Jedro

Če dolžnik izpolni obveznost v času odločanja sodišča druge stopnje, vendar v delu, v katerem pritožba ni vložena, je potrebno določbo 288. člena OZ upoštevati le glede tega dela obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v 1. točki tako, da se sklep o izvršbi razveljavi v točki I.1. za glavnico 889,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2013 dalje do plačila, v točki I.2. pa za stroške v višini 17,13 EUR; - v 2. točki tako, da mora upnik dolžniku v roku 8 dni plačati izvršilne stroške ugovora v znesku 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila; v preostalem, izpodbijanem a nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik mora dolžniku v roku 8 dni plačati izvršilne stroške pritožbe v znesku 125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 18. 11. 2013; (2.) odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovora in (3.) da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Dolžnik v pritožbi opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 666/2008 z dne 17. 11. 2011 in na specifičnost tega primera. Sklepno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo 288. člen OZ, glede na okoliščine konkretnega primera.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. V tej zadevi je ključno vprašanje uporabe 288. člena Obligacijskega zakonika - OZ glede na specifične okoliščine tega primera, ki so v tem, da je dolžnik del obveznosti izpolnil v času po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in pred odločitvijo sodišča druge stopnje, pri čemer je izpolnitev opravljena na račun obveznosti, ki ni bila predmet pritožbenega izpodbijanja.

7. Dejstva, ki so pravno relevantna za odločitev v tej zadevi: - upnik je predlog za izvršbo vložil za glavnico 900,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2013 in stroške tega postopka. Iz predloga za izvršbo (listovna št. 5) izhaja, da je pri izračunu terjatve že upošteval plačila v višini 4.334,32 EUR (19. 12. 2011) in 8. 7. 2013 (oziroma 8. 4. 2013, ker gre za očitno pisno napako, kot to izhaja iz nadaljnjih vlog) v znesku 28.503,13 EUR in 5.386,00 EUR; - upnik je v predlogu za izvršbo terjatev in omenjena plačila upošteval tako, da je prvo plačilo (4.334,32 EUR) vračunal v izpolnitev glede na stanje obveznosti po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 691/2012 z dne 31. 3. 2013, ki je delno spremenila odločitev sodišča prve stopnje (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3664/2007 z dne 21. 9. 2011), tako da je prisodilo višjo odškodnino iz naslova negmotne škode in višje stroške postopka. Terjatev je obračunal od glavnice 21.515,70 EUR in glavnice 185,91 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2007 oziroma od 4. 1. 2009 do 18. 12. 2011, upošteval plačilo z dne 19. 12. 2011 v višini 4.334,32 EUR, izračunal obresti od preostanka glavnice (26.340,65 EUR od 20. 12. 2011 do 8. 4. 2013) in upošteval še naknadni plačili v znesku 5.386,00 EUR in 28.503,13 EUR, pri čemer je iz obračuna na listovni št. 5 očitno, da je znesek 5.386,00 EUR vračunal v izpolnitev glavnice pravdnih stroškov. Tako je izračunal, da preostala obveznost na dan 10. 4. 2013 znaša še 900,79 EUR.

8. Plačila med strankama niso sporna, sporno je le vračunanje prvega plačila (z dne 19. 12. 2011).

9. Sodišče prve stopnje ni sledilo dolžnikovemu ugovoru, da je s prvim plačilom poračunal obveznost drugače kot od glavnice 21.515,70 EUR (tako kot je to predlagal upnik). Postavilo se je na stališče, da dolžnik v okviru 288. člena OZ ne more izbrati, da najprej plača glavnico in šele nato zakonske zamudne obresti, ker je ta določba za dolžnika kogentna, ker pa gre za eno terjatev, tudi ne gre za situacijo iz 287. člena OZ.

10. Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

11. Višje sodišče ob pregledu zadeve ugotavlja, da v tej zadevi ni problem v uporabi 288. člena OZ, ki določa, da se v primeru delne izpolnitve šteje, da se najprej poplačajo stroški, nato zamudne obresti in končno glavnica. Končno se tako upnik (kar je razvidno iz obračuna na listovni št. 5) kot tudi dolžnik o tem strinjata. Pravno relevantno vprašanje je, ali je dolžnik ob prvi izpolnitvi, 19. 12. 2011, ko je plačal znesek 4.334,32 EUR, izpolnil tisto obveznost, ki je bila nato spremenjena z odločbo višjega sodišča v pravdni zadevi (kar predlaga upnik, dolžnik pa temu nasprotuje). Vprašanje, ki ga je moralo sodišče v tej zadevi razrešiti je, ali je dolžnik s plačilom 19. 12. 2011 lahko določil, da se izpolnitev v višini 4.334,32 EUR nanaša na plačilo obveznosti po III. točki sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v znesku 2.895,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2007 do 19. 12. 2011 in obveznosti iz V. točke sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v celotni višini (185,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 85,91 EUR za čas od 3. 11. 2007 do plačila, od zneska 100,00 EUR pa za čas od 4. 12. 2009 do plačila).

12. Okrožno sodišče v Ljubljani je v sodbi P 3664/2007 z dne 21. 9. 2011 v relevantnem delu (III. do VI.; glej A2) odločilo, (III.) da je tožena stranka (dolžnik v tem postopku) dolžna tožeči stranki (upniku v tem postopku) plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo (še) v znesku 15.015,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2007 do dne plačila, vse v 15 dneh; (IV.) višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo zavrnilo; (V.) odločilo, da je tožena stranka (dolžnik v tem postopku) dolžna tožeči stranki (upniku v tem postopku) plačati odškodnino za premoženjsko škodo (še) v znesku 185,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 85,91 EUR za čas od 3. 11. 2007 do dne plačila, od zneska 100,00 EUR pa za čas od dne 4. 12. 2009 do dne plačila, vse v 15 dneh; (VI.) višji tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo pa zavrnilo; (VII.) tožeči stranki prisodilo stroške v višini 5.179,37 EUR s pripadki.

13. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki (kot izhaja iz sodbe višjega sodišča; glej A5), in sicer tako, da se je tožeča stranka (upnik) pritožil v delu, v katerem je bil zavrnjen višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo (prim. 2. točka razlogov sodbe sodišča druge stopnje; torej glede odločitve pod IV. sodbe sodišča prve stopnje), tožena stranka (dolžnik) pa v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer v presežku nad 2.895,70 EUR s pripadki (glej III. točko sodbe sodišča prve stopnje in razloge v 3. točki obrazložitve sodbe višjega sodišča), ter glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov (glej VII. točko sodbe sodišča prve stopnje). Ta dejstva, ki jih je dolžnik v tem postopku izrecno izpostavil, niso sporna (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP).

14. Zato je bilo potrebno v nadaljevanju odgovoriti na vprašanje, kakšno obveznost je bil dolžnik dne 19. 12. 2011 zavezan plačati. Odgovor je, da je bil zavezan plačati prav obveznost, ki jo je 19. 12. 2011 tudi plačal v znesku 4.334,32 EUR. Ob zgoraj navedenih nespornih dejstvih (!) obsega pritožbe je namreč potrebno ugotoviti, da je bila sodba sodišča prve stopnje delno pravnomočna, in sicer v delu, v katerem se tožena stranka glede odločitve pod III. ni pritožila (v znesku glavnice 2.895,70 EUR s pp), v celoti pa glede odločitve iz V. točke sodbe sodišča prve stopnje (185,91 EUR s pp). Povedano drugače: Če dolžnik 19. 12. 2011 zneska 4.334,32 EUR ne bi plačal, bi lahko upnik izposloval izdajo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti v tem delu in zahteval izterjavo tega zneska. Ker je dolžnik ravnal vestno in svojo obveznost izpolnil (v zvezi z izpolnitvijo naloženega je torej ravnal po načelu vestnosti in poštenja; primerjaj 5. člen OZ), je treba predmetno izpolnitev tudi v tem okviru obravnavati. Zaradi povedanega tudi ni bistveno, ali je upnik sprejel dolžnikova obvestila o načinu poplačila obveznosti (glej citirano odločbo Vrhovnega sodišča).

15. Zato je višje sodišče, da bi ugotovilo, kolikšen del obveznosti je dolžnik plačal 19. 12. 2011 v znesku 4.334,32 EUR, samo opravilo obračun terjatve, ki jo je dolžnik v tistem trenutku bil dolžan plačati (obračuni so priloga tega sklepa). Iz obračunov obresti št. 1 in 2 izhaja, da je seštevek glavnic 185,91 EUR s pripadki (obračun obresti št. 1) in 2.895,70 EUR s pripadki (obračun obresti št. 2) skupaj znašal 4.336,65 EUR. Po plačilu 4.334,32 EUR je torej preostala obveznost iz naslova pravnomočno razsojene stvari v delu III. in v celoti V. točke izreka sodišča prve stopnje ostala neizpolnjena še v višini 2,33 EUR s pp (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2011 dalje).

16. Po odločitvi višjega sodišča II Cp 691/2012 z dne 31. 1. 2013 je bila odškodnina po III. točki izreka sodišča prve stopnje povečana na 21.515,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2007 dalje (torej poleg prvotnih izpodbijanih 12.120,00 EUR še za 6.500,00 EUR), tako je obveznost iz naslova III. točke sedaj znašala v glavničnem znesku (poleg zgoraj navedenih 2,33 EUR) še 18.620,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2007 dalje. Višje sodišče je ugotovilo, da je na dan drugega plačila predmetna obveznost znašala 28.512,07 EUR (obračun obresti št. 3), obveznost po neplačani glavnici 2,33 EUR pa 2,60 EUR (obračun obresti št. 4). Dolžnik je torej s plačilom 28.503,13 EUR plačal del obveznosti, ki je takrat znašala 28.514,67 EUR (seštevka po obračunih obresti št. 3 in 4), tako da je preostala neplačana obveznost znašala še 11,54 EUR s pripadki. Plačilo v višini 5.386,00 EUR je upošteval že upnik v predlogu za izvršbo, kot to izhaja iz njegovega obračuna terjatve; vračunal je v izpolnitev glavnice pravdnih stroškov, zato to plačilo (5.386,00 EUR) za višje sodišče v tem primeru ni bistveno. Posledično je višje sodišče na podlagi 8. točke 55. člena ZIZ in četrtega odstavka 58. člena ZIZ pritožbi ugodilo (3. točka 365. člena ZPP) in sklep o ugovoru spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v točki I.1 za glavnico 889,25 EUR (900,79 - 11,54) ter posledično znižalo stroške predloga za izvršbo. Tako je priznalo za sestavo predloga za izvršbo 5,10 EUR po tar. št. 3460 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 1,02 EUR, vse povečano za 22 % DDV (skupaj 7,46 EUR) in sodno takso v višini 41,00 EUR, skupaj 48,46 EUR; za razliko (17,13 EUR) je višje sodišče ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo.

17. S tem je višje sodišče že vnaprej odgovorilo tudi na navedbo upnika v odgovoru na ugovor, da naj bi dolžnik nepravilno vračunal prvo izpolnitev le v del glavnice, saj sodba sodišča prve stopnje takrat še ni bila pravnomočna.

18. V preostanku, kolikor dolžnik ugovarja, da je že pred začetkom izvršilnega postopka v celoti izpolnil upnikovo obveznost, je sodišče pritožbo zavrnilo, saj iz obračuna, ki ga je opravilo višje sodišče, izhaja drugače. 19. Višje sodišče je priznalo stroške ugovora zoper sklep o izvršbi v višini sodnih taks za ugovor in stroške sedaj obravnavane pritožbe v višini sodnih taks za pritožbo (šesti odstavek 38. člena ZIZ).