Jedro

Terjatve se nanašajo na nepravilno izračunane zavarovalne premije in na dejstvo da tožena stranka, ko je prejela posamezne zavarovalne premije v gotovini, prejetega zneska ni pravilno predala tožeči stranki. Iz tega razloga je tudi tožeča stranka toženi stranki kot zavarovalnemu zastopniku odpovedala pogodbo, saj je ocenila, da jo je ta kršil. Na te konkretne navedbe tožeče stranke pa tožena stranka ni odgovorila in se je še naprej sklicevala na zavrnitev nekritih čekov, ki pa niso predmet tega postopka. Prvostopno sodišče je zato pravilno glede na dejstvo, da tožena stranka konkretnih navedb tožeče stranke za vsako posamezno terjatev ni zanikala, niti ni navajala kakšnih drugih razlogov štelo, da so ta dejstva tožeče stranke s predloženimi dokazi priznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 41,96 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II Ig 03/04489 z dne 26.9.2005 vzdržalo v veljavi za glavnico v višini 5.441,35 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih terjatev do plačila ter glede izvršilnih stroškov v višini 80,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2005 dalje do plačila, toženi stranki pa je naložilo povrnitev še nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 87,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po prepričanju pritožnika je sodišče zmotno sledilo trditvam tožeče stranke, ne pa navedbam tožene stranke, ni pa tudi zaslišalo predlagane priče, ki bi lahko povedala, zakaj je prišlo do enostranske prekinitve pogodbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa tudi zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka.

Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, da predmet tožbenega zahtevka ni plačilo za nekrite čeke, kar ves čas navaja in obrazlaga tožena stranka, prav tako pa tudi ni bistveni vzrok, zakaj je prišlo do prekinitve pogodbe. Že iz tega razloga so navedbe tožene stranke, ki jih navaja v pritožbi, neustrezne. Prvostopno sodišče je zato pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče P. V., saj bi lahko ta pojasnila le okoliščine glede nekritih čekov, ki pa niso predmet te zadeve. Prav tako je prvostopno sodišče tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B. L., saj tudi njegova izpovedba ne bi mogla spremeniti in omajati predloženih listinskih dokazov tožeče stranke, ki se nanašajo na sklenjene police in plačila zavarovalnih premij. Predvsem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 30.1.2009 potem, ko je delno skrčila svoj zahtevek, za vsako posamezno vtoževano terjatev, ki jih je bilo dvanajst, pod vsako točko posebej pojasnila, na kaj se dolg oziroma terjatev nanaša in vsaki terjatvi posebej predložila dokazne listine. Terjatve se nanašajo na nepravilno izračunane zavarovalne premije in na dejstvo, da tožena stranka, ko je prejela posamezne zavarovalne premije v gotovini, prejetega zneska ni pravilno predala tožeči stranki. Iz tega razloga je tudi tožeča stranka toženi stranki kot zavarovalnemu zastopniku odpovedala pogodbo, saj je ocenila, da jo je ta kršil. Na te konkretne navedbe tožeče stranke pa tožena stranka ni odgovorila. Kot je bilo zgoraj že povedano, se je še naprej sklicevala na zavrnitev nekritih čekov, ki pa niso predmet tega postopka. Prvostopno sodišče je zato pravilno glede na dejstvo, da tožena stranka konkretnih navedb tožeče stranke za vsako posamezno terjatev ni zanikala, niti ni navajala kakšnih drugih razlogov štelo, da so ta dejstva tožeče stranke s predloženimi dokazi priznana (214. člen ZPP). Zato je zahtevku tožeče stranke pravilno ugodilo.

Tožena stranka tudi v pritožbi zgoraj navedenih trditev tožeče stranke ne zanika, niti dokazom ne oporeka. Ponovno ponavlja svoje navedbe glede nekritih čekov, ki pa niso predmet tega postopka in ugovarja nezaslišanju priče B. L., ki pa, kot je bilo že povedano, na drugačno odločitev ne bi mogel vplivati, saj tožena stranka trditev tožeče stranke nikoli ni zanikala.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni uveljavljala, pač pa jih je tožeča stranka in sicer za takso za odgovor na tožbo v višini 36,94 EUR in za materialne stroške v višini 5,02 EUR, torej skupaj 41,96 EUR. Navedene stroške ji je pritožbeno sodišče priznalo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP in jih naložilo v breme toženi stranki.