Jedro

Ker je na podlagi prvega odstavka 46. člena ZBPP prišlo do prehoda terjatve iz tožnika na RS, je na podlagi zakona vzpostavljeno dolžniško-upniško razmerje do izpolnitve terjatve. Ker terjatev ostaja odprta (upniku RS ni bila poravnana), ostaja obveznost dolžnice A.A., da jo RS izpolni. Kolikor jo je A.A. izpolnila tožniku, ki ni bil upnik v dolžniško-upniškem razmerju (ki je na podlagi zakonite cesije iz prvega odstavka 46. člena ZBPP nastalo), je šlo za nepravilno izpolnitev. V obravnavani zadevi pa se postavlja vprašanje, ali je določba 46. člena ZBPP podlaga za odločitev o vračilu stroškov postopka s strani tožnika. Po mnenju sodišča ne. Določba ureja zgolj prehod terjatve na upniški strani. Neupravičena obogatitev tožnika opravičuje le A.A., da zahteva vračilo neupravičeno izplačanih sredstev in ne toženko.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 8Bpp 272/2008 z dne 6. 1. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da je tožnik dolžan povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 272/2008 z dne 11. 3. 2008, v višini 3.604,50 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2010 do plačila, v roku 30 dni od prejema te odločbe; v 2. točki izreka, da je naveden znesek dolžan nakazati na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani; v 3. točki izreka, da če v skladu s petim odstavkom 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) upravičenec prostovoljno ne vrne ali ne plača dolgovanega zneska v roku, določenem v 1. točki izreka odločbe, pristojni davčni organ na predlog pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč izvrši odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščema prve in druge stopnje, v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 389/2008, zaradi plačila uporabnine ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Postopek je bil pravnomočno končan dne 3. 12. 2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Iz navedenih sodb izhaja, da je tožena stranka v teh postopkih A.A. dolžna tožniku, upravičencu do BPP, izplačati pravdne stroške v znesku 3.604,50 EUR. Izvajalcu BPP odvetniku B.B. je bilo na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 272/2008 z dne 12. 3. 2010, izplačanih 4.302,98 EUR. Organ se sklicuje, da je na podlagi 46. člena ZBPP pozval upravičenca dne 2. 12. 2015, da sporoči, ali mu je A.A. povrnila pravdne stroške. Upravičenec je odgovoril, da ni prejel povračila pravdnih stroškov in da izvršba ni bila predlagana. Nasprotna stranka A.A. pa je obvestila organ, da je upravičenec – tožnik na podlagi pravnomočnih sodnih odločb za sporne stroške vložil predlog za izvršbo pri Okrajnem sodišču v Ljubljani I 565/2009 z dne 7. 4. 2009. Izdan je bil tudi sklep o izvršbi, dne 25. 11. 2009, v korist tožnika, upravičenca do BPP, v višini 3.604,50 EUR. A.A. je z upravičencem pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi II P 2411/2010 sklenila sodno poravnavo dne 11. 2. 2011, s katero sta poravnala vse medsebojne terjatve, med drugim tudi sporno. Na podlagi te sodne poravnave je upravičenec pridobil določeno premoženje. Organ ugotavlja, da je upravičenec kljub 46. členu ZBPP vložil predlog za izvršbo za stroške postopka, do katerih ni bil upravičen, saj so bili le-ti predhodno izplačani iz sredstev BPP in posledično teh stroškov tudi ni imel. Z dnem pravnomočnosti sklepa in sodbe, I P 389/2008 z dne 14. 7. 2008, je zahtevek za povrnitev stroškov postopka prešel na RS. Po določbi 46. člena ZBPP gre za zakonito cesijo. Upravičenec je od nasprotne stranke A.A. zahteval stroške postopka, do katerih ni bil upravičen, ter je tako s sklenitvijo sodne poravnave neupravičeno obogaten za te stroške. Dolžan jih je povrniti, skupaj z zamudnimi zakonskimi obrestmi od 8. 5. 2010, ko je bila nagrada izplačana njegovemu odvetniku B.B..

2. Tožnik v tožbi navaja, da toženka izhaja iz zmotnih dejanskih zaključkov. V zvezi s trditvijo, da je od dolžnice A.A. s predlogom za izvršbo terjal pravdne stroške, meni, da je predlog za izvršbo vložil že dne 7. 4. 2009, medtem ko naj bi do zakonite cesije prišlo šele dne 7. 5. 2010. Nadaljnji razlog, da je očitek neutemeljen, pa je tudi v tem, da tožnik o nastopu zakonite cesije ni bil seznanjen vse do decembra 2015, saj ga toženka ni obvestila, da je izvajalcu BPP nagrado izplačala. Ker tožnik o tem ni bil seznanjen, je neupravičena navedba, da je skušal pravdne stroške izterjati od A.A.. Nadalje je nepravilen zaključek, da je sodna poravnava zajemala tudi navedene pravdne stroške. Namreč ne drži, da sta s sodno poravnavo terjatve medsebojno pobotala in da je na podlagi poravnave s pobotom prenehala tudi terjatev tožnika do ge. A.A. iz naslova pravdnih stroškov. Iz poravnave izhaja, da se je svojim terjatvam odpovedal, kar pomeni, da mu nikdar niso bile izpolnjene. S tretjim odstavkom 7. točke poravnave se je tožnik odpovedal vsem terjatvam in zahtevkom, ki jih je takrat imel do prvotožeče stranke, pri tem pa sporna terjatev do pravdnih stroškov ni izrecno navedena. Ravno zaradi zakonite cesije je jasno, da formulacija iz 7. točke poravnave ne more veljati oz. se nanašati na terjatev iz naslova pravdnih stroškov po sodbi I P 389/2008. Zato ne drži trditev, da je s sklenitvijo sodne poravnave nedopustno razpolagal s terjatvijo do pravdnih stroškov. Toženka si prihaja z izpodbijano odločbo v nasprotje, saj je tudi sama pozvala go. A.A., da sporne stroške poravna. Poslala je tudi opomin pred izvršbo ter se pri tem sklicevala na dejstvo, da tožnik v času sklenitve sodne poravnave do nje terjatve iz naslova pravdnih stroškov ni imel več, ker je sama stopila v položaj upnika namesto tožnika. To pa je tudi pravilno stališče toženke v celotni zadevi, saj ima izrecno podlago v tretjem odstavku 46. člena ZBPP. Vsekakor pa je odločba neskladna s samim 46. členom ZBPP. Določba toženki ne daje podlage, da stroške sodnega postopka zahteva od tožnika, saj so mu bili s sodbo prisojeni. Meni, da ne obstaja zakonska podlaga, na osnovi katere bi lahko toženka terjala povrnitev stroškov, ki jih je izplačala iz sredstev BPP. Četudi bi bil tožnik neupravičeno obogaten, to ne bi vplivalo na pravico toženke, da stroške izterja od ge. A.A.. Tožnik ni mogel biti neupravičeno obogaten v odnosu do toženke. Takšno stališče je tudi že zavzelo Upravno sodišče RS v zadevi I U 2060/2014. Dodatno ugovarja zastaranje. Ker ZBPP ne predpisuje posebnega zastaralnega roka, zanj velja splošni 5-letni zastaralni rok. Ugovarja tudi obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od 8. 5. 2010, kar je napačno, ker tožnik ni mogel priti v zamudo, saj njegova obveznost še ni obstajala. Tega dne je njegova terjatev prešla na toženko, kar pomeni, da bi toženka lahko neposredno po tem zakonu go. A.A. pozvala, da pravdne stroške povrne, česar pa toženka ni storila vse do leta 2015. Ker toženka tožnika ni pozivala vse do 2. 12. 2015, tožnik pred tem ni mogel priti v zamudo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Tožba je utemeljena.

5. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da je tožnik dolžan povrniti sredstva, izplačana iz naslova BPP, na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 272/2008 z dne 11. 3. 2008, s pripadajočimi obrestmi.

6. V zadevi ni sporno, da je bila tožniku BPP dodeljena ter da je bilo na podlagi sklepa in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 389/2008 z dne 14. 7. 2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 3846/2008 z dne 3. 12. 2008, razsojeno, da je A.A. dolžna sedanjemu tožniku, upravičencu do BPP, plačati pravdne stroške v znesku 3.604,50 EUR. Nadalje je bila izvajalcu brezplačne pravne pomoči odvetniku B.B. nagrada dne 7. 5. 2010 izplačana.

7. Iz določbe prvega odstavka 46. člena ZBPP, veljavne v času nastanka spornega razmerja, izhaja, da terjatev stranke – upravičenca do BPP proti nasprotni stranki, iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po tem zakonu, na RS z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka. Določba ureja zakonsko cesijo, trenutek prehoda terjatve pa je dan pravnomočne sodbe oz. sklepa o stroških postopka, stroški postopka s tem trenutkom postanejo terjatev RS. V obravnavanem primeru je do zakonite cesije prišlo z dnem pravnomočnosti sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 389/2008 z dne 14. 7. 2008, dne 3. 12. 2008, ker je dan izdaje sodbe Višjega sodišča. V zvezi z navedenim je nepravilno tožnikovo stališče, da je do zakonite cesije prišlo šele z izplačilom stroškov postavljenemu odvetniku. Tožnik zato ni imel nobene podlage, da zanje vloži izvršilni predlog, saj mu pravdni stroški niso nastali. Ker gre za zakonito cesijo, obvestitev tožnika ni bila potrebna.

8. Na podlagi navedenega je torej ugotoviti, da gre v zadevi za vračilo sredstev iz naslova BPP, do katerih je RS na podlagi določb 46. člena ZBPP upravičena. Pravdni postopek se je namreč končal v korist upravičenca – tožnika, ki mu je bila dodeljena BPP v tem postopku. Nesporno je, kot je bilo že navedeno, da so bili stroški odvetniku izvajalcu izplačani Prav tako ni sporno, da upnici RS na podlagi zakonite cesije dolžnica A.A. terjatve ni povrnila, enako ne tožnik. Ker pa je na podlagi prvega odstavka 46. člena ZBPP prišlo do prehoda terjatve iz tožnika na RS, je na podlagi zakona vzpostavljeno dolžniško-upniško razmerje do izpolnitve terjatve. Ker terjatev ostaja odprta, upniku RS ni bila poravnana, ostaja obveznost dolžnice A.A., da jo RS izpolni. Kolikor jo je A.A. izpolnila tožniku, ki ni bil upnik v dolžniško-upniškem razmerju, ki je na podlagi zakonite cesije iz prvega odstavka 46. člena ZBPP nastalo, je šlo za nepravilno izpolnitev. V obravnavani zadevi pa se postavlja vprašanje, ali je določba 46. člena ZBPP podlaga za odločitev o vračilu stroškov postopka s strani tožnika. Po mnenju sodišča ne. Določba ureja zgolj prehod terjatve na upniški strani. Neupravičena obogatitev tožnika opravičuje le A.A., da zahteva vračilo neupravičeno izplačanih sredstev in ne toženko (enako sodba, I U 2060/2014 z dne 17. 2. 2015). Določba 46. člena ZBPP, na katero se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi in jo navaja kot pravno podlago za odločitev, ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah zadeve, ne more biti pravna podlaga za določitev obveznosti plačila stroškov pravdnega postopka s strani tožnika in za ponovno vzpostavitev dolžniško-upniškega razmerja tožnik – RS. Toženka je v obravnavani zadevi, ko se je nanjo oprla pri svoji odločitvi, napačno uporabila materialno pravo. Ob ugotovljenih dejstvih v zvezi s sodno poravnavo, sklenjeno v zadevi II P 2411/2010 z dne 11. 2. 2011, za katero toženka meni, da je na njeni podlagi A.A. poravnala tudi terjatev, ki jo je imela do RS, ter je torej tožnik neupravičeno obogaten v višini pravdnih stroškov, bo morala toženka, kolikor bo na tej podlagi hotela dobiti povrnjeno svojo terjatev, uveljavljati ustrezen pravdni zahtevek oz. drugo podlago iz ZBPP, ki ureja vračilo plačanih sredstev za upravičenca, kolikor so v zadevi podane navezne okoliščine iz drugih podlag ZBPP za vračilo.

9. V zvezi z ugovorom zastaranja, ki ga tožnik uveljavlja, in se sklicuje na 5-letni zastaralni rok, pa sodišče njegov ugovor zavrača. V obravnavani zadevi gre za judikatno terjatev, torej terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo (356. člen Obligacijskega zakonika), v teh primerih pa je določen 10-letni zastaralni rok. Na ugovor v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so bile tožniku v izpodbijani odločbi določene, sodišče ne odgovarja, ker je vprašanje zamude vprašanje, ki se glede na navedeno pravno stališče o pravilni uporabi materialnega prava v obravnavani zadevi na tožnika ne nanaša. 10. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

11. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.