Jedro

Če stečajni upravitelj terjatev prizna in je ne prereka nihče izmed upnikov, ima procesno dejanje stečajnega upravitelja enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar. V stečajnem postopku priznana terjatev je tako res iudicata, zato je potrebno zavreči tisti del tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev že priznane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (prvi odstavek izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da je pritožbeno sodišče vse dileme v zvezi s pravnim interesom tožnika za vložitev tožbe razrešilo že s svojim sklepom, opr. št. Pdp 500/98, z dne 18.2.1999, zlasti še, ker ZPP ne ureja nadaljevanja prekinjenega postopka za cedirano terjatev, prav tako pa tega vprašanja ne ureja Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/97, 39/97, 1/99, 52/99). V izogib ponavljanju se pritožnik v celoti sklicuje na stališča pritožbenega sodišča v citiranem sklepu. Tožnik je v začetku spora bil pripravljen, da se njegova terjatev iz naslova premalo izplačanih plač ugotovi na podlagi potrdil, ki jih je izstavila tožena strnaka in ki imajo naravo pripoznave dolga, ker pa je tožena stranka s postopkom zavlačevala, je tožnik zahteval, da se s pomočjo izvedenca ugotovi dejansko prikrajšanje pri plači, vendar je ta dokazni predlog bil zavrnjen. Tožnikov pravni interes za vodenje te pravde ni sporen, prav tako pa naj ne bi bil sporen temelj obveznosti, saj je tožena stranka z izdanimi potrdili dolg dejansko priznala. Sporna naj bi bila samo višina terjatve, ki pa je sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, saj je zavrnilo njegov dokazni predlog. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu že trikrat odločalo. Najprej je tožbo zavrglo, češ da tožnik nima pravnega interesa za nadaljevanje tega postopka, saj je terjatve iz naslova manj izplačanih plač za celotno sporno obdobje cediral na družbo A. d.o.o., sam pa terjatve iz naslova premalo izplačanih plač v stečajnem postopku sploh ni prijavil in zato tudi ni bil napoten na pravdo, pač pa je na pravdo bila napotena družba A. d.o.o., ki je terjatev v stečajnem postopku prijavila. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 500/98 z dne 18.2.1999 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Postavilo se je na stališče, da cediranje terjatve glede na določbe 195. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 7/90) ne pomeni ovire za dokončanje že začetega postopka med istima strankama. Ker pa ZPP in ZPPSL ne urejata vprašanja nadaljevanja zaradi uvedbe stečaja prekinjenega postopka glede cedirane terjatev, je to pravno praznino po mnenju pritožbenega sodišča možno zapolniti le tako, da se dopusti nadaljevanje prekinjenega postopka med dolžnikom in cedentom za ugotovitev obstoja cedirane terjatve, če je cesionar, kot novi upnik, odstopljeno terjatev pravočasno priglasil v stečajnem postopku. V novem postopku je sodišče prve stopnje sodbo opr. št. Pd 82/99 z dne 17.2.2000 ugotovilo obstoj terjatve tožnika v višini 2,591.577,00 SIT. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke citirano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je navedlo, da tožena stranka upravičeno opozarja, da bi ob takšni sodbi lahko prišlo do dvakratnega poplačila iste terjatve, enkrat na podlagi izpodbijane sodbe, drugič pa, če bi v gospodarskem sporu uspel cesionar, to je družba A. d.o.o.. V obeh sporih gre za isto terjatev iz naslova premalo izplačanih plač, zato je neutemeljena tožnikova navedba, da ne gre za isto terjatev, ker v vsaki pravdi nastopa drug tožnik. Zaradi navedenega bi tožnik tožbo moral spremeniti tako, da bi zahteval ugotovitev obstoja cedirane terjatve oziroma terjatve cesionarja, saj je sicer tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožena stranka namreč ne dolguje več tožniku, ampak cesionarju. Pritožbeno sodišče je tudi opozorilo, da ni jasno, ali ne gre vsaj pri delu terjatev, ki jih tožnik uveljavlja v tem sporu, za že razsojeno stvar. Stečajni upravitelj je namreč tožniku za del obdobja, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, priznal neto znesek terjatve, ki jo je tožnik v stečajnem postopku priglasil v bruto znesku. Pritožbeno sodišče je prvostopnjskemu sodišču naložilo, da v skladu s pooblastili, ki jih predsedniku senata daje 285. člen ZPP, tožnika pozove, da tožbeni zahtevek preoblikuje tako, da se ugotovi obstoj cedirane terjatve in oziroma terjatve cesionarja, pri čemer je izrecno navedlo, da bo sodišče prve stopnje tožbo lahko zavrglo, v kolikor tožnik tega ne bo storil. Prav tako je prvostopenjskemu sodišču naložilo, da razjasni, ali ni bil del sporne terjatve tožniku že priznane v stečajnem postopku, za kar bo pridobilo listine, ki so bile priložene prijavi terjatve stečajnemu upravitelju.

Tožnik v pritožbi ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo zgolj to, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi izračunal, koliko znaša dejansko prikrajšanje pri plači. V konkretnem primeru je bilo tožbo potrebno zavreči, ker ni podana pravna korist za njeno vložitev, kar pomeni, da teh dokazov ni bilo potrebno izvajati, saj mora predsednik senata v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP tožbo zavreči že ob predhodnem preizkusu, če ugotovi, da ni podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe, ali pa, da je stvar že pravnomočno razsojena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh dejstev, od katerih je odvisna pravilnost odločitve o zavrženju tožbe. Iz tožnikove prijave terjatve v stečajno maso (priloga C1) je razvidno, da je ta prijavil terjatev iz naslova premalo izplačanih plač za obdobje od oktobra 1993 do septembra 1994 v višini 969.598,00 SIT bruto oziroma 575.314,00 SIT neto. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je prijavljeno terjatev v neto znesku v celoti priznala, tožnik pa teh navedb ni prerekal, temveč je prerekal le navedbe, ki se nanašajo na spor med toženo stranko in družbo A. d.o.o.. Navedeno pomeni, da je vsaj glede terjatve v višini 575.314,00 SIT neto oziroma 969.598,00 SIT bruto tožbo potrebno zavreči že zaradi tega, ker je o tolikšnem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno. Če stečajni upravitelj terjatev prizna in je ne prereka nihče izmed upnikov, ima procesno dejanje stečajnega upravitelja enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar. V stečajnem postopku priznana terjatev je tako res iudicata, zato je potrebno zavreči tisti del tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev že priznane terjatve. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 9.12.1999 sicer zatrjeval, da naj bi se znesek, ki ga je sam priglasil v stečajnem postopku, nanašal na nadomestilo po 13. členu pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je tožena stranka direktorju po prenehanju delovnega razmerja zaradi konkurenčne klavzule dolžna še 12 mesecev izplačevati nadomestilo plače, kakršno bi prejemal, če bi delal. Vendar so te tožnikove navedbe v nasprotju s prijavo terjatve v stečajno maso, iz katere je razvidno, da tožnik vtožuje razliko v plači za čas od oktobra 1993 do septembra 1994, to obdobje pa je zajeto tudi s tožbo, saj se ta nanaša na čas od februarja 1991 do septembra 1994. Tožbo pa je potrebno v celoti zavreči tudi zaradi tega, ker tožnik še vedno zahteva, da se ugotovi obstoj njegove terjatve do tožene stranke, čeprav je to terjatev cediral in bi torej moral zahtevati ugotovitev obstoja terjatve cesionarja do tožene stranke. Tožnik je bil v drugostopenjskem sklepu pritožbenega sodišča z dne 13.4.2001 izrecno opozorjen, da bo sodišče prve stopnje tožbo lahko zavrglo, v kolikor tožbenega zahtevka ne bo preoblikoval tako, da bo zahteval ugotovitev obstoja cedirane terjatve oziroma terjatve cesionarja. Po odstopu terjatve in uvedbe stečajnega postopka ima tožnik lahko pravni interes le za vložitev tožbe za ugotovitev obstoja cedirane terjatve oziroma terjatve cesionarja, ne pa tudi za ugotovitev terjatve tožnika. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo tožbo, saj tožnik nima pravnega interesa za takšno tožbo, pri kakršni je vztrajal, kljub izrecnemu opozorilu pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.