Jedro

145. člen ZIKS je glede na določbe ZOR o neupravičeni pridobitvi specialni predpis.

ZIKS ureja vrnitev premoženja v naravi, če pa ta ni možna, vrnitev njegove vrednosti. Vrnitev v naravi je lahko popolna ali delna. Za delno vrnitev gre tudi tedaj, ko je vrnjena stvar poškodovana ali delno uničena. V takšnih primerih je potrebno kombinirati fizično (delno) vrnitev s plačilom vrednosti za preostali (uničeni ali poškodovani) del. Občina ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji je nastala zaradi neopravičene obsodbe (kolikor izpadla najemnina predstavlja izgubljeni dobiček). Povrnitev te škode ureja zakon o kazenskem postopku v XXXII. poglavju (541. do 549. člen ZKP). Zanjo bi bila, če bi bili izpolnjeni v navedenih členih ZKP določeni pogoji, odgovorna država in ne občina.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna tožeči stranki na podlagi 219. člena ZOR. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili 219. člen ZOR. Zmotno sta presodili pravne učinke sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bila predniku tožeče stranke črtana kazen zaplembe. Odločba, izdana na podlagi 145. člena ZIKS ima enake učinke kot odločba v denacionalizacijskem postopku. Obe sta konstitutivni in nimata retroaktivnega učinka, ki bi omogočal povračilo koristi za čas pred izdajo sodbe. Pravni prednik tožnika je pridobil lastninsko pravico šele s pravnomočnostjo sodbe VS RS, tožnik pa s sklepom o dedovanju. Tožena stranka je bila zato lastnica podržavljene hiše vse dotlej, dokler se tožnik ni izkazal s sklepom o dedovanju. Ko je bila o njem obveščena, je vsa lastninska upravičenja takoj prepustila tožniku. Zato ni dolžna vrniti nobene koristi. Predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi pritožbi tožene stranke in odloči, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka v reviziji pravilno ugotavlja, da tožbenega zahtevka tožeče stranke ni mogoče presojati po 219. členu zakona o obligacijskih razmerjih.

Prednik tožeče stranke je bil obsojen s sodbo Okrajnega sodišča za glavno mesto Ljubljana z dne 8.7.1949, opr. št. K 404/49 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20.8.1949, opr. št. Kž 446/49. Ta sodba je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 29.8.1990, opr. št. I Ips 210/90 v izreku o kazni spremenjena tako, da je bila kazen zaplembe odpravljena, nepremičnina pa vrnjena dediču neopravičeno obsojenega.

Nepremičnina je bila vrnjena na podlagi 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur.l. SRS, št. 17/78-8/90). V tem členu sta določena zavezanec za vrnitev in obseg vrnitve zaplenjenega premoženja. Zavezanec za vrnitev je družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela, torej tožena stranka. Glede obsega pa velja, da se vrne vse zaplenjeno premoženje. Če vrnitev vsega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, pa povrne zavezanec dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe.

Navedena določba je glede na splošna obligacijska pravila o neupravičeni pridobitvi specialni predpis. Sodišče prve stopnje je ta predpis sicer navedlo, vendar svoje odločitve ni oprlo nanj.

Kot je že bilo navedeno, ZIKS ureja tudi način in obseg vrnitve zaplenjenega premoženja. Ureja vrnitev premoženja v naravi, če pa ta ni možna, vrnitev njegove vrednosti. Vrnitev v naravi je lahko popolna ali delna. Za delno vrnitev gre tudi tedaj, ko je vrnjena stvar poškodovana ali delno uničena. V takšnih primerih je potrebno kombinirati fizično (delno) vrnitev s plačilom vrednosti za preostali (uničeni ali poškodovani) del. Vsaj del zahtevka tožeče stranke temelji prav na tej trditvi. V tem obsegu bi zato sodišči prve in druge stopnje morali preizkusiti trditve, s katerimi je tožnik svoj zahtevek utemeljeval. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči prve in druge stopnje tega nista storili. Tožnik je v tožbi in pripravljalnih vlogah zatrjeval, da je bila stavba ob zaplembi stara 10 let in dobro vzdrževana, da pa tožena stranka hiše ni ustrezno vzdrževala. Vrnjena stavba je bila v slabem stanju in potrebna obsežnih popravil. Zatrjeval je tudi, da tožena stranka ni ničesar vlagala v hišo, temveč vso najemnino uporabila le zase. Vse te trditve bi lahko bile za odločitev po 145. členu ZIKS pravno odločilne in sodišče bi jih moralo soočiti z nasprotnimi trditvami tožene stranke.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče moralo obe sodbi razveljaviti in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo izvesti dokaze, ki jih stranki v dokaz svojim trditvam glede stanja, v katerem bi tožena stranka stavbo morala vrniti, predlagata, in šele nato o zahtevku ponovno odločiti.

Tožena stranka pa tožeči stranki ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji je nastala zaradi neopravičene obsodbe (kolikor izpadla najemnina predstavlja izgubljeni dobiček). Povrnitev te škode ureja zakon o kazenskem postopku v XXXII. poglavju (541. do 549. člen ZKP). Zanjo bi bila, če bi bili izpolnjeni v navedenih členih ZKP določeni pogoji, odgovorna država in ne občina. Zato je tožena stranka med postopkom v tem obsegu pravilno ugovarjala pomanjkanje svoje pasivne legitimacije.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 166. v zvezi s 154. člena ZPP.