Jedro

Omemba 20-letnih izkušenj dela z "X." tiskalnimi napravami ni dejanje nelojalne konkurence. Lahko bi sicer bil vprašljiv zapis o omembi 20-letnih izkušenj, vendar ta ne kaže na povezavo dolžnice z upnico.

Kupci v farmacevtski industriji, to so farmacevtske družbe, so profesionalne stranke in je zato zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za povezovanje dolžnice z upnico, pravilen. To dejstvo je zatrjevala upnica in sodišče prve stopnje ni odločilo izven njene trditvene popdlage.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da do okvare stroja ni prišlo le zaradi težav s črnilom ampak tudi zaradi neoriginalnih tesnil. Poudarilo je, da je bistveno naslednje, da iz servisnega poročila tudi ni izhajalo, da bi bil edini razlog težav pri okvari stroja neoriginalna tesnila in niti, da je bila dobaviteljica teh delov dolžnica.

Sodišče je le materialnopravno sklepalo, da ne zadošča le opozorilo upnice, da so načrti avtorskopravno varovani. Vedno je treba namreč upoštevati tudi generalno klavzulo iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Zgolj enoznačne oznake blaga tudi po oceni sodišče druge stopnje ne izpolnjujejo kriterija avtorskega dela.

Povsem posplošeno je pritožbeno stališče, da je dolžnik ustvarjal zmedo na trgu, da je protipravno izkoriščal prepoznavnost upnice in se naslanjal na njeno dobro ime. Vse to upnica povezuje z nižjo kakovostjo in (ne)zanesljivostjo neoriginalnih izdelkov dolžnika, ki jih kupci pomotoma zamenjujejo in povezujejo z originalnimi upničinimi izdelki in izrazito negativno vplivajo na ugled upnice v očeh kupca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, ki se glasi: "_1. Dolžnici se prepoveduje kakršnakoli uporaba:_ _- firme "X.",_ _- mednarodno registrirane (registrska številka ...) znamke "X.",_ _- tehničnih risb proizvodov upnika,_ _- posebnih enoznačnih oznak blaga, ki jih za označevanje svojega blaga uporablja upnik,_ _- razkrivanje poslovnih skrivnosti upnika in sicer na poslovni dokumentaciji, v oglaševanju ali kakorkoli drugače."_ _2. Dolžnici se naloži odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov, pri čemer predmet kršitve predstavljajo vse listine, oglasi, slike, fotografije, elektronski zapisi in drugo gradivo, elektronskih zapisov in drugo gradivo, v kakršnikoli pojavni obliki, kjer je uporablja firma "X.", mednarodno registrirana znamka X., tehnične risbe, proizvodov upnika, posebne enoznačne oznake blaga upnika ali poslovne skrivnosti upnice._ _3. Za vsak primer posamezne kršitve prepovedi iz 1. ali 2. točke te začasne odredbe se dolžnici izreče kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati upniku._ _4. Za primer opustitve naloženega ravnanja iz 2. točke te začasne odredbe, se dejanje odstranitve predmetov kršitve iz gospodarskih tokov opravi po izvršitelju. Za izvršitelja se v namen izpolnitve obveznosti iz te začasne odredbe imenuje izvršitelj G. I._ _5. Upnica je dolžna v roku 30-tih dni od izdaje začasne odredbe opravičiti njeno izdajo in vložiti tožbo zoper dolžnico, zaradi prepovedi protipravnih ravnanj in odstranitve predmetov kršitve._ _6. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja vse do izteka roka 30-tih dni od pravnomočnosti odločbe, s katero se odloči o tožbi vloženi skladno s 5. točko izreka tega sklepa, v primeru, da bi bil zoper pravnomočno odločbo sprožen postopek z izrednimi pravnimi sredstvi pa do zaključka postopka z izrednimi pravnimi sredstvi._ _7. Dolžnica je dolžna upnici v roku 15 dni povrniti njene stroške v zvezi z izdajo te začasne odredbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila, pod izvršbo._“ Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da mora predlagateljica nasprotni stranki povrniti stroške postopka zavarovanja v višini 1.041,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti (2. točka izreka).

**Bistveno dejansko stanje, ugotovljeno v postopku**

2. Upnica je imetnica mednarodno registrirane znamke "X." za razreda 2 in 7 Nicejske klasifikacije. Ukvarja se s proizvodnjo naprav za tiskanje na embalažo, njihovim servisom, vzdrževanjem ter zanje zagotavlja tudi rezervne dele. Je vodilna družba na področju embalažnega tiskanja v farmacevtski industriji. Svojim kupcem nudi strokovno svetovanje in izobraževanje. Ti so zahtevni in se zanašajo na ugled upnice, ki nudi izdelke in storitve najvišje kakovosti.

3. Dolžnica je bila ustanovljena 31. 5. 2017. Tudi ona nastopa na trgu embalažnega tiskanja in nudi servisiranje, vzdrževanje naprav za tiskanje, rezervne dele in potrošni material. Njen ustanovitelj je C. C., njegov brat D. C. pa je bil več let zaposlen v družbi B., d. d. kot vodja vzdrževanja. Upnica je B., d. d. dobavljala rezervne dele in nudila servisiranje, vzdrževanje in strokovno svetovanje. D. C. se je lahko med svojim službovanjem seznanil s proizvodi, storitvami in zaupnimi podatki upnice. Dolžnica je na spletni strani zapisala, da se ukvarja s servisiranjem in sestavljanjem naprav za tiskanje X. Na znamko se je sklicevala tudi v ceniku, ki ga je poslala družbi A., d. d. 4. Zatrjevanje dolžnice o 20-letnih izkušnjah na področju dela z napravami za tiskanje X. je dejanje nelojalne konkurence. Dolžnica je objavila dve tehnični risbi in posebne identifikacijske (enoznačne) oznake blaga in je s tem kršila avtorske pravice upnice. Na risbah je opozorilo, da so last upnice in avtorsko pravno varovane. Slednje zavede kupce, ki mislijo, da imajo opraviti z upnico ali njenim pooblaščenim predstavnikom. Dolžnica je izkoristila prepoznavnost upnice, njeno dobro ime, ugled, firmo, znamko, avtorska dela in poslovne skrivnosti. S tem je ustvarila zmedo na trgu in zavedla kupce. Njena ravnanja so dejanja nelojalne konkurence. Okrnila je ogled upnice, slednje je izgubila zaupanje poslovnih partnerjev, trga in nabora strank. Zaradi neoriginalnih razervnih delov in potrošnega materiala prihaja do okvar naprav upnice. Dejanja dolžnice so usmerjena v prekinitev poslovnih razmerij med upnico in njenimi strankami.

5. V enem letu je dolžnica zelo povečala čiste prihodke od prodaje, upničini pa so se zmanjšali. To gre pripisati spornim ravnanjem in neupravičenemu naslanjanju na njen ugled in sloves. Dolžnica ne bo utrpela nobenih pomembnejših posledic, začasna odredba ne more vplivati na njen obstoječi tržni položaj.

**Odločitev sodišča prve stopnje** _Postopek_

6. Sodišče prve stopnje je vročilo predlog upnice dolžnici, ki se je o njej izjavila. Razpisalo je tudi narok, kjer je upnici izročilo dolžničin odgovor na predlog. Zavrnilo pa je zahtevo upnice, da ji sodišče določi rok v katerem se bo lahko izjavila o odgovoru dolžnice na predlagano začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je svojo odločitev oprlo le na upničine trditve. Zavrnilo je predlog upnice, da sodišče naloži dolžnici naj predloži vso poslovno dokumentacijo s kupci in potencialnimi kupci. Odločilo je, da je predlog preobširen in da ni utemeljen predlog upnice po edicijski dolžnosti. Če bi sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s predlogom upnice, bi z dokazi upnica lahko nadomeščala manjkajoče trditve. Ravno tako ni opravilo poizvedb pri gospodarski družbi B., d. d., ker upnica ni trdila, da je brat ustanovitelja dolžnice, to je D. C., razkril kakršnekoli podatke dolžnici.

_Dejstva in materialno pravo_ _(1) Verjetnost nastanka terjatve blagovne znamke in firme, prvi odstavek 123. člena Zakona o industrijski lastnini, ZIL-1_

7. Upnica je dosegla dokazni standard verjetnosti imetništva pravic iz znamke po točki a prvega odstavka 123. člena ZIL-1. Prvostopenjsko sodišče je tudi sledilo trditvi upnice, da je dolžnica na svoji spletni strani objavila besedo "X." v poudarjenem tisku (A21, A 7 in A9) in da je to besedo zapisala tudi v ceniku za družbo A., d. d. (A8).

8. Dolžnica je na svoji spletni strani oglaševala servisiranje in sestavljanje tiskalnih naprav upnice ter ponujala lastne rezervne dele in dodatke. Jasno je zapisala, da nudi storitve servisiranja in sestavljanja tiskalnih naprav upnice (A21, A2). Nikjer ni omenila, da je dolžnica družba v sestavi upnice ali da je poooblaščena predstavnica upnice oziroma na kakršenkoli drug način povezana z upnico. Dolžnica je zatrjevala, da prodaja lastne rezervne dele in sklicevala se je še na enega proizvajalca sistemov za pakiranje (U.). Sodišče je na podlagi navedenih dejstev materialnopravno sklepalo, da upnica ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je dolžnica neupravičeno uporabljala znamko „X.“. Ker je označila namen svojih storitev in blaga, je uporabila znamko v pomenu referenčne oziroma informativne rabe znamke (prim. 32 točko razlogov).

9. Sodišče je še presojalo, ali je bila znamka uporabljena na način, ki ustvari vtis komercialne povezave med tretjo osebo in imetnikom znamke, zlasti da je del distribucijske mreže imetnika znamke ali da obstaja posebna povezava med podjetij. Sodišče je zavzelo stališče, da so povprečni potrošniki farmacevtske družbe, ki so strokovnjaki in se iz spletnega besedila lahko brez težav seznanijo, da dolžnica ni gospodarsko povezana z imetnico znamke, to je upnico. Gre namreč za ozko specializiran trg, nastopajoči so poznavalci tako ponudnikov, kot njihovega blaga in storitev. Zato dolžnica z omembo upničine blagovne znamke ni posegla ali okrnila njene funkcije označbe izvora. Besedilo spletne objave omogoča predstavnikom farmacevtskih družb, da brez težav prepoznajo, kdo je ponudnik storitev, servisiranja in sestavljanja tiskalnih naprav "X." in rezervnih delov ter dodatkov. Pri tem ni bil ustvarjen dvom o morebitni gospodarski povezanosti z upnico. Navsezadnje tudi firma dolžnice v ničemer ne spominja na upničino. Blagovna znamka ni bila uporabljena na način, da bi se dolžnica nepošteno okoristila z njenim razlikovalnim učinkom ali ugledom, niti je ni diskreditirala ali očrnila. Pogoj uporabe v skladu s poslovnimi običaji je izpolnjen.

10. Upnica tudi ni zatrjevala nobenih konkretnih trditev, iz katerih bi bilo mogoče materialnopravno sklepati, da gre za slovečo znamko pod točko c, prvega odstavka 47. člena ZIL. Glede na navedeno tudi zaključek o zmedi ni na mestu. Tudi iz cenika za A., d. d. ni mogoče razbrati ravnanja, ki bi merila na nepošteno okoriščanje z razlikovalnim učinkom blagovne znamke („X.“ ali celo očrnjevanje ali diskreditiranje te znamke. Dolžnica je na več mestih zapisala, da gre za lastne rezervne dele in podatke. Imetnik znamke pa ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja znamko, če je potrebno z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele (točka c, 48. člena ZIL-1).

11. Glede žarnic za tiskalne naprave „X.“ je bila izrecno zapisana firma dolžnice in ni šlo za kakršnokoli zamenjavo ali dvom o poreklu žarnic.

12. Tudi primer okvare stroja v aprilu 2019 kaže na to, da je servisni inženir upnice ocenil, da so vzrok težavam s črnilom tudi neoriginalna tesnila. Vendar pa je bilo v servisnem zapisniku B., d. d. 12. 4. 2019 zavedeno, da priloženo pojasnilo glede ročnega čiščenja ne zadostuje in da bi potrebovali ponovitev, nastavitev in šolanje (A25). Vendar pa je ključnega pomena dejstvo, da upnica neoriginalnih delov ni pripisala dolžnici. Iz servisnega poročila ne izhaja, da bi bil edini razlog težav neoriginalna tesnila in niti, da je bila dobaviteljica teh delov dolžnica. Sodišče je materialnopravno sklepalo, da ni šlo za neopravičeno uporabo blagovne znamke, firme, niti ni šlo za očitana dejanja nelojalne konkurence in kršitve avtorske pravice.

_(2) O nevarnosti po drugem odstavku 123. člena ZIL-1_

13. Povprečni potrošnik izdelkov obeh strank je dobro informirana farmacevtska družba, torej strokovnjak in poznavalec naprav za embalažno tiskanje. Ta loči originalne in ostale nadomestne dele in jih kot take tudi naroča. Upnica je sama pojasnila, da svojim strankam svetuje in jih izobražuje. To pomeni, da ni verjetno, da bi povprečno razumni potrošnik probleme z neoriginalnimi rezervnimi deli povezoval z napravami upnice. Zato ni pravilno stališče upnice, da bi z neizdajo začasne odredbe njej nastala težko nadomestljiva škoda s tem, da bi bil okrnjen ogled, da bi izgubila zaupanje poslovnih partnerjev, da bi izgubila trg in nabor strank. Sodišče tudi ni sledilo upnici, da začasna odredba ne bi vplivala na tržni položaj dolžnika, ker je ta šele v izgradnji. Tak sklep ni razumen in logičen. Dejavnost dolžnice je ravno servis in vzdrževanje tiskalnih strojev za embalažo in nudenje nadomestnih delov zanje. Zato dejstvo, da nasprotna stranka obstaja od leta 2017 ne vodi do zaključka, da ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upnici po točki c drugega odstavka 123. člena ZIL-1. _(3) Verjetnost nastanka terjatve, kršitev avtorske pravice po prvem odstavku 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)_

14. Očitek upnice dolžnici je, da je upnica avtorica dveh tehničnih risb in posebnih oznak blaga, ki ju je dolžnica uporabila brez njenega soglasja. Tehnični risbi (A26, A27) je dolžnica objavila na svoji spletni strani. Drugi odstavek 5. člena ZASP v 12. točki med avtorska dela uvršča tehnične risbe in načrte. Vendar slednje ne zadošča, da upnica doseže merila, ki jih je sodna praksa in pravna teorija oblikovala za izpolnitev pogojev avtorskega dela po prvem odstavku 5. člena ZASP. Merila po drugem odstavku 5. člena ZASP pa upnica v trditveni podlagi ni izpolnila. Ni navedla ne s katerega področja ustvarjalnosti sta tehnični risbi, ne v čem točno je mogoče zaslediti duhovno vsebino in individualnost. Samo opozorilo, da so načrti avtorsko pravno varovani, ni dovolj. Oznake blaga pa že na prvi vpogled niso avtorsko delo, ker gre za zaporedje številk (npr.: 829-41-00-0027), s katerimi upnica identificira svoje proizvode. Zato upnica ni verjetno izkazala, da so oznake blaga in tehnične risbe avtorska dela.

_(4) Nastanek težko nadomestljive škode (drugi odstavek 170. člena ZASP)_

15. Upnica ni navedla nobenih določnih dejstev, glede kršitve avtorske pravice v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode. Zato jih ni izkazala.

_(5) Verjetnost terjatve dejanje nelojalne konkurence ( 63. a člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1)_

16. Upnica je najbolj na splošni ravni zatrjevala, da je dolžnica kršila pravila lojalne konkurence. Poslovne skrivnosti naj bi bile njeni ceniki in posebne oznake blaga ter tehnične risbe. Dejanj usmerjenih v prekinitev poslovnih razmerij po tretji alineji tretjega odstavka 63. a člena ZPOmK-1 upnica ni opredelila. Prepisala je zakonske določbe. Nedoločne so trditve, da so ceniki upnice, posebne oznake blaga in tehnične risbe njena poslovna skrivnost. Ni pojasnila, katere cenike je imela upnica v mislih in ni jasno katere oznake blaga in tehnične risbe so poslovna skrivnost. Upnica ni navedla konkretnih okoliščin, ki bi kazale na protipravno pridobivanje poslovne skrivnosti, preskopa je trditev, da je bil brat ustanovitelja dolžnice seznanjen s proizvodi in storitvami kot tudi z njenimi zaupnimi podatki. Sodišče je materialnopravno sklepalo, da upnica dejanje lojalne konkurence ni konkretizirala in terjatve niso verjetno izkazane.

_(6) O nevarnosti po drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z dejanjem nelojalne konkurence_

17. Kar se tiče težko nadomestljive škode v zvezi z razkritjem poslovnih skrivnosti naj bi šlo za dejanja usmerjena v prekinitev poslovnih razmerij med upnico in njenimi strankami. Dolžnica naj bi v prvem letu delovanja ustvarila 9.710,00 EUR čistih prihodkov, v letu 2018 pa 162.858,02 EUR. Šlo naj bi za dobiček na računu oškodovanja upnice, krnitve ogleda in izgube strank. Upnica je z razliko od nasprotne stranke v letu 2018 na slovenskem trgu zabeležila upad prometa za 136.000,00 EUR.

18. Sodišče prve stopnje je materialnopravno sklepalo, da podatek o povečanju ali zmanjšanju prometa ne pove dosti o čistih prihodkih. Povečanje čistih prihodkov brez trditev o stroških dela samo po sebi ni zadosten za sklep, da je dolžnica nelojalno postopala. Rast čistih prihodkov podjetja se pripisuje več dejavnikom o katerih upnica ni navedla ničesar. Tudi sklicevanje na odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani,1 ni pravilno. V prvi zadevi je višje sodišče obravnavalo komunikacijo nasprotne stranke preko elektronske pošte, v kateri je očrnila upnico in pošiljanje v naprej pripravljenih odpovedi poslovnega sodelovanja. V drugi pa se je ukvarjalo z oglaševanjem blaga na način, da je kršitelj navedel neresničen podatek.

19. Kar se tiče hujših neugodnih posledic za upnico od tistih za dolžnico po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče v 40. točki obrazložitve.

20. Sodišče prve stopnje se je opredelilo še do (ne)določenosti postavljenih zahtevkov in je zavzelo stališče, da so tudi zahtevki upnice nedoločeni. Prepoved, ki zajema abstraktni zakonski stan oziroma, ki ni vsebinsko opredeljena je preširoka in je posledično sodišče ne sme dovoliti. Ker upnica ni izkazala kršitev znamke in firme X., avtorskih pravic, dejanje nelojalne konkurence, niti nastanka težko nadomestljive škode oziroma izostanek hujših neugodnih posledic, tudi odstranitev predmetov kršitve ni utemeljena.

21. Upnica ni uspela s predlagano začasno odredbo. Zato je sodišče naložilo upnici, da dolžnici povrne stroške postopka zavarovanja in sicer za sestavo odgovora na predlog po 2. točki tar. št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), zastopanje na naroku, izdatke za stranko in 22 % DDV. Zavrnilo pa je priglašene stroške dolžnice o posvetu s stranko, pregled spisa, ki sodita v okvir storitve sestave odgovora in zastopanja na naroku.

**Pritožbeni postopek**

22. Upnica se je zoper sklep pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, dolžniku pa naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

23. Dolžnica na pritožbo ni odgovorila.

24. Pritožba ni utemeljena.

_O uveljavljenih procesnih kršitvah_

25. Sodišče druge stopnje že uvodoma poudarja, da bo odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Slednje ne pomeni, da ostalih pritožbenih razlogov ni presojalo, ali jih je prezrlo.

26. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zelo natančno in vsebinsko poglobljeno obravnavalo vse trditve upnice ter pravne podlage. Sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu.

27. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji pogojev predlagane začasne odredbe, (ne) utemeljenost pogojev po vseh pravnih podlagah presojalo s stopnjo gotovosti in ne s stopnjo verjetnosti v skladu s postopki zavarovanja. To preprosto ne drži. _(1) O kršitvi načela kontradiktornosti_

28. Sodišče prve stopnje je vzpostavilo kontradiktornost postopka s tem, ko je predlog za izdajo začasne odredbe vročalo dolžniku. V postopku zavarovanja z začasno odredbo je izrazito poudarjeno načelo hitrosti postopka (prvi odstavek 11. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na trditve upnice.

29. Drži pritožbeno stališče, da je 494. a člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po katerem lahko sodišče stranki odredi omejitev obsega vloge in omejitev časa za ustno podajanje navedb na naroku treba uporabiti, če se sicer stranki najprej omogoči vložitev vloge. Vendar pa zmotna uporaba tega procesnega določila ni vplivala na pravilnost in zakonitost postopka in ni podana uveljavljana kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, pri čemer upnica niti ni izkazala vzročnosti te kršitve z zakonitostjo sklepa.

30. Pomemben je še zapis v sklepu, ki je bil sprejet na naroku za obravnavanje predlagane začasne odredbe (15. 10. 2019, red. št. 14, list. št. 91, da bi se nadaljnje vlaganje vlog postopek po predlogu za izdajo začasne odredbe prevesilo v pravdni postopek.

31. Glede na vse pojasnjeno, ni bila kršena pravica upnice do izjave. Zato očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Sklicevanje upnice na sodno prakso ni uporabljivo v konkretnem primeru. Sodišče druge stopnje pa se ne bo opredelilo do vseh odločb, ki jih je v podporo svojega stališča navedla upnica, ker se nanaša na drugačno dejansko stanje in druge procesne situacije, kot so bile poudarjene v tem postopku.

32. Drži, da je sodišče prve stopnje dolžnici omogočilo, da v določenem roku po končanem naroku sodišču predloži overjene prevode listin, na katere se je sklicevala v odgovoru na predlog (sklep, 21. 10. 2019, red. št. 17). Vendar pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče ravnalo napačno, ker sodišče na dokaze dolžnice ni oprlo svoje odločitve ampak le na trditve upnice.

33. Povsem zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče zato, ker je v 11. točki razlogov zapisalo, da je odločitev oprlo le na upničine trditve, predlagani začasni odredbi ugoditi. Prav tako je napačno tudi sklepanje upnice, da sodišče prve stopnje ne more opraviti tehtanja o verjetnosti terjatve le na podlagi trditev upnice in bi jih moralo primerjati s trditvami dolžnice. Ne drži tudi stališče, da je sodišče prevzelo vlogo dolžnice in inkvizitorno samo namesto nje zatrjevalo trditve. Upnica je trditve in sklepanja iztrgala iz konteksta celotne razloge, na katere se sklicuje v pritožbi (29., 30., 32. in 35. točko). Sodišče ni samo tvorilo trditvene in dokazne podlage, ampak je napravilo materialnopravne zaključke glede na trditve upnice. Sodišče druge stopnje ne bo ponavljalo vseh razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v tej točki, ker to ni namen pritožbenega postopka. Ne drži pa pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, niti ni podana očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

34. Pritožbeno stališče, da je sodišče prevzelo trditveno breme dolžnice izhaja iz napačnega razumevanja procesnega gradiva, ki ga morajo sodišču preskrbeti stranke (212. in naslednji členi ZPPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče pa nato uporabi materialno pravo. Materialnopravni zaključki sodišča pa niso trditve dolžnice.

35. Pritožbeni očitek, da je sodišče svojo odločitev vendarle oprlo na trditve in dokaze dolžnice, ne da bi upnici dalo možnost, da se o njih izjavi, kar izhaja že iz golega branja izpodbijanega sklepa, ni utemeljen. Stališče upnice na 9. strani pritožbe ne daje podlage za zaključek, da je sodišče oprlo svojo odločitev na trditve dolžnice. Sklicevanje na isto sodno prakso ne pomeni ničesar nepravilnega, ker jo pozna sodišče samo. O tem, zakaj je priznalo dolžnici tudi stroške, sodišče druge stopnje že sedaj pripominja, da ne glede na to, da je oprlo sodišče prve stopnje svojo odločitev le na trditve upnice, po pravilu o tem, da upnica s predlagano začasno odredbo ni uspela, dolžnica pa je po pozivu sodišča na predlog vsebinsko odgovorila,2 so ji nastali potrebni stroški postopka zavarovanja z začasno odredbo. Zato je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na predlog (prvi odstavek 154. člena, 155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

36. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi trditvene podlage upnice in zato ni utemeljen pritožbeni očitek o tem, da je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge v 5. do 8. točki izpodbijanega sklepa. Upnici s tem ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič zato, ker je za ugotovitev odločilnih dejstev zadoščalo, da vpogleda ponujene listine (točka 5 razlogov). Enako velja tudi za predlog nasprotne stranke za zaslišanje priče C. C. S tem sodišče ni naredilo vnaprejšnje dokazne ocene in ni prejudiciralo svoje odločitve ter odločalo arbitrarno. Sodišče namreč po prosti dokazni presoji izvaja dokaze in ni vezano na predloge strank, in mora oceniti le kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

37. Upnica izpostavlja napačna stališča v izpodbijanem sklepu, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen edicijski zahtevek po predložitvi poslovne dokumentacije dolžnice. Pri tem se sklicuje na stališče, ki je bilo oblikovano v sodni praksi,3 da zadostuje le identifikacija listine, ki jo stranka zahteva v postopku. Vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za to. Glede na preobširnost, nedoločenost in splošnost zahtevka, sodišče prve stopnje ni presojalo še te točke, ali za edicijski zahtevek zadostuje le identifikacija listine ali ne. Pritožbeni očitki, so povsem splošni, ker upnica ne sprejema ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da dolžnica ni kršila niti blagovne znamke upnice, avtorske pravice niti ni nelojalno konkurirala upnici. Vse to pa je pravno odločilnega pomena pred tem ali bi sodišče sledilo upnici in ugodilo njenemu predlogu po edicijskem zahtevku. Vse to velja tako za cenike ponudbe in elektronsko korespondenco, kot tudi poizvedbe pri družbi B., d. d. 38. Upnica ponavlja vsa stališča, ki jih je oblikovala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to je o povezavah med D. C. in ustanoviteljem dolžnice, to je C. C., ne pojasni pa nobenih povezav v tem smislu, da bi D. C. kršil zaupne podatke upnice.

39. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila o trditvenem bremenu in dokaznem standardu in se v celoti sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu, da so preskope in nepovezane trditve upnice, da bi se lahko D. C. podrobneje seznanil s proizvodi in storitvami „X.“, kot njenimi zaupnimi podatki.

40. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno podrobneje opredeliti do vse sodne prakse, na katere se je sklicevala upnica v zvezi s trditvami o težko nadomestljivi škodi in neugodnih posledicah. Vsako sodno odločbo je namreč treba upoštevati v dejanskem smislu kot v pravnih zaključkih. Zato ni bila dolžnost sodišča, da v vsaki posamični zadevi pojasni, zakaj posamezne odločbe niso primerljivi s predmetno zadevo oziroma v čem se razlikujejo. Sodišče prve stopnje namreč odloča na podlagi trditev in uporabi v vsakem konkretnem primeru materialnopravni predpis. To pa zadošča za odločitev o vsaki posamični zadevi. Sodna praksa je lahko uporabljiva le zaradi dodatne argumentacije pri posamezni odločbi.

_O vsebini_

41. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenim očitkom, da je omemba 20-letnih izkušenj dela z „X.“ tiskalnimi napravami dejanje nelojalne konkurence. Lahko bi sicer bil vprašljiv zapis o omembi 20-letnih izkušenj, vendar ta ne kaže na povezavo dolžnice z upnico.

42. Kupci v farmacevtski industriji, to so farmacevtske družbe, so profesionalne stranke in je zato zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za povezovanje dolžnice z upnico, pravilen. To dejstvo je zatrjevala upnica in sodišče prve stopnje ni odločilo izven njene trditvene podlage.

43. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da do okvare stroja ni prišlo le zaradi težav s črnilom ampak tudi zaradi neoriginalnih tesnil. Poudarilo je, da je bistveno naslednje, da iz servisnega poročila tudi ni izhajalo, da bi bil edini razlog težav pri okvari stroja neoriginalna tesnila in niti, da je bila dobaviteljica teh delov dolžnica.

44. Sklicevanje na verigo elektronskih poročil, v času med 6. 12. in 9. 12. 2019, pa so novote, ki bi bi bile lahko uveljavljene le, če bi se časovni trenutek teh elektronskih poročil nanašal na čas pred izdajo začasne odredbe in jih upnica brez svoje krivde ne bi mogla predložiti do konca odločanja o predlagani začasni odredbi. Zato teh novih dejstev sodišče druge stopnje pri odločanju ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

45. Upnica ponavlja svoje stališče v trditveni podlagi predloga, da so risbe avtorskopravno varovane že zato, ker vsebujejo oznake, da gre za avtorskopravno varovano delo upnice. Izpodbijani sklep v 46. in 43. točki ni sam s seboj v neskladju. Sodišče je le materialnopravno sklepalo, da ne zadošča le opozorilo upnice, da so načrti avtorskopravno varovani. Vedno je treba namreč upoštevati tudi generalno klavzulo iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Zgolj enoznačne oznake blaga tudi po oceni sodišče druge stopnje ne izpolnjujejo kriterija avtorskega dela.

46. Povsem posplošeno je pritožbeno stališče, da je dolžnik ustvarjal zmedo na trgu, da je protipravno izkoriščal prepoznavnost upnice in se naslanjal na njeno dobro ime. Vse to upnica povezuje z nižjo kakovostjo in (ne)zanesljivostjo neoriginalnih izdelkov dolžnika, ki jih kupci pomotoma zamenjujejo in povezujejo z originalnimi upničinimi izdelki in izrazito negativno vplivajo na ugled upnice v očeh kupca. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da so zaključki sodišča prve stopnje v 58. do 60 točki razlogov izpodbijanega sklepa nejasni in nerazumljivi, ker to preprosto ne drži. 47. Kot je bilo že pojasnjeno v tej odločbi, so razlogi sodišča prve stopnje povsem jasni, materialnopravno utemeljeni in poglobljeni ter daleč od tega, da bi bili očitno napačni. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, o tem, da izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker naj bi bil sklep arbitraren in da so bile kršene ustavne pravice upnice, zlasti pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS.

**O stroških postopka**

48. O stroških postopka z odgovorom dolžnice na predlog je sodišče druge stopnje že zavzelo svoje stališče. Ti stroški so bili potrebni, zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo upnici, da jih mora povrniti dolžnici. Primerjava z 38. členom ZIZ, ki sicer smiselno velja tudi za postopek zavarovanja, v tem primeru ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je pravilno svojo odločitev o stroških postopka oprlo na smiselno uporabo določb ZPP.

49. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da niso podane niti očitane niti ostale kršitve določb postopka (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

50. Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 VSL, opr. št. V Cpg 1078/2016 z dne 12. 10. 2016 in V Cpg 1374/2014 z dne 11. 9. 2014. 2 Drugače bi bilo, če bi bil odgovor na predlog vsebinsko prazen. 3 Sklep VS RS, opr. št. III Ips 139/2014, 19. 7. 2016.