Jedro

Kdaj gre za poklicno bolezen je potrebno presojati po določbi 68. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja. Pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2014 in št. ... z dne 23. 2. 2015 ter da se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro v višini 40 %, ki je posledica poklicne bolezni ter da se ji povrnejo stroški postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je redno zaposlena pri A.A. s. p., kjer opravlja zahtevna dela od čiščenja, do pomoči pri razrezu in obdelavi kamna. Opravljala je tudi razrez kamnitih plošč, ročno je prenašala nad 15 kg in delala v prahu in hrupu. Pri delovnem procesu je bila pogosto izpostavljena različnim škodljivim snovem kot naprimer umazaniji in inertnemu ter fibrogenemu prahu. Vse to pa je vplivalo na njeno zdravje. Primarna bolezen, tj. malignom ščitnice, je posledica prav teh delovnih pogojev. Ugotovljena bolezen je tudi sicer vsebovana v Pravilniku o poklicnih boleznih. Pri zapletenem operativnem posegu, ki je bil potreben zaradi tožničine primarne bolezni, je prišlo do lezije povratnega živca ter postoperativne krvavitve. Leva glasilka je ostala paretična, dihanje ob naporu pa je oteženo. Prisoten je tudi hripav glas. Telesna okvara - poškodba glasilk predstavlja 40 % telesno okvaro. Ta okvara ni nastala zaradi nepravilnosti pri operativnem posegu, temveč je posledica komplikacije pri življenjsko nujnem zdravljenju bolezni. Izvedensko mnenje, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, pa je presplošno. Ugotovitve izvedenke se nanašajo na povprečne primere in niso odraz temeljite presoje konkretnega primera. Naloga izvedenca je, da temeljito preuči konkretni primer in poda strokovno oceno na podlagi skrbne in temeljite presoje vseh okoliščin konkretnega primera, kar pa v tej zadevi ni bilo opravljeno. Celotno mnenje bazira na splošnosti in opisu povprečnih in pogostih vzrokov nastanka bolezni ščitnice. Splošno mnenje, ki ga je podala izvedenka je za tožnico podcenjevalno in se zaradi tega čuti prizadeta. Pregled izdelanega izvedenskega mnenja pokaže, da gre zgolj za prepis splošnih ugotovitev iz medicinskih priročnikov in ne za skrbno analizo in presojo konkretnega primera. Tudi zaslišana na naroku za glavno obravnavo je izvedenka zgolj ponavljala in navajala splošne ugotovitve iz medicinskih priročnikov, namesto da bi natančno analizirala predmetno zadevo. Prav tako se tudi ni opredelila do podanih navedb in trditev tožnice, in sicer da naj natančno ugotovi katere spojine, snovi in elementi so prisotni na delovnem mestu (npr. svinec) ter, kako ti vplivajo na nastanek in razvoj bolezni ščitnice pri tožnici oziroma, ali lahko pospešijo nastanek karcinoma ščitnice. Izvedenka tudi ni odgovorila na vprašanje, kako je neuporaba zaščitnih sredstev vplivala na poslabšanje bolezni ščitnice. Sodišče bi tudi moralo izvesti dokaz s pridobitvijo mnenja izvedenca s področja kemijske stroke, ki bi lahko preučil delovne razmere in snovi, katerim je bila tožnica izpostavljena. Že iz samih statističnih raziskav in poročil izhaja, da je vzrokov za nastanek ščitničnega raka bistveno več, kot pa jih navaja izvedenka. Najpogostejši vzrok so namreč dejavniki okolja in emisije, katerim je posameznik dalj časa izpostavljen. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. V zadevi je sporno, ali je pri tožnici telesna okvara posledica poklicne bolezni (kot to uveljavlja tožnica), ali pa je posledica bolezni (kot je to odločila tožena stranka z izpodbijano odločbo).

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (v nadaljevanju: Seznam TO)3 pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)4, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (v nadaljevanju: Pravilnik)5 pa opredeljuje poklicne bolezni in pogoje, pod katerimi se štejejo bolezni za poklicne ter delovna mesta, na katerih se poklicne bolezni ugotavljajo.

7. Kot ugotavlja že invalidska komisija II. stopnje 17. 2. 2015 in kar med strankama tudi ni sporno, je pri tožnici podana 40 % telesna okvara po poglavju I B, točka 8 a (govorne motnje zaradi okvare rekurensa). Do okvare rekurensa pa je prišlo zaradi operacije maligne neoplazme ščitnice.

8. Vprašanje, ali je pri tožnici podana poklicna bolezen je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodne izvedenke dr. B.B., dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da se je tožnica že od 21. 1. 1998 dalje zdravila zaradi difuzne in nodozne golše. Ta je rasla in ji povzročala težave. 22. 2. 2013 je bila ščitnica v celoti odstranjena. Po ekstubaciji pa je prišlo do stridorja s parezo obeh glasilk, zato je bila urgentno traheotomirana. Pooperativna pareza levega rekurentnega živca se ni popravila, tako da je bilo grlo zaradi pareze levo popolnoma pomaknjeno v desno stran.

9. Tožnica je bila od 1. 8. 1999 dalje zaposlena pri A.A. s. p. in je bila razporejena na delovno mesto "pomožna dela". Delo je zajemalo razrez kamna, občasno pa je čistila delavnico. Skupna ocena stopnje zdravstvene ogroženosti endokrinega sistema, kamor sodi tudi ščitnica, je označena z besedo "NI". Sodna izvedenka ugotavlja, da dejavniki tveganja, ki jim je bila na delovnem mestu izpostavljena ne prestavljajo vzročnih dejavnikov za karcinom ščitnice. Med ekološkimi obremenitvami, ki predstavljajo tveganje za nastanek karcinoma, je z vrednostjo 1 označen fibrogeni prah, vendar je izpostavljenost le-temu dejavnik tveganja za nastanek pljučnega karcinoma, ne pa za nastanek karcinoma ščitnice. Izvedenka je ugotovitev, da gre pri tožnici za telesno okvaro kot posledico bolezni, dodatno pojasnila tudi zaslišana na naroku za glavno obravnavo.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodna izvedenka prepričljivo pojasnila, da pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Kdaj gre za poklicno bolezen je potrebno presojati po določbi 68. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja.

11. V predmetni zadevi ni bil predložen noben dokaz iz katerega bi izhajalo, da gre pri tožnici za poklicno bolezen. Tožnica je zaposlena pri A.A. s. p., kjer je bila izpostavljena tudi prahu, vendar pa je imela težave s ščitnico oziroma je bila zaradi težav s ščitnico zdravljena že pred začetkom dela v navedenem podjetju. Delovna dokumentacija (obrazec DD-1) izkazuje, da na tem delu ni zdravstvene ogroženosti endokrinega sistema, torej tudi ščitnice, ki sodi v ta sistem. Prisotnost prahu, na katerega se predvsem sklicuje tožnica je ocenjena z oceno 1 in bi lahko pripeljala do zdravstvenih težav oziroma predstavlja tveganje za nastanek pljučnega karcinoma, ne pa karcinoma ščitnice. Izvedenki ni mogoče očitati, da je zgolj pavšalno oziroma zgolj na podlagi navajanja strokovne literature obrazložila izvedensko mnenje. Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja kot tudi iz njene izpovedbe izhaja, da je proučila razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter tudi zdravstveni karton in dodatno dokumentacijo. Opravila je tudi osebni pregled tožnice ter na podlagi omenjenega podala izvedensko mnenje. Z navajanjem primerljivih primerov in tudi strokovne literature, je le še dodatno utemeljila, kaj vpliva na nastanek in razvoj tovrstne bolezni ščitnice. V primeru tožnice pa samo dejstvo, da je delala v podjetju A. in bila izpostavljena prahu, nikakor ne pomeni, da je njena telesna okvara posledica poklicne bolezni. Tožnica tudi ni predložila nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo, da je bil v podjetju izpeljan postopek ugotavljanja poklicnih bolezni skladno s pravilnikom.

12. Izvedenka se je opredelila tudi do tožničinih navedb v zvezi z izpostavljenostjo svinčevemu prahu in prepričljivo pojasnila, da tožnica nima nobenih takšnih diagnoz oziroma bolezenskih stanj, ki bi jih lahko povezovali s ščitnico. Pri izpostavljenosti svincu se veliko prej kot eventualni karcinom pojavijo drugi znaki zastrupitve s svincem, kot npr. čir na želodcu, težave z zobmi itd. Izvedenka se je torej konkretno opredelila do vseh bistvenih tožničinih navedb in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, da izvedenka ni odgovorila na zastavljena vprašanja, neutemeljene.

13. Ker je bilo dejansko stanje razčiščeno že s pridobitvijo mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče izvajalo druge dokaze, kot npr. da bi pridobilo še izvedensko mnenje specialista s področja kemijske stroke, kot to sedaj uveljavlja tožnica v pritožbi. Nenazadnje tožnica zavrnitvi ostalih dokaznih predlogov na naroku za glavno obravnavo niti ni ugovarjala. Skladno z 286.b členom ZPP pa mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Omenjenega pa tožnica v pritožbi niti ne navaja.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 85/2003.