. B. B., ni pa pri tem upoštevalo pomembne okoliščine, s katero se je seznanilo na naroku za glavno obravnavo ob zaslišanju priče. Za sposobnost razumeti pomen svojih ravnanj je bistveno tudi, ali je bila oseba v času sestave oporoke trezna. Zaslišanje priče Z. Š. z dne 2.3.2017 pa kaže nasprotno. Ta je izpovedala, da je pri zapustniku absolutno opazila kognitivni upad in zmanjšano možnost logičnega in abstraktnega mišljenja, saj se mu ni dalo dopovedati, da ne sme piti alkohola (kar mu je bilo sicer prepovedano). Oporoka je bila napravljena na dan, ko je v sobi videla zgolj zapustnika in prvega in drugega toženca, pri čemer je bil na mizi list papirja in liter vina. V predmetnem postopku je dejansko stanje ostalo neugotovljeno glede dveh bistvenih okoliščin, in sicer, ali je zapustnik pred sestavo oporoke pred notarjem pil alkohol in bil posledično opit ter kako je alkohol deloval na njegove kognitivne sposobnosti z ozirom na njegovo siceršnjo psihofizično stanje. Neraziskano je ostalo dejansko stanje v smislu tega, ali je bil zapustnik sposoben razsojati zaradi kombinacije alkohola in njegovega psihofizičnega stanja po možganski kapi oziroma demence. Izvedensko mnenje B. B. je bilo izdelano, preden je bila zaslišana priča Z. Š., zato tedaj sodišče (niti stranke) še niso razpolagale s podatkom v zvezi z uživanjem alkohola. Še zlasti, če so bile zapustniku predpisane kakšne tablete, bi to lahko bistveno vplivalo na njegovo sposobnost razsojanja v času sestave oporoke. V posledici nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, to je 60. člen Zakona o dedovanju (ZD2). Sodba je tudi sicer neobrazložena. Po tistem, ko je sodišče podrobno ugotavljalo dejansko stanje (razen glede alkohola), sploh ni napravilo pravne subsumpcije, da bi torej ugotovljeno dejansko stanje povezalo s pravnorelevantnimi določbami ZD. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

3. Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorila prvi toženec in drugi toženec in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke utemeljevala s trditvami, da naj bi bil zapustnik ob sestavi oporoke dne 3.10.2008 nesposoben za razsojanje zaradi progresivne demence, psiho organskega sindroma in stanja po ICV (motnja v prekrvavitvi v delu možganskega tkiva - možganska kap). Pri tem pa v postopku na prvi stopnji ni postavila trditve o tem, da bi bil zapustnik v času sestave oporoke alkoholiziran, zato njena tovrstna pritožbena navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Takšne trditve tožeča stranka ni postavila niti po zaslišanju priče Z. Š., ki je izpovedala, da je v sobi videla zapustnika, oba toženca, poleg tega pa na mizi list papirja, kozarec in liter vina. Ne drži trditev pritožbe, da je bilo izvedensko mnenje izvedenke B. B. izdelano pred zaslišanjem priče Z. Š., saj je bila ta priča zaslišana 2.3.2017, izvedensko mnenje B. B. pa izdelano 26.11.2018. Nedovoljeno pritožbeno novoto predstavljajo tudi trditve o tem, da če so bile zapustniku predpisane kakšne tablete, bi to lahko bistveno vplivalo na njegovo sposobnost razsojanja v času sestave oporoke.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da je kot prepričljivo sprejelo izvedensko mnenje izvedenke B. B., ne pa mnenja izvedenca C. C. Ob upoštevanju tudi drugih dokazov je prepričljivo zaključilo, da je bil zapustnik v času sestave oporoke oporočno sposoben. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, ki jih je za takšen zaključek sodišče prve stopnje navedlo v točkah 13 do 20 obrazložitve sodbe. Pritožba zgolj z navedbo, da je izvedenec C. C. pravilno ugotovil dejansko stanje glede kognitivnih zmožnosti pokojnika v času sestave oporoke, pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni napravilo subsumpcije. Pravno podlago za odločitev je sodišče prve stopnje navedlo v točki 6 obrazložitve, v nadaljevanju sodbe pa še ugotovilo dejansko stanje, ki je relevantno glede na navedeno pravno podlago. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno, pravilno je uporabljeno tudi materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje je tudi obrazložena, vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Zaradi pritožbenega neuspeha tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami