Jedro

Sama neizbira tožeče stranke zaradi imenovanja na sodniško mesto višjega sodnika namreč ne pomeni, da so tožeči stranki zato nastale hujše škodljive posledice, saj je (ne)izbira zakonska pristojnost tožene stranke - Sodnega sveta RS (ZSS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno z ustrezno uporabo 1. odstavka 59. člena ZUS. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem citiralo določbo 2. odstavka 69. člena ZUS, da lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Pri tem je navedlo, da je tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljeval z odvrnitvijo hujših škodljivih posledic. Po mnenju sodišča prve stopnje mora biti za izdajo zahtevane začasne odredbe po navedeni določbi ZUS (2. odstavek 69. člena) izpolnjenih več pogojev. Eden izmed pogojev je tudi ta, da je izkazana potreba za ureditev spornega pravnega razmerja. Ta pogoj pa po presoji sodišča v konkretnem primeru ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim ugotavlja, da gre pri spornem pravnem razmerju v obravnavanem primeru za imenovanje dveh drugih kandidatk na dve prosti mesti višjih sodnikov na Višjem sodišču v C., na podlagi dveh razpisov, v zvezi s katerima je kandidiral tudi tožnik, pa s svojo kandidaturo ni uspel. Po mnenju sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke, v konkretnem primeru pomeni izbiro imenovanja in premestitev obeh kandidatk na sodišče, pri katerem sta bili mesti razpisani. S tožbo izpodbijani odločbi, ki sta predmet tega upravnega spora, še nista pravnomočni in tako še ne moreta učinkovati. V primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu zato po presoji sodišča prve stopnje niti ne more priti do položaja, ki ga tožnik opisuje v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe in s katerim utemeljuje svojo zahtevo. To pa pomeni, da ni verjetno izkazana potreba po ureditvi stanja, kot ga predlaga tožnik v zahtevi.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja navedbe iz zahteve za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložil skupaj s tožbo. Dodaja, da je zaradi odločitve sodišča prve stopnje dejansko nastal absurden položaj. Sodišče prve stopnje meni, da obe izpodbijani odločbi še nista pravnomočni, povsem drugače pa meni in ravna tožena stranka, ki ju šteje za pravnomočni. Izbrani kandidatki tako opravljata funkcijo višje sodnice od dne 21.2.2005, v tej funkciji sodelujeta v senatih, odločata o pritožbah, sprejemata odločitve in pišeta drugostopenjske odločbe. Če je bila njuna premestitev tako izvršena na podlagi pravnomočnih odločb tožene stranke, je njegova zahteva za izdajo začasne odredbe povsem utemeljena, saj v tem primeru lahko pride do položaja, ki ga opisuje v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe. V tem primeru obe izdani odločbi, v nasprotju z mnenjem sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, "že učinkujeta". Če pa obe kandidatki opravljata sodniško funkcijo na podlagi nepravnomočnih odločb, pa je njuna premestitev in njuno ravnanje nezakonito, saj sploh še nista pridobili naziva višjih sodnic, ne moreta te funkcije niti opravljati, njuno sodelovanje pri odločanju o pritožbah pa je nezakonito, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku. To pa je protiustavno, saj so s takim ravnanjem kršene določbe 2. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. S tem pa so seveda vse odločbe, pri sprejemanju katerih je sodelovala ena od obeh kandidatk, nezakonite in izpodbojne. To pa seveda pomeni hujše škodljive posledice, ki jih je z izdajo začasne odredbe (tudi iz tega razloga) potrebno odvrniti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, kot jo je opredelil v tožbi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: Zakon o sodniški službi ne predvideva, da tožena stranka najprej izbere enega izmed prijavljenih kandidatov na prosto sodniško mesto ter v primeru, če nihče od neizbranih kandidatov takšne izbire ne izpodbija, izda odločbo o imenovanju na sodniško mesto, uvrstitvi v plačilni razred ter premestitvi. Tožena stranka je dolžna takoj ob izbiri odločiti tudi o imenovanju. Zato tožnik s pritožbo tudi ne more uspešno izpodbijati in razveljaviti odločb o imenovanju. Ko tožena stranka izbere kandidata na sodniško mesto, ki je že izvoljen v sodniško funkcijo, ga na podlagi 1. odstavka 21. člena ZSS takoj imenuje na razpisano mesto ter nato premesti na sodišče, pri katerem je to mesto razpisano. Rok iz 4. odstavka 21. člena ZSS je določen le zaradi zavarovanja interesov sodnika oziroma predsednika sodišča, ni pa po njenem mnenju namenjen, da bi se zadržala premestitev izbranega sodnika zaradi uveljavljanja pravic neizbranega kandidata, kot je to v obravnavanem primeru. Smiselno predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna, ni pa sodišče prve stopnje navedlo pravilnih razlogov za zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato pritožbeno sodišče za zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe navaja svoje razloge: Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča tožnik v obrazložitvi svoje zahteve za izdajo začasne odredbe namreč ne izkazuje verjetnosti nastanka hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja, ker s svojo kandidaturo ni uspel. Sama neizbira namreč ne pomeni, da so tožniku zato nastale hujše škodljive posledice, saj je (ne)izbira zakonska pristojnost tožene stranke (ZSS).

Ker ni zakonite podlage, da bi lahko sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj ne gre za verjetno izkazano potrebo, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje zaradi neuspeha pri kandidaturi, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pri tem pa se je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča po nepotrebnem ukvarjalo s pravnomočnostjo in učinki pravnomočnosti odločb, ki so predmet tega upravnega spora, saj to ni predmet odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.