Jedro

Sodišče pritrjuje toženki, da gre pri navajanju neresničnih podatkov lahko za nedovoljeno dejanje, ki povzroči ničnost odločbe po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Vendar pa mora biti v tem primeru izkazano, da je prav zaradi navajanja neresničnih podatkov stranke organ odločil drugače, kot bi odločil, če bi navedla resnične podatke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Stanovanjskega sklada Mestne občine Nova Gorica številka 3523-184/2010-438 z dne 25. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe za nično izrekla odločbo Stanovanjskega sklada Mestne občine Nova Gorica - javni sklad številka 3523-184/2010-553 z dne 29. 6. 2010, iz katere izhaja, da je tožnik po točkovanju, ki ga je predvidel javni razpis, zbral 510 točk in se uvrstil na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - lista B. V 2. točki izreka je navedla, da se odpravijo vse pravne posledice, ki so nastale iz navedene odločbe.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka dne 22. 2. 2010 objavila Javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Tožnik je vložil vlogo, priložil pa ji je tudi izjavo o premoženjskem stanju, v kateri je izjavil, da niti on niti njegovi družinski člani nimajo prihrankov, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Na podlagi vloge in priloženih dokazil je toženka izdala navedeno odločbo, s katero je ugotovila, da je tožnik po točkovanju, ki ga je predvidel javni razpis, zbral 510 točk in se uvrstil na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, listo B. Na podlagi navedene odločbe je toženka s tožnikom sklenila najemno pogodbo za oddajo neprofitnega stanovanja v najem za nedoločen čas. Po prejemu podatkov Davčne uprave RS, Davčnega urada Nova Gorica in banke X. d.d. je toženka ugotovila, da je tožnik oziroma njegovo gospodinjstvo v obdobju od 1. 1. 2009 do 16. 3. 2010 razpolagalo z bistveno višjimi prihranki od predpisane zgornje meje v višini 27.604,48 EUR. Ugotovila je, da je tožnik z navajanjem neresničnih podatkov pridobil pravico do dodelitve neprofitnega stanovanja. To tožnikovo ravnanje predstavlja nedovoljeno ravnanje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je razlog za izrek odločbe za nično.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje ugotovitvi toženke, da neresnična izjava o premoženjskem stanju pomeni nedovoljeno dejanje. Pojasnjuje, da je bil v točki 2.4.1. javnega razpisa pogoj za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, da prosilec ali kdo izmed članov gospodinjstva ni lastnik drugega premoženja, ki presega 40% vrednosti primernega stanovanja, ki znaša za štiričlansko gospodinjstvo 27.604,48 EUR. Poudarja, da bi moral tožnik na vprašanje, ali ima prihranke, odgovoriti, z da ali ne, vprašanje, ali se prihranki upoštevajo pri ugotavljanju premoženja, pa ni stvar te faze razpisa. O vprašanju premoženja in prihrankov se v tem postopku ne odloča, drugostopenjski organ pa dvomi, da bi bilo možno glede tega vprašanja neposredno uporabiti definicije iz podzakonskega predpisa, sprejetega za izvedbo postopkovnega zakona z nekega drugega (davčnega) področja.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je preverjanje njegovega premoženjskega stanja pred potekom petletnega obdobja nezakonito. Meni, da tudi ni dopustno po uradni dolžnosti uvesti postopka, da bi se v njem ugotavljalo s pravnomočno odločbo ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega se izpodbijani odločbi opirata na nezakonito pridobljene listine. Tožnik namreč toženki ni dal soglasja, da lahko pred pretekom petih let preverja njegovo premoženjsko stanje. Z nezakonitim preverjanjem njegovega premoženjskega stanja in premoženjskega stanja njegovih bližnjih je poseženo v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Poleg tega meni, da toženka izigrava zakonske določbe, saj je zamudila rok za obnovo postopka. Navajanje neresničnih podatkov namreč predstavlja obnovitveni razlog po 5. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da v času prijave na razpis in dodelitve neprofitnega stanovanja ni izpolnjeval pogojev za neprofitno stanovanje. Poudarja, da se četrti odstavek 1. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem nanaša na premoženje, ki ne sme presegati 40% vrednosti primernega stanovanja, med katero pa prihranki po tožnikovem mnenju ne sodijo. Sklicuje se na Pravilnik o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči in Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, na katerega se sklicuje drugostopenjski organ, pa se je začel uporabljati šele 1. 6. 2011. Navaja, da ni želel zavajati organ, kar dokazuje tudi, da je toženki dal soglasje za pridobitev podatkov za potrebe izdaje odločbe iz uradnih evidenc. Ničnostni razlog zato ni podan. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani odločbi v celoti odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno obravnavanje, toženki pa naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je tožba neutemeljena in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali so v tem primeru podani pogoji za izrek ničnosti odločbe iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Po navedeni zakonski določbi se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja ali drugega nedovoljenega dejanja.

Po prvem odstavku 280. člena ZUP se lahko odločba vsak čas izreče za nično tudi po uradni dolžnosti, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni dopustno po uradni dolžnosti uvesti postopka, da bi se v njem ugotavljalo s pravnomočno odločbo ugotovljeno dejansko stanje.

Ker v zadevi ne gre za zakonsko dopustno preverjanje premoženjskega stanja po petih letih, ki jo predvidevata drugi odstavek 90. člena SZ-1 in 30. člen Pravilnika, ampak za preverjanje pogojev ob izdaji odločbe z dne 29. 6. 2010, ni utemeljen tožbeni ugovor, da so bile navedene določbe kršene, dokazi pa nezakonito pridobljeni. Poleg tega iz tožnikove vloge za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem izhaja, da tožnik dovoljuje, da toženka opravi poizvedbe o njegovih osebnih podatkih in osebnih podatkih vseh navedenih članov gospodinjstva pri upravljalcih zbirk podatkov.

Tožnik izrecno ne oporeka ugotovitvi toženke, da je v Izjavi o premoženjskem stanju z dne 16. 3. 2010, ki je bila priložena njegovi vlogi za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, glede prihrankov navedel neresnične podatke. V navedeni izjavi je namreč navedel, da on in njegovi družinski člani prihrankov nimajo, toženka pa je na podlagi poizvedb pri Novi KBM d.d. ugotovila, da je imelo njegovo gospodinjstvo v obdobju od 1. 9. 2009 do 16. 3. 2010 prihranke, ki so bistveno presegali 27.604,48 EUR.

Sodišče pritrjuje toženki, da gre pri tudi navajanju neresničnih podatkov lahko za nedovoljeno dejanje, ki povzroči ničnost odločbe po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 179/2003 z dne 19. 1. 2006. Vendar pa mora biti v tem primeru izkazano, da je prav zaradi navajanja neresničnih podatkov stranke organ odločil drugače, kot bi odločil, če bi navedla resnične podatke. Vsebina izdane odločbe mora biti torej posledica navajanja neresničnih podatkov stranke. Zgolj ugotovitev organa, da je stranka navajala neresnične podatke, ne da bi ugotovil, da je to vplivalo na vsebino odločbe, ne zadostuje za izrek ničnosti odločbe po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Navedeno v obravnavnem primeru pomeni, da je pogoj za uveljavljanje ničnostnega razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP tudi ugotovitev, da bi bila odločitev toženke drugačna, če bi tožnik glede prihrankov navedel resnične podatke.

Izpodbijana odločba pa glede navedenega pogoja nima razlogov oziroma so ti zgolj pavšalni, zato jih ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe zgolj izhaja, da se tožnik ne bi uvrstil na prednostno listo, če bi navedel resnične podatke. Navedeno toženka utemeljuje z ugotovitvijo, da je zgornja meja prihrankov za 4 člansko družino 27.604,48 EUR, kar pomeni 40% vrednosti primernega stanovanja. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidna pravna podlaga za takšno ugotovitev, zato je sodišče ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer navaja, da iz Javnega razpisa (točka 2.4.1.) izhaja, da je pogoj za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, da prosilec ali kdo izmed članov gospodinjstva ni lastnik drugega premoženja, ki presega 40% vrednosti primernega stanovanja (ki znaša za 4 člansko družino 27.604,48 EUR), vendar ne pojasni, zakaj meni, da prihranki tožnika in družinskih članov sodijo med drugo premoženje, kljub temu, da je tožnik v pritožbi temu izrecno oporekal. Napačno je namreč presodil, da to ni bistveno. Od odgovora na vprašanje, ali sodijo prihranki med drugo premoženje, je namreč odvisno, ali bi bila tožniku izdana drugačna odločba, če glede prihrankov ne bi navedel neresničnih podatkov. Kot rečeno pa je to pogoj za izrek ničnosti odločbe iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka navedeno kršitev odpraviti.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).