Jedro

Na tožnika (kot dediča) bi pravica do odkupa lahko prešla le v primeru, da bi bilo toženki mogoče očitati opustitev kontrahirne dolžnosti po določbah SZ še v času življenja upravičenke (to je pokojne imetnice stanovanjske pravice), za kar pa v konkretni zadevi, saj je upravičenka umrla v času, ko rok za sklenitev pogodbe niti teči še ni začel, ne gre. Njena pravica do odkupa zato še ni postala premoženjska pravica in je zato tožnika tudi nista mogla podedovati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka kot prodajalec je dolžna s tožečo stranko kot kupcema skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, s sledečo vsebino: a) prodajalec se kupcema zavezuje izročiti in nanju skupaj prenesti skupaj v last solastniški idealni delež do 8.257/10.000 v razmerju do celote oz. na vsakega kupca solastniški idealni delež do 8.257/20.000 v razmerju do celote na enosobnemu stanovanju v I. nadstropju v izmeri 49,83 m2 kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000, stavba z naslovom ..., stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 001, b) kupca se zavezujeta plačati kupnino kot pogodbeno ceno določeno po 117. členu SZ v skupni višini 4.562,43 EUR oz. vsak od kupcev v višini 2.281,22 EUR, ki sta jo dolžna kupca poravnati na naslednji način: 10 % od pogodbene cene v 60 dneh po sklenitvi te prodajne pogodbe, preostanek pa v 20 letih v enakih mesečnih obrokih, pri čemer morajo biti mesečni obroki ves čas odplačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja, c) v primeru, da kupca v 60 dneh od sklenitve te pogodbe prodajalcu skupaj odplačata kupnino kot pogodbeno ceno v enkratnem znesku, kupnina upoštevajoč popust po 119. členu SZ ne glede na b) točko te pogodbe znaša skupaj le 2.607,10 EUR oz. za vsakega od kupcev 1.303,55 EUR, d) kupnina po b) oz. c) točki te pogodbe se po določbi drugega odstavka 123. člena SZ plača Slovenskemu državnemu holdingu, d. d., Mala ulica 5, Ljubljana, e) kupca s sklenitvijo te prodajne pogodbe po 118. členu SZ prevzameta vse pravice in obveznosti, ki jih ima lastnik stanovanja iz naslova prodanega solastniškega idealnega deleža na omenjenemu stanovanju, f) kupca po določbi 122. člena SZ kupljenega solastniškega idealnega deleža na omenjenemu stanovanju ne smeta odprodati ali s kakšnim drugim pravnim poslom med živimi odtujiti pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja“ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.889,76 EUR pravdnih stroškov v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo, nosi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim sta tožnika zahtevala, da toženka z njima kot prodajalka sklene prodajno pogodbo za svoj solastni delež do 8.257/10.000 na enosobnem stanovanju v I. nadstropju stanovanjske hiše ..., v izmeri 49,83 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000, stoječe na parceli z ID znakom 001 in z vsebino kot je to razvidno iz izreka sodbe pod točko I. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti 996,02 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Proti takšni odločitvi vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnjen, toženki pa priznani stroški postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da tožnika nista aktivno legitimirana in bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Pravica do odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu(1) (v nadaljevanju SZ) ni postala premoženjska pravica, ki bi jo lahko podedovali dediči, konkretno tožnika. Rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja je skladno s prvim odstavkom 123. člena SZ začel teči z dnem pravnomočno zaključenega denacionalizacijskega postopka, to je 4. 6. 2013, oziroma prvi naslednji dan, to je 5. 6. 2013. Opozarja, da je imetnica stanovanjske pravice umrla pred potekom 30 - dnevnega roka, v katerem je bila toženka dolžna skleniti kupno pogodbo po petem odstavku 117. člena SZ. Pravica do sklenitve prodajne pogodbe je zato lahko prešla le na osebe, ki so določene v 147. členu SZ (sodba VS II Ips 489/99). Ker tožnika nista osebi iz 147. člena SZ, jima sodišče ne bi smelo priznati pravice do sklenitve kupne pogodbe (sodba I Cp 2069/2009 in II Ips 996/2007).

Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Toženka oporeka tudi deležu na stanovanju, ki bi ga morala prodati tožnikoma. Meni, da bi bilo potrebno upoštevati, da so v zemljiški knjigi na parc. št. 2178/0, k. o. X, vknjiženi deleži na celotni nepremičnini, v denacionalizacijski odločbi pa določeni deleži upravičencev do denacionalizacije znotraj 7.738/10.000 deleža v lasti toženke. Ko bo odločba o denacionalizaciji izvedena v zemljiški knjigi, bo delež toženke znašal 3.865/10.000, kar je bistveno manj kot zahtevata tožnika in kot je odločilo sodišče. 3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je toženka glede solastnega deleža na stanovanju, ki ni bil vrnjen v denacionalizacijskem postopku, neutemeljeno odrekla prodajo, saj glede tega deleža nikoli ni obstajala obveznost vrnitve denacionalizacijskemu upravičencu. Odkupna pravica K. Z. je zato vsekakor postala premoženjska in podedljiva pravica, ki je prešla na njena dediča. Denacionalizacijski postopek je trajal nerazumno dolgo. Odkupna pravica pokojne K. Z. oziroma tožnikov ne more in ne sme biti odvisna od naključnih, nerazumnih in očitno nedopustnih okoliščin, na katere sami niso mogli vplivati. Opozarjata, da je bila toženka tista, ki je sprva vodila postopek denacionalizacije, pa ga do leta 1995 ni zaključila, nato pa je v njem nastopala kot zavezana stranka in je imela možnost vplivati na njegov izid. Iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 141/2014, ki je bila potrjena z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-541/04, smiselno izhaja, da je lahko denacionalizacija utemeljeno preprečevala privatizacijsko prodajo le glede tistega solastniškega idealnega deleža konkretnega stanovanja, za katerega je obstajala obveznost vrnitve in je bil na koncu tudi vrnjen. Neutemeljena je tudi graja odločitve v pogledu višine deleža na stanovanju, ki ga je toženka dolžna prodati tožnikoma. V zemljiško knjigo vpisani deleži so nepravilni in ne odražajo dejanskega stanja v naravi. Glede na to, kaj je bilo vrnjeno denacionalizacijskim upravičencem, je delež na stanovanju pravilen. Priglašata stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodbo sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so tudi jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To, da sodišče prve ni sledilo materialnopravnemu stališču pritožnice glede aktivne legitimacije tožnikov, ne predstavlja te kršitve, ampak gre, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za zmotno uporabo materialnega prava.

6. Tožnika s tožbo zahtevata odkup stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ(2) . Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bilo stanovanje nacionalizirano pravni osebi – ..., in je bilo predmet denacionalizacijskega postopka, ki se je pravnomočno zaključil 4. 6. 2013. Da gre za stanovanje iz drugega odstavka 113. člena SZ, ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, saj sledi zahtevku tožnikov in odloči, da je potrebno plačati kupnino SDH, d. d., torej pravni osebi, ki jo kot prejemnika kupnine za stanovanje iz 2. odstavka 113. člena SZ, določa 2. odstavek 123. člena SZ.

7. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pa izhajajo še naslednja pravno relevantna dejstva, ki med strankama niso sporna: - da je bila pravna prednica tožnikov, pokojna K. Z., imetnica stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju, katerega odkup do deleža 8.257/10.000 tožnika zahtevata v tem postopku, - da je pravna prednica tožnikov prvo zahtevo za odkup stanovanja vložila v roku dveh let od uveljavitve SZ (to je roku, ki ga je za vložitev zahteve za odkup določal v letu 1991 veljavni 123. člen SZ), 6. 5. 1992 pa tudi tožbo, - da je bil denacionalizacijski postopek, katerega predmet je bila stavba, v kateri se nahaja obravnavano stanovanje, pravnomočno končan 4. 6. 2013, stanovanje pa je bilo vrnjeno denacionalizacijskima upravičencema zgolj do določenega solastnega deleža(3) , v preostalem pa je njegova solastnica ostala toženka, - da je pravna prednica tožnikov 1. 6. 2006 umrla, v pravdo pa sta namesto nje vstopila tožnika, ki zatrjevano pravico do odkupa po 117. členu SZ temeljita na dejstvu, da sta dediča pokojne imetnice stanovanjske pravice.

8. Upoštevajoč povzeta dejstva, je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikoma ni mogoče odrekati stvarne legitimacije, zmoten, posledično pa je napačna tudi odločitev sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9. Pravno podlago za presojo tožbenega zahtevka obeh tožnikov predstavljajo določila SZ, s katerimi je zakonodajalec uredil prehod iz družbene v zasebno lastnino. Tako je s temi določbami (113. člen SZ) uredil lastninjenje stanovanj, in sicer tako, da je določil njihove lastnike(4) in jim (z izjemo, ki je veljala za stanovanja po 2. odstavku 113. člena SZ do uveljavitve novele SZ v letu 1994(5)) naložil obveznost njihove prodaje v zakonu določenim upravičencem. Kot upravičence do odkupa je določil imetnike stanovanjske pravice, z njihovo privolitvijo njihove družinske člane (prvi odstavek 117. člena SZ), v primeru smrti imetnikov stanovanjske pravice pa zgolj določen krog oseb, navedenih v tretjem odstavku 147. člena SZ(6). Ti so torej lahko uveljavljali pravico do odkupa stanovanja v zakonsko določenem roku.

10. Za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ, za katera je bila lastnikom(7) naložena obveznost njihove prodaje šele z uveljavitvijo novele SZ iz leta 1994 (to je s 7. 5. 1994), je zakonodajalec s sočasno noveliranim 123. členom določil (nov) šestmesečni rok, ki je začel teči v primeru, da zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena ali pa je bil zahtevek zavrnjen pred uveljavitvijo novele, od dneva njene uveljavitve (to je od 7. 5. 1994), sicer pa od pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo. Določil je še, da je dolžan lastnik skleniti kupno pogodbo najpozneje v roku 30 dni po vloženi zahtevi (peti odstavek 117. člena SZ).

11. V konkretnem primeru je pravna prednica tožnikov zahtevo za odkup stanovanja (in tožbo) vložila v roku dveh let po uveljaviti SZ(8), torej pravočasno.(9) Vendar pa to ne pomeni podlage za zaključek, da je s tem njena pravica do odkupa postala premoženjska (in podedljiva), kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Z vložitvijo te zahteve (ali katere od kasnejših, vloženih pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka) namreč še ni začel teči rok, v katerem je bila toženka dolžna skleniti kupno pogodbo. Slednja v pritožbi utemeljeno opozarja, da je ta rok začel teči šele naslednji dan po pravnomočnem zaključku denacionalizacijskega postopka, to je 5. 6. 2013. Imetnica stanovanjske pravice, pokojna K. Z., pa je umrla že v letu 2006, torej še preden je rok začel teči. Njena pravica do sklenitve kupne pogodbe bi zato lahko prešla le na osebe, določene v 147. členu SZ. Da bi bila tožnika takšni osebi, nista zatrjevala. Svojo aktivno legitimacijo sta izrecno oprla zgolj na trditev, da sta dediča pokojne imetnice stanovanjske pravice. To pa je glede na določilo 147. člena SZ v konkretnem primeru za vprašanje aktivne legitimacije brez pomena. Povedano drugače: na tožnika (kot dediča) bi pravica do odkupa lahko prešla le v primeru, da bi bilo toženki mogoče očitati opustitev kontrahirne dolžnosti po določbah SZ še v času življenja upravičenke (to je pokojne imetnice stanovanjske pravice), za kar pa v konkretni zadevi ne gre, saj je upravičenka umrla v času, ko rok za sklenitev pogodbe niti teči še ni začel. Njena pravica do odkupa zato še ni postala premoženjska pravica in je tožnika nista mogla podedovati.

12. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi II Ips 485/99, ki jo omenja pritožnica v pritožbi, obrazložilo, da so za primer smrti imetnika stanovanjske pravice pred vložitvijo zahteve za odkup stanovanja ali za primer, ko še ni potekel 30 dnevni rok od vložitve zahteve za odkup, ki ga je določil zakonodajalec v zadnjem odstavku 117. člena SZ, razmerja urejena v 147. členu SZ. Pritožnica utemeljeno opozarja tudi na primerljiv primer pritožbenega sodišča I Cp 2069/2009(10), v katerem je bila iz vsebinsko enakih razlogov potrjena odločitev o zavrnitvi zahtevka za odkup.(11)

13. Sodišče prve stopnje se je ob svojem drugačnem stališču (zmotno) sklicevalo na odločbe VS RS II Ips 204/97, II Ips 115/98 in II Ips 996/2007, saj se ti primeri od konkretnega razlikujejo v odločini okoliščini, to je, ali je do smrti imetnika prišlo pred ali po izteku roka iz petega odstavka 117. člena SZ. V omenjenih primerih, ki jih je presojalo Vrhovno sodišče in v katerih je bilo sprejeto stališče, da je pravica do odkupa po določilih SZ že postala premoženjska pravica, je do smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice prišlo po izteku 30 dnevnega roka iz petega odstavka 117. člena SZ, torej po izteku roka, v katerem bi morala nasprotna stranka izpolniti svojo kontrahirno dolžnost. V vseh navedenih primerih je bilo zavezani stranki mogoče očitati kršitev te dolžnosti.

14. Tudi dolgotrajnost postopka denacionalizacije sama po sebi ni okoliščina, ki bi lahko pomenila podlago za nastanek pravice do odkupa stanovanja. Ne glede na njegovo trajanje, pravna prednica tožnikov ni mogla pridobiti pravice do odkupa stanovanja prej kot s pravnomočnostjo odločitve v postopku denacionalizacije. Pri odločitvi ni mogoče upoštevati niti očitka tožnikov o neutemeljenem zavlačevanju denacionalizacijskega postopka. Takšne trditve so v prvi vrsti prepozne (337. člen ZPP), so pa tudi neizkazane.

15. Pritožbeno sodišče končno kot zmotno zavrača stališče tožnikov iz odgovora na pritožbo, da je toženka neutemeljeno odrekala dolžno privatizacijsko prodajo, saj glede deleža, na katerega meri tožbeni zahtevek, ni obstajala obveznost njegove vrnitve v denacionalizacijskem postopku, posledično pa tudi ne prepoved iz 88. člena ZDen.

Sodna praksa prepoved po 88. členu ZDen(12) razlaga široko in šteje, da velja v vseh primerih, ko denacionalizacijski postopek teče in v njem obstoji bolj ali manj realna možnost, da pride do vrnitve nepremičnine v naravi. Zato ni mogoče za nazaj trditi, da je bilo razpolaganje s tistim solastnim delom stanovanja, ki v denacionalizacijskem postopku s končno odločbo ni bil vrnjen, mogoče, kot to poenostavljeno zaključujeta tožnika. Neutemeljeno je v zvezi s tem tudi sklicevanje tožnikov na odločbo II Ips 141/2014, saj ob tem tožnika spregledata, da je bila denacionalizacijski upravičenki v omenjeni zadevi nacionalizirana zgolj ½ zgradbe in zemljišč, to pa je bilo kasneje tudi vrnjeno. Glede preostale polovice, ki torej niti nacionalizirana ni bila, zato prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen ni veljala.

16. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

17. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Toženka je v pravdi uspela, zato ji morata tožnika na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti potrebne pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, upoštevajoč Odvetniško tarifo (UL RS 67/2003) v zvezi z 20. členom Odvetniške tarife (UL RS 2/2015) in sicer 500 točk za odgovor na tožbo, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo, 500 točk za obravnavo dne 18. 6. 1992, 125 točk za obravnavo dne 18. 3. 1998, 50 točk za vlogo z dne 28. 10. 2013, 250 točk za vlogo z dne 31. 7. 2014, 50 točk za vlogo z dne 23. 9. 2014, 250 točk za vlogo z dne 13. 10. 2014, 250 točk za obravnavo 17. 10. 2014 in 250 točk za obravnavo dne 27. 1. 2015, skupaj 2725 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR, to znaša 1.250,70 EUR, skupaj z 22 % DDV v višini 275,17 EUR, pa 1.525,77 EUR. Toženki je, saj je v pritožbenem postopku uspela, pritožbeno sodišče priznalo tudi del priglašenih pritožbenih stroškov in sicer za sestavo priožbe 650 točk, kar ob že omenjeni vrednosti točke 0,459 EUR znaša 298,35 EUR, skupaj z 22 % DDV v višini 65,64 EUR pa 363,99 EUR. Skupaj sta torej tožnika dolžna toženki povrniti 1.889,76 EUR in sicer v 15-tih dneh od prejema sodbe pritožbenega sodišča. V primeru zamude sta dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Do povračila stroškov, ki so jima nastali z odgovorom na pritožbo nista upravičena, saj sta bila v pritožbenem postopku neuspešna in jih zato nosita sama.

Op. št. (1): UL RS, 18/91 z nadaljnjimi spremembami.

Op. št. (2): 2. odstavek 113. člena SZ se glasi: „Občina in druge pravne osebe postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji, postale splošno ljudsko premoženje.“ Op. št. (3): Kakšen delež je bil vrnjen (in kolikšen solasten delež je posledično ostal toženki) je med strankama sporno: tožnika trdita, da je bilo vrnjeno 1.743/10.000, toženka pa (v pritožbi) trdi, da sta denacionalizacijska upravičenca pridobila delež do 6.135/10.000. Op. št. (4): 113. člen SZ se glasi: 1.) Občina postane z dnem uveljavitve tega zakona lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, pridobljenih s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi stanovanjskega gospodarstva. 2.) Občine in druge pravne osebe postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so na podlagi predpisov o podržavljanju, navedenih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji, postale splošno ljudsko premoženje.

Op. št. (5): Novela SZ je bila objavljena v UL RS 21/1994, v veljavo pa je stopila 7. 5. 1994. Op. št. (6): V primeru, da imetnik stanovanjske pravice umre pred sklenitvijo kupne pogodbe, se pravica sklenitve kupne pogodbe prenese na zakonca ali osebo, s katero je imetnik stanovanjske pravice živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, oziroma na drugega ožjega družinskega člana, navedenega v najemni pogodbi.

Op. št. (7): Mišljeni so lastniki, ki so pridobili lastninsko pravico po drugem odstavku 113. člena SZ.

Op. št. (8): Gre za rok, ki ga je določil 123. člen SZ, ki je veljal v letu 1991. Op. št. (9): Ne glede na to, da je bila zahteva glede na (novelirani)123. člen SZ preuranjena, sodna praksa tudi takšno zahtevo šteje za pravilno in pravočasno (primerjaj odločbo VS RS II Ips 165/99).

Op. št. (10): Tudi v tej zadevi je šlo za stanovanje iz 2. odstavka 113. člena SZ, katerega odkup je imetnica stanovanjske pravice zahtevala še pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka. Vložila je tudi tožbo. Umrla je, ko je bil denacionalizacijski postopek že pravnomočno končan, vendar pred iztekom 30 dnevnega roka iz petega odstavka 117. člena SZ. Tožniku, ki je vstopil v pravdni postopek kot dedič pokojne imetnice stanovanjske pravice, je sodišče odreklo aktivno legitimacijo in zahtevek za odkup stanovanja zavrnilo.

Op. št. (11): V zvezi s to zadevo je VS RS, s sklepom II DoR 203/2009 z dne 18. 3. 2010, zavrnilo predlog za dopustitev revizije. Ugotovilo je, da odločitev sledi sodni praksi. To je posebej ugotovilo tudi za način računanja 30 dnevnega roka, saj rok tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ne more začeti teči preden so za to izpolnjeni vsi pogoji.

Op. št. (12): 88. člen ZDen se glasi: „Z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Obdelava kmetijskih zemljišč in izvajanje del v gozdovih, ki jih je zavezanec dolžan vrniti v skladu s tem zakonom, se šteje za dopustno razpolaganje, če poteka v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča oziroma v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi.Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični. Določba prvega odstavka tega člena preneha veljati 30 dni po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena tega zakona, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo.“