Jedro

V zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik pojasnil, da so nameravali v neko mesto v Nemčiji, za katerega ne ve, kako se izgovarja, gre pa za kraj tik pred mejo v Nemčiji, saj je naslednja postaja že Salzburg. Povedal je, da so v bistvu naredili dve napaki: najprej so pomotoma z vlakom prišli do Avstrije, nato pa so ponovno šli na napačen vlak, s katerim so se pripeljali v Slovenijo. Takšna tožnikova izpovedba je po presoji sodišča glede na njegove osebne okoliščine, to je tujca (neevropejca), ki ne obvlada jezika, v zadostni meri jasna in prepričljiva, pa tudi skladna z zapisom njegove izjave na registracijskem listu z dne 3. 5. 2017. Na podlagi vpogleda na Googlov zemljevid je namreč mogoče ugotoviti, da se tudi Surheim, ki je v navedenem registracijskem listu omenjen kot tožnikova destinacija v Avstriji (tja naj bi šli na obisk k znancem), dejansko nahaja v Nemčiji (Saaldorf-Surheim), in sicer tik ob meji v bližini Salzburga. Sodišče zato ni imelo razloga, da ne bi sledilo tožnikovi navedbi, da ni imel namena zapustiti Nemčije, temveč je v Avstrijo in nato v Slovenijo prišel pomotoma, po presoji sodišča verjetno zaradi nepoznavanja krajev in jezika. Opisanega tožnikovega ravnanja pa ni mogoče oceniti kot takšno zapustitev druge države med postopkom, ki ima lastnost nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Po tretjem odstavku 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je treba v primeru, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec navedene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel v ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je zato v tej zadevi potrebna že zaradi prenosa navedene določbe v slovenski pravni red.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-278/2017/3 (1312-13) z dne 8. 5. 2017 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku v Centru za tujce, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnika, ki trdi, da je A.A. roj. ... v kraju Wardak, državljan Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1, in sicer od ustne naznanitve 5. 5. 2017 od 12:10 ure do predaje državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je tožnik 5. 5. 2017 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in da mu je bila po podani prošnji ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi begosumnosti in namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Po preverjanju v bazi Eurodac naj bi bilo ugotovljeno, da je pred prihodom v Slovenijo že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, in sicer 1. 2. 2016 in 4. 7. 2016, kot tujec pa je bil 16. 9. 2016 evidentiran v Grčiji. Na podlagi policijske depeše z dne 3. 5. 2017 ugotavlja, da so na železniški postaji v Jesenicah identificirali tri tujce, med katerimi je bil tudi tožnik; da ti ne posedujejo potnih listin za prestop notranje meje in da so v Slovenijo nedovoljeno vstopili iz Republike Avstrije. Z mednarodnim vlakom naj bi iz Nemčije odpotovali v Avstrijo na obisk k znancem, pri tem pa pomotoma prišli do Ljubljane. Z avtobusom naj bi se vrnili v Avstrijo, vendar jim je bil zavrnjen vstop v Avstrijo, zato jih je avtobusni prevoznik odložil na železniški postaji Jesenice, kjer jih je kontrolirala patrulja Policijske postaje Jesenice.

3. V nadaljevanju obrazložitve toženka navaja določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 glede ukrepa pridržanja v postopku predaje odgovorni državi članici, v zvezi s čimer je najprej presojala, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Upoštevala je, da je tožnik dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji; da tam po njegovi izjavi o prošnji še ni bilo odločeno; da jo je samovoljno zapustil, čeprav je vedel, da je do konca postopka ne sme zapuščati, ter da je ilegalno prišel v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za zaščito. Ocenila je, da tako ravnanje ustreza nesodelovanju v postopku v smislu prve alineje drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in da ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga ne bi prijela policija. To naj bi potrjevala tudi njegova izjava, da je pomotoma prišel v Slovenijo in da je takoj želel v Avstrijo, saj je mislil, da se bo po nastanitvi v azilnem domu lahko še pred končanjem postopka vrnil v Avstrijo, kar pa potrjuje toženkino prepričanje v tožnikovo begosumnost. Na podlagi teh tožnikovih navedb in dejanj toženka sodi, da je podan utemeljen sum, da bi, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Avstrijo oziroma Nemčijo, zaradi česar mu je zaradi nadaljevanja postopka treba omejiti gibanje, saj bo tako mogoče zagotoviti izvedbo predaje pristojni državi članici.

4. V nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območju Azilnega doma, ki glede na režim varovanja ne prosilcu ne preprečuje možnosti, da dom po svoji volji zapusti. Navaja, da je namen zaščite po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zagotavljanje osnovne in oskrbe in zaščite pred preganjanjem v izvorni državi in da je izrečeni ukrep skladen z določbami 10. člena ti. Recepcijske direktive. Ob upoštevanju, da je tožnik na nedovoljen način prehajal meje; da je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, kjer ni počakal na odločitev, temveč je državo samovoljno zapustil in nameraval na obisk v Avstrijo ter pri tem pomotoma prišel v Slovenijo, ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III.

5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri uveljavlja ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.

6. Navaja, da mu je toženka v nasprotju z določbami 84. člena ZMZ-1 in 8. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah prepozno izdala in vročila pisni odpravek odločbe, saj ga je izdala šele 8. 5. 2017, to je po več kot 48 urah, vročila pa 12. 5. 2017, to je po več kot treh delovnih dneh.

7. Nadalje navaja, da mu ne pri podaji prošnje ne pri ustni naznanitvi ni bila dana možnost, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, kot tudi ni bilo pooblaščencu omogočeno, da mu postavi podrobnejša vprašanja "prošnja, predzadnji odstavek tč. 32", zato je toženka ravnala v nasprotju z načelom materialne resnice in načelom zaslišanja stranke. Toženka naj bi odločala le na podlagi verjetnosti in listin, ki jih je pridobila.

8. Navaja še, da na podlagi 68. člena ZTuj-1 in sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 15/2015 in I Up 26/2016 ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost za pobeg. Meni, da izpodbijana odločba o znatni nevarnosti pobega nima razlogov. Trdi, da se želi vrniti v Nemčijo na zakonit način, za kar pa podaja prošnje za mednarodno zaščito in uporaba Uredbe Dublin III ni nujno ustrezen postopek.

9. Navaja, da izrečeni ukrep ni sorazmeren, saj ni begosumen in bi lahko do nadaljnje odločitev počakal v Azilnem domu. Pojasnil je, zakaj je zapustil Nemčijo in Avstrijo, tega dejanja pa ni mogoče enačiti z begosumnostjo. Trdi, da je izpodbijani ukrep poseg v pravico do osebne svobode, saj ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa, ta pa za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten. Navaja sodno prakso Up-1116/09, Up-21/11, Up-360/09, Up-323/14 in I Up 39/2015. 10. Hkrati predlaga, da sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo tako, da toženki naloži, da takoj po prejemu tega sklepa preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. V tožbi je namreč izkazal, zakaj pogoji za ukrep niso podani, izvrševanje ukrepa pa mu bo lahko prizadelo nepopravljivo škodo, saj mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev te pravice je sama po sebi že škoda, v zvezi s čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1289/2014 in odločbo Ustavnega sodišča Up-729/03. Osebam, ki jim je kršena pravica do svobode, mora Slovenija skladno z četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvega in drugega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Navaja še, da v primeru, ko sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje, pot do pravnomočne odločitve glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 traja še nekaj mesecev in v zvezi s tem navaja datume odločanja v posameznih zadevah.

11. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

14. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

15. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

16. Iz opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tožnikove izpovedbe, sodišče sledi tožbenim navedbam, da gre pri pridržanju na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016.2 Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),3 po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

17. Ob upoštevanju prej navedenih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

18. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).4 Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

19. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče v več zadevah (na primer v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico ("significant"), italijansko različico ("notevole"), hrvaško različico ("velika opasnost") tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti ("un risque non négliegable"). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.5 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

20. Toženka je izpodbijani sklep o omejitvi gibanja oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Svoj sklep o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljuje z ugotovitvijo, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in odšel v Avstrijo oziroma Nemčijo.

21. Znatno nevarnost tožnikovega pobega toženka utemeljuje z ugotovitvami, ki jih opredeli kot tožnikovo nesodelovanja v postopku. Gre za ugotovitve, da je tožnik dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, kjer po njegovi izjavi o prošnji še ni bilo odločeno; da je Nemčijo samovoljno zapustil, čeprav je vedel, da je do konca postopka ne sme zapuščati, ter da je ilegalno prišel v Avstrijo in nato v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za zaščito, to pa zato, da bi bil nastanjen v azilnem domu, odkoder bi samovoljno odšel v Avstrijo oziroma Nemčijo, ne da bi počakal na zaključek postopka v Republiki Sloveniji.

22. Kriterij nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (in ne prve alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 kot pomotoma v obrazložitvi navaja toženka) se po stališču Vrhovnega sodišča iz sodnih odločb I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 nanaša tudi na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred organi drugih članic EU, ne le pred organi Republike Slovenije. Za nesodelovanje v postopku se zato šteje tudi zapustitev druge države med postopkom, ki ga je v njej začel sam prosilec.

23. Sodišče ugotavlja, da je tožnik na razgovoru ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito glede dejstev, ki so pomembna za ugotovitev obstoja okoliščine nesodelovanja, navedel drugačen potek dogodkov, ki so privedli do njegovega prihoda v Avstrijo in nato v Slovenijo, kot jih v utemeljitev svoje presoje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja toženka. Povedal je namreč, da so bili na poti v Sudenheim, in so prepozno izstopili z vlaka ter prišli v Avstrijo. Do te izjave, iz katere izhaja, da tožnik ni imel namena zapustiti Nemčije, in se zato ne ujema z njenim sklepanjem o samovoljni zapustitvi države med postopkom, se toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni opredelila, kar pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka (sedma točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

24. Sodišče je navedeno pomanjkljivost odpravilo na glavni obravnavi (šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 in 51. člen ZUS-1 v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1) s tem, da je tožnika zaslišalo o okoliščinah, ki po prepričanju toženke kažejo na njegovo begosumnost. V zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik pojasnil, da so nameravali v neko mesto v Nemčiji, za katerega ne ve, kako se izgovarja, Rosenheim ali Sorenheim, gre pa za kraj tik pred mejo v Nemčiji, saj je naslednja postaja že Salzburg. Povedal je, da so v bistvu naredili dve napaki: najprej so pomotoma z vlakom prišli do Avstrije, nato pa so ponovno šli na napačen vlak, s katerim so se pripeljali v Slovenijo. Takšna tožnikova izpovedba je po presoji sodišča glede na njegove osebne okoliščine, to je tujca (neevropejca), ki ne obvlada jezika, v zadostni meri jasna in prepričljiva, pa tudi skladna z zapisom njegove izjave na registracijskem listu z dne 3. 5. 2017. Na podlagi vpogleda na Googlov zemljevid je namreč mogoče ugotoviti, da se tudi Surheim, ki je v navedenem registracijskem listu omenjen kot tožnikova destinacija v Avstriji (tja naj bi šli na obisk k znancem), dejansko nahaja v Nemčiji (Saaldorf-Surheim), in sicer tik ob meji v bližini Salzburga. Sodišče zato ni imelo razloga, da ne bi sledilo tožnikovi navedbi, da ni imel namena zapustiti Nemčije, temveč je v Avstrijo in nato v Slovenijo prišel pomotoma, po presoji sodišča verjetno zaradi nepoznavanja krajev in jezika. Opisanega tožnikovega ravnanja pa ni mogoče oceniti kot takšno zapustitev druge države med postopkom, ki ima lastnost nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 25. Nadalje sodišče ugotavlja, da iz vseh tožnikovih izjav v postopku pred toženko (ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in registracijskega lista) ter pred sodiščem, prav tako pa tudi iz ugotovitev toženke, izhaja, da se tožnik želi vrniti nazaj v Nemčijo. Prav tja pa ga po postopku, predvidenem v Uredbi Dublin III, namerava vrniti tudi toženka. V izpodbijanem sklepu namreč navaja, da je pristojnemu organu Zvezne republike Nemčije že posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Zakaj bi se tožnik v položaju, v kakršnem se sedaj nahaja, izogibal predaji v Nemčijo, kamor si tudi sam želi, toženka v izpodbijanem sklepu ne pojasni. Dejstvo, da se je tožnik preden je prišel v stik s slovensko policijo, najprej sam (na nelegalen način) poskušal vrniti v Nemčijo (iz registracijskega lista izhaja, da naj bi v Ljubljani kupili avtobusne karte do Münchna), po presoji sodišča ne zadostuje za sklepanje o tožnikovi znatni begosumnosti. Glede na prej povedano namreč sodišče verjame tudi tožnikovi izpovedbi ob zaslišanju na glavni obravnavi, da si v Nemčijo želi na zakonit način. V takih okoliščinah pa niti toženkin sum, da se je tožnik za prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji odločil zgolj zaradi nastanitve v azilnem domu, kjer bi se lahko prosto gibal, niti dejstvo, da je tožnik že ilegalno prehajal meje (potem, ko je v Nemčiji že zaprosil za azil, je bil namreč 16. 9. 2016 evidentiran v Grčiji), po presoji sodišča ne kažeta na znatno nevarnost, da se bo tožnik s pobegom izognil predaji v Nemčijo.

26. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča nobena od okoliščin, na katere se je toženka v izpodbijanem sklepu sklicevala kot na podlago za svoje sklepanje o znatni nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, ni izkazana do take mere, da bi lahko dejansko utemeljila tako sklepanje.

27. Sodišče je zato na podlagi prve točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Ker ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne iz upravnega spisa ne izhajajo nobene druge okoliščine, ki bi lahko pomenile zakonito podlago za izrek ukrepa omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zadeve ni vračalo toženki v ponovni postopek.

K II točki izreka:

28. Po četrtem odstavku 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi je sodišče na glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje od toženke ter spremenilo njeno odločitev tako, da je izpodbijani sklep odpravilo, kar po vsebini pomeni odločitev, da ni pogojev za pridržanje tožnika po Uredbi Dublin III. Zato je zoper odločitev sodišča dovoljena pritožba, kar pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ni pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes za odločitev o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe.

29. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, ker bi se sicer tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

30. Po tretjem odstavku 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je treba v primeru, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec navedene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel v Zakon o mednarodni zaščiti. Izdaja ureditvene začasne odredbe je zato v tej zadevi potrebna že zaradi prenosa navedene določbe v slovenski pravni red, pri čemer sodišče dodaja, da direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Ker je Upravno sodišče ugotovilo, da je pridržanje nezakonito, je torej treba tožnika nemudoma izpustiti.

31. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V obravnavani zadevi je k času, ki je pretekel do odločitve Upravnega sodišča, treba dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. Gre torej za trajajoče pravno in sporno razmerje med toženko in tožnikom, nezakonit odvzem prostosti pa (kot rečeno) že zdaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala. Vse navedeno pomeni, da je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo, ki je celo višja od zakonskega standarda verjetnosti. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni mogoče iskati v tem, da se pridržanje nadaljuje zgolj zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 3 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je "tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo". 4 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja). 5 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj "sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika" (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).