Jedro

Če se tožnik (vojak) ne bi poškodoval v delovni nesreči na usposabljanju, bi glede na normalen tek stvari odšel na misijo v tujino. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček v višini razlike v (bruto) plači utemeljen (168. člen OZ).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožb ter odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino zaradi razlike v plači v višini 15.294,39 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 6. 3. 2010 dalje do plačila, v presežku, ki se nanaša na zamudne obresti od navedenega zneska od 17. 9. 2009 do 6. 3. 2010, pa je zahtevek zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za premoženjsko škodo v višini 351,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 9. 2009 do plačila, v presežku (za znesek 295,00 EUR) pa je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper prvo alineo prve točke sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v delu, kjer je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino zaradi razlike v plači v višini 15.294,39 EUR bruto ter od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 3. 2010 dalje do plačila, v celoti zavrne. Navaja, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje o tem, ali so podani razlogi za ugoditev zahtevku tožeče stranke iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi neudeležbe na misiji ponovilo argumente pritožbenega sodišča, ki pa jih je treba šteti za usmeritve, namenjene ponovnemu sojenju na prvi stopnji. Narava usmeritev je takšna, da jih je potrebno konkretizirati, česar pa sodišče na ponovnem sojenju ni storilo. Sodišče je svojo odločitev, da se tožeči stranki prizna izgubljeni zaslužek, ker se ni udeležila misije, utemeljilo s tem, da je tožena stranka po navodilu pritožbenega sodišča pripravila izračun razlike v plači, tožeča stranka pa je ta izračun štela kot nesporno dejstvo. Tožena stranka je predložila dokumentacijo v zvezi z višino izgubljenega zaslužka zgolj kot matematični izračun, v celotnem postopku pa je nasprotovala temu, da bi šel tožeči stranki kakršenkoli zahtevek iz naslova izgubljenega dobička. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo niti utemeljilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki 339. člena. Izrek sodbe, da gre tožniku odškodnina za izgubljeni dobiček, je v nasprotju s tem, da sodišče v 5. točki še vedno trdi, da je glede na izveden dokazni postopek obstajala vsaj 10 % verjetnost, da tožeča stranka kljub izpolnjevanju vseh pogojev na misijo ne bi šla. Sodba v tem tudi ni obrazložena in nima razlogov, saj prvostopenjsko sodišče le povzema določene ugotovitve pritožbenega sodišča. Obligacijski zakonik v 3. odstavku 168. člena določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče uresničiti. Ni bilo mogoče pričakovati, da se bo tožnik misije udeležil in samo neko hipotetično pričakovanje ni dovolj za priznanje tožnikovega zahtevka, v konkretnem primeru za razliko med plačo, ki jo je prejemal in plačo, ki bi jo prejemal, če bi odšel na misijo. Vzročne zveze med tem, da se je tožnik poškodoval in tem, da ni odšel na misijo, ni. Iz izvedenega dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi bilo redoma in povsem utemeljeno, glede na normalen tek stvari, pričakovati (kot to zahteva zakon), da se bo tožnik misije udeležil. Priče, ki so bile zaslišane, so izpovedale, da ni nujno, da bo pripadnik izbran za misijo, tudi kadar pripadnik naredi vsa usposabljanja. Priča A.A. je, zaslišan kot priča, povedal, da se kljub usposabljanju ni udeležil misije B. leta 2009, prav tako se je po njegovih navedbah niso udeležili drugi. Povedal je, da je bil izbran za misijo B. leta 2011, vendar so nekaterim vojakom le nekaj dni pred odhodom povedali, da ne bodo šli na misijo. Končna odločitev o tem, ali se bodo misije udeležili vsi pripadniki, ki so uspešno zaključili usposabljanje, je bila sprejeta le nekaj dni pred odhodom. C.C. je potrdil, da se je misije udeležila večina tistih, ki so se usposabljali, vendar pa ne vsi. Izpovedala je, da je bilo v času poškodbe le okvirno določeno, kdo bo šel na misijo, vendar dokončne odločitve s strani vodstva ni bilo. Kot priča zaslišani D.D. je izpovedal, da je bilo usposabljanje izvajano z namenom, da gredo na misijo, vendar pa tudi sam ni bil prepričan, da bo dejansko šel. Pooblaščene osebe, ki so o tem odločale, so lahko zaradi česarkoli izrekle negativno priporočilo. Tudi priča E.E. je izpovedala, da ni nujno, da bo nekdo, ki je šel skozi vsa usposabljanja, na koncu odšel B.. Generalštab oz. poveljnik sil določi končno formacijo ljudi, ki gredo na misijo. Pol leta pred misijo se začnejo kadrovski postopki, šele en mesec pred odhodom pa se fiksno določi poimenski seznam tistih, ki greda na misijo. V konkretnem primeru, ko je bilo do odhoda na misijo še več kot 7 mesecev, je bil torej povsem negotov položaj tožnika glede odhoda na misijo in sicer tako glede samega predloga, da bi bil predviden za misijo, kot tudi glede končne odločitve načelnika generalštaba. F.F., tožnikov poveljnik voda, je izpovedal, da so dejavniki, ki odločajo kdo bo odšel na misijo lahko zdravstveni ali varnostni zadržki. V obdobju do odhoda se lahko zgodi še marsikaj, zaradi česar bi bil podan varnostni zadržek. Njegov predlog o tem, kdo bo šel na misijo, je 90 %, kar pomeni, da če je nekdo predlagan na misijo, ne pomeni, da bo tudi v resnici šel. Nadrejeni še vedno lahko oceni, da nekdo ne bo šel. Misija ni sledila zaključku usposabljanja, ker se je začela 7 mesecev kasneje. V tem času bi lahko nastopila vrsta različnih okoliščin, zaradi katerih bi pooblaščene osebe tudi za tožečo stranko lahko izrekle negativno priporočilo. Verjetnost takšnih okoliščin je tolikšna, kakršna je verjetnost, da bi se tožeča stranka misije udeležila, če ne bi utrpela poškodbe. Ni nobene garancije, da bi neposredno pred odhodom pooblaščene osebe potrdile napotitev tožeče stranke na misijo.

Pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe navaja izpovedbe prič G.G., D.D., A.A., F.F., C.C. in E.E., iz katerih izhaja, da gre na misijo večina pripadnikov, katere se za to usposablja, razlog, da kdo ne gre na misijo, pa je v varnostnem zadržku ali zdravstvenih dejavnikih. Iz izvedenega dokaznega postopka pa ne izhaja tako. Kot priča zaslišani F.F., poveljnik voda, je izpovedal, da bi tožnika verjetno predlagal in da so se njegovi predlogi upoštevali 90 %. To je povedal pred sodiščem, nikoli pa ni zares odločal o tem, ali naj bi se tožeča stranka udeležila misije in ni gotovo, kako bi se o tem odločil, če se tožena stranka ne bi poškodovala. Priča D.D. je povedala, da pooblaščene osebe pripadnikov, ki so uspešno zaključile usposabljanje, niso priporočile za napotitev na misijo ne samo zaradi disciplinskih ukrepov, obnašanja, zdravstvenih pregledov, temveč zaradi česarkoli. Pooblaščene osebe so spremljale pripadnike tudi po končanem usposabljanju ter se odločale na podlagi ugotovitev, ali bodo pripadniki tudi v realnih razmerah na misiji kljubovali vsem okoliščinam. To pa je bila gibka ocena, ki ni bila povsem odvisna od predhodnih formalnih ocen o končanem usposabljanju. Da je taka končna ocena potrebna, dokazuje tudi poškodba tožeče stranke. Tožeča stranka bi torej bila na misiji izpostavljena še težjim pogojem od tistih, katerim je bila izpostavljena na spornem usposabljanju. Tožeča stranka bi formalno izpolnjevala pogoje za napotitev na mirovno misijo, če ne bi utrpela poškodbe, vendar odprto ostaja, ali bi bila tudi dejansko usposobljena za misijo. Pooblaščene osebe, ki so o tem sprejemale oceno neposredno pred odhodom na misijo, bi lahko ugotovile, da tožeča stranka dejansko še ni usposobljena za misijo. Ni izključeno, da bi pooblaščene osebe tik pred napotitvijo na misijo, pred končno oceno, ponovno ocenile celovito zmožnost tožeče stranke in bi, čeprav bi bila poškodovana, sprejele negativno oceno. Ni nobenega zagotovila, da bi tožeča stranka sama pristala na odhod na misijo, če ne bi bila poškodovana, čeprav je velika verjetnost, da bi se o tem odločila pozitivno. Vsi navedeni pomisleki dokazujejo, da je več kot 10 % verjetnosti, da se tožeča stranka kljub izpolnjevanju formalnih pogojev misije ne bi udeležila, pa še to samo v primeru, da bi poveljnik voda F.F. potrdil napotitev tožeče stranke. Ker imenovani o tem ni nikoli odločal (niti hipotetično ne), bi bilo treba njegovo izpovedbo pred sodiščem, da bi izdal afirmativno oceno o napotitvi tožeče stranke, če ne bi utrpela poškodbe, šteti zgolj za možno predpostavko. Tožena stranka zaključuje, da sodišče v izpodbijani sodbi ni prepričljivo utemeljilo izreka sodbe in s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki 339. člena ter napačno ugotovilo dejansko stanje oz. napačno uporabilo materialno pravo, saj glede na obstoječe dejansko stanje ni bilo mogoče zaključiti, da pripada tožeči stranki odškodnina za izgubljen dobiček glede na predpostavke iz 3. odstavka 168. člena in glede na določilo 149. člena OZ.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe (odločitev o pravdnih stroških) iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in II. točko izpodbijane sodbe spremeni ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 3.159,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Sodišče je v izpodbijanem sklepu o stroških ugotovilo, da sta obe stranki uspeli v približno enakih zneskih, zaradi česar je, sklicujoč se na 2. odstavek 154. člena ZPP, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (9. točka obrazložitve sodbe). Izpodbijani sklep o stroških postopka je nepravilen in nezakonit. Pri odločitvi o stroških je sodišče storilo relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z 8. členom ZPP in nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je napačno ocenilo tožnikov uspeh v postopku, saj ni merodajno le razmerje med višino vtoževane in višino dosojene odškodnine, temveč je poleg višine treba upoštevati še temelj zahtevka, po tem kriteriju pa je tožnik 100 % uspel. Po ustaljeni sodni praksi se pri nas za izračun stroškov uporablja metoda, ki ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Čeprav tak način izrecno ne izhaja iz določb ZPP, je po stališču sodne prakse primeren ravno v odškodninskih sporih, kakršen je tožnikov, ko je bila v postopku sporna tako podlaga toženčeve odškodninske obveznosti kot tudi višina odškodnine. Pravdni stranki tako nista uspeli v enaki meri, temveč je tožnik uspel z 77,89 % svojega zahtevka. Tožnik je v obeh postopkih skupaj (I Pd 381/2010 in I Pd 758/2013) uspel z 21.145,39 EUR od vtoževanega zneska 37.946,00 EUR, kar predstavlja 55,72 % uspeh po višini. Po temelju je tožnik uspel 100 %. Končni tožnikov uspeh v postopku je tako 77,89 %, kar pomeni, da je uspeh tožene stranke 22,11 %. Sodišče mora zato vsaki od pravdnih strank priznati stroške glede na uspeh in opraviti medsebojni pobot terjatev. Pri presoji vseh okoliščin primera sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik za končni uspeh prisiljen vložiti tudi pritožbo na višje sodišče, kar je povezano z dodatnimi stroški. Prvostopenjsko sodišče je namreč v prvem sojenju neutemeljeno zavrnilo zahtevek za odškodnino iz naslova stroškov v zvezi z zdravljenjem in iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi neudeležbe na misiji B.. Zato bi bilo nepravično, da bi moral tožnik sam nositi stroške pritožbenega postopka, v katerem je dejansko uspel, še bolj nerazumno in nedopustno pa bi bilo, da bi moral delno povrniti pritožbene stroške toženi stranki, ki s svojo pritožbo sploh ni uspela. Glede pritožbenih stroškov je tako po tožnikovem mnenju pravilna odločitev, da se tožniku prizna pritožbene stroške po uspehu v postopku, medtem ko se toženi stranki pritožbenih stroškov ne prizna. Poleg tega je pri presoji stroškov treba upoštevati še najnovejšo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih, ko gre za odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je oškodovanec utrpel zaradi nedopustnega ravnanja državnih organov. V tovrstnih primerih je po stališču ESČP nerazumno in nedopustno, da bi bila država, ki je bila spoznana za odškodninsko odgovorno, upravičena do povračila stroškov postopka oz. da bi se tožniku naložilo dolžnost plačila stroškov postopka tožene stranke. Čeprav je država po zakonu (ZDPra) upravičena zahtevati povrnitev pravdnih stroškov po vrednosti spora, je ESČP grajalo takšno mehanično uporabo načela uspeha pri odločitvi o stroških, saj to po mnenju ESČP pomeni poseg v pritožnikovo mirno uživanje lastnine in pripelje do bistvene omejitve pritožnikove pravice dostopa do sodišča, kar pomeni kršitev 1. odstavka 6. člena EKČP. EKČP je to presodilo, da tudi če je tožbeni zahtevek nerazumno visok, to države še vedno ne upravičuje, da zahteva povrnitev stroškov po vrednosti spora (čeprav ima za to pravno podlago v zakonu). Po mnenju ESČP pomeni delni neuspeh glede višine odškodnine manjšo kršitev postopkovnih pravil, ki ni primerljiva s hudo kršitvijo pravic, ki jo je doživel pritožnik (v konkretnem primeru pa ni primerljiva z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke, tj. tožnikovim uspehom glede temelja zahtevka). Kadar je zahtevek vsebinsko povsem upravičen (kot je bilo to tudi v konkretnem primeru), zaradi nerazumno postavljenega zahtevka ne bi smeli nastati bistveno višji stroški zastopanja. Skladno s citirano odločitvijo ESČP je nerazumno in nedopustno, da bi se toženi stranki priznali stroški v priglašeni višini.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča stranka prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. V odgovoru navaja, da je drugostopenjsko sodišče jasno in nedvoumno presodilo, da je tožbeni zahtevek v zvezi z izgubljenim zaslužkom po temelju utemeljen in da tožniku pripada odškodnina iz naslova razlike v plači, usmeritve o dopolnitvi dokaznega postopka pa so se nanašale na ugotavljanje višine plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi se misije udeležil. Tožena stranka se pavšalno sklicuje na možnost, da bi med zaključkom usposabljanja v G. in začetkom misije B. lahko nastopile okoliščine, zaradi katerih tožnika ne bi izbrali za misijo, vendar teh navedb ni z ničemer obrazložila, niti ni ponudila nobenih dokazov, ki bi vsaj malo verjetno kazali na to, da bi pri tožniku v resnici lahko nastopili varnostni ali drugačni zadržki glede udeležbe na misiji, čeprav za to nosi trditveno in dokazno breme. Zgolj teoretična možnost pa ne zadostuje, sodišče pa tako pavšalnih in popolnoma nedokazanih navedb ne sme upoštevati (2. odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka ni izkazala, da je imel tožnik kakršnekoli disciplinske probleme ali da je njegovo obnašanje kakorkoli kazalo na to, da bi se pojavili varnostni zadržki ali da bi mu dali negativno priporočilo. Da je tožnik dobro delal, da ni bilo z njim nobenih problemov in da je dobival dobre ocene in imel ustrezne izkušnje ter odnos do dela ter veliko mero odgovornosti, da so mu lahko zaupali, pa so potrdile zaslišane priče, tudi njegovi nekdanji poveljniki (D.D., G.G.) ter tožnikov poveljnik F.F..

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke: Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba tožene stranke izrecno uveljavlja. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima takšnih bistvenih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sicer res povzelo ugotovitve pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, vendar je v nadaljevanju navedlo, da naziranja VDSS sprejema, kar pomeni, da je v ponovnem sojenju tudi samo zaključilo, da je glede na izpovedi prič G.G., D.D., A.A., F.F., C.C. in F.F., da bi se tožeča stranka ob normalnem teku stvari udeležila misije, ker večina pripadnikov, ki se za to usposablja, gre na misijo, razen če so podani varnostni zadržki ali zdravstveni dejavniki. Zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, da naj bi bila sodba glede temelja zahtevka neobrazložena, saj so razlogi dovolj jasni in določni. Tožena stranka tudi neutemeljeno izpostavlja, da naj bi šlo za nasprotje med izrekom sodbe, po katerem je bila tožniku prisojena odškodnina za izgubljeni dobiček, ter navedbo v 5. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, v kateri je zapisano, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku naziranja Višjega delovnega in socialnega sodišča sprejema, čeprav je vseeno obstajala vsaj 10 % verjetnost, da tožeča stranka kljub izpolnjevanju vseh pogojev na misijo ne bi šla. Tak zaključek se opira na izpoved poveljnika voda F.F., ki je, zaslišan kot priča, izpovedal, da je bil njegov predlog o napotitvi pripadnikov, ki so se usposabljali za odhod na misijo, upoštevan v 90 %. Iz njegove izpovedi izhaja, da je bil tožnik na seznamu in da bi ga predlagal za odhod na misijo, ker je (v preteklosti) z njim na misijo že šel, nadalje pa je tudi izpovedal, da so dejavniki, ki odločajo o tem, kdo bo po usposabljanju odšel na misijo, lahko zdravstveni razlogi ali varnostni zadržki ter da v primeru, če pa bi njegovi nadrejeni ocenili drugače, tožnik (kljub predlogu poveljnika voda) na misijo ne bi šel. Zaključek, da bi bil glede na normalen tek stvari tožnik poslan na misijo, je torej povsem pravilen, kljub določenemu odstotku možnosti, da bi nadrejeni poveljniku voda sprejeli drugačno mnenje (v primeru, da tožnik ne bi imel zdravstvenih težav zaradi poškodbe na delu). Zlasti zato, ker tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi – razen zdravstvenih razlogov, ki so posledica obravnavane poškodbe pri delu – obstajali na strani tožnika kakršni koli varnostni zadržki (v zvezi z njegovim obnašanjem v preteklosti ali v času po nezgodi, pred predvidenim odhodom na misijo B.), zaradi katerih udeležba na misiji ne bi bila odobrena. Tožnik se je, kot izhaja iz izpovedi priče F.F., v preteklosti misije že udeležil, kar pomeni, da tudi tedaj varnostnih zadržkov na njegovi strani ni bilo. Zato ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da je verjetnost različnih okoliščin, zaradi katerih bi pooblaščene osebe tudi za tožečo stranke izrekle negativno priporočilo, tolikšne, kot je verjetnost, da bi se tožeča stranka misije udeležila, če ne bi utrpela poškodbe.

Tožena stranka bistveno kršitev določb postopka po citirani 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, saj je dokazna ocena pravilna in prepričljiva, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Če sodba ne vsebuje razlogov v prid stališčem stranke, to še ne pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po citirani določbi ZPP.

Sodišče prve stopnje je, kot je že navedeno, pravilno presodilo, da bi tožeča stranka, če se ne bi poškodovala v delovni nesreči na usposabljanju G., glede na normalen tek stvari odšla na misijo B., zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami) in na tej podlagi tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za izgubljeni dobiček v višini razlike v (bruto) plači v znesku 15.294,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (od neto zneska), ki temelji na podatkih oziroma izračunu, ki ga je sodišču posredovala tožena stranka sama.

K pritožbi tožeče stranke (zoper odločitev o stroških postopka): Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, saj sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve o stroških postopka. Zlasti pa ne gre za kršitev citiranega 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana.

Odločitev o stroških postopka je tudi materialno pravno pravilna, saj je v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v sporu, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da sta v tem individualnem delovnem sporu obe stranki uspeli v približno enakih zneskih, zaradi česar je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pravilna.

Uspeh strank v postopku se ugotavlja glede na izid pravde, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, kar pomeni, da je v sporu za plačilo odškodnine pomembno, do kakšne višine je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel. Določbe ZPP ne dajejo podlage za izračunavanje uspeha v sporu na način, za katerega se zavzema tožnik, to je posebej po temelju in posebej po višini, v sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča pa je uveljavljeno stališče, da se uspeh ugotavlja glede na višino odškodnine, ki jo stranka s tožbo uveljavlja. Zato pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi. Glede na pravilno odločitev, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno posebej upoštevati uspeh tožnika v pritožbenem postopku. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje pritožnika na sodno prakso oziroma stališča, ki jih je v zvezi z odločanjem o stroških postopka zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice v primerih, ko je odločalo o sporih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je oškodovanec utrpel zaradi nedopustnega ravnanja državnih organov. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ki bi bil podoben primerom, o katerih je odločalo ESČP. Tožena stranka namreč odškodninsko odgovarja tožniku kot delodajalec zaradi škode, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, kar pomeni, da se obravnavani individualni delovni spor ne nanaša na uveljavljanje odškodnine zaradi nepremoženjske škode zaradi nedopustnega ravnanja državnih organov, ki bi bil podoben sporom, o katerih je odločalo ESČP. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena in tožeča stranka s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).