Jedro

Inšpekcijski postopek se uvede po uradni dolžnosti, zato se opozorilo (ali vloga) v tem primeru lahko šteje le kot podlaga za uvedbo upravnega postopka po uradni dolžnosti. Tožnici zato nimata lastnosti stranke v tem inšpekcijskem postopku in v njem tudi ne moreta uveljavljati kakšne svoje pravice ali neposredne pravne koristi, prav tako kot ne moreta zahtevati izdaje odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1630/2000-12 z dne 24.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določila 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/70 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 22.9.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnic zaradi molka organa prve stopnje (Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota C.), ki ni ukrepal zoper investitorja rekonstrukcije magistralne ceste C., pododsek D.L. Vsa dela naj bi potekala brez njunega soglasja, investitor pa je spreminjal traso ceste in z zasipavanjem posegal v njuno nepremičnino ter s tem kršil predpise in izdana dovoljenja.

Sodišče prve stopnje je v celoti pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, navedenih v izpodbijani odločbi, ki je bila izdana na podlagi 3. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, ZUP). Kot pravilno je ocenilo ugotovitev tožene stranke, da se inšpekcijski postopek uvede po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, ne pa interesa posameznika. Pridružuje se stališču tožene stranke, da tožnici, ki sta zaradi varstva lastninske pravice zahtevali inšpekcijsko ukrepanje, nimata položaja stranke, na zahtevo katere bi moral inšpekcijski organ postopek uvesti in izdati zahtevani ukrep, zato tudi nista aktivno legitimirani za vložitev pritožbe zaradi molka organa prve stopnje. Takšna vloga ima zgolj značaj prijave v smislu drugega odstavka 126. člena ZUP, ki jo mora inšpekcijski organ pri uvedbi postopka upoštevati in prijavitelja na njegovo zahtevo obvestiti o svojem ukrepu. Upravni organ tožnic ni bil dolžan pozvati k dopolnitvi vloge (1. odstavek 67. člena ZUP), saj ta ni bila zavržena zaradi pomanjkljivosti vloge, temveč zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije na strani tožeče stranke.

Tožnici vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi v celoti ponovita tožbene navedbe in dodajata, da je investitor v nasprotju z odločbo Upravne enote L. z dne 28.10.1999, pri izvedbi gradbenih del za cesto, pločnik ter kolesarsko stezo, posegal tudi na njune parcele št. 58/2,54/2 in 56/2, vpisane pri k.o. D. Pristojna urbanistična inšpekcija ni ukrepala in ni izdala zahtevane odločbe o prepovedi poseganja -na navedene parcele, prenehanju gradbenih del in vzpostavitvi prejšnjega stanja. S takšnim nezakonitim početjem si je investitor prisvojil del njunih zemljišč, s tem pa je spremenil tudi mejo, ker mejni ugotovitveni postopek ni bil pravnomočno končan.

Navajata še, da bi glede na zakonsko ureditev v konkretni zadevi, ko je investitor cesto spremenil, razširil in zvišal ter postavil nov pločnik in kolesarsko stezo, moralo biti izdano gradbeno dovoljenje in ne zgolj dovoljenje o priglasitvi del. Zato se ne strinjata z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki jima odreka aktivno legitimacijo, saj gre za varovanje njunih pravic in pravnih koristi in za varovanje njune lastnine. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V predmetni zadevi sta tožnici pri Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota C., vložili zahtevo, da ukrepa zoper investitorja rekonstrukcije magistralne ceste C., pododsek D.L. ter prepove nadaljnje izvajanje del, ker je investitor brez njunega soglasja posegel v njuno nepremičnino in s tem kršil predpise in izdana dovoljenja. Predmet inšpekcijskega postopka je nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Ker gre za varovanje javne koristi, velja načelo oficialnosti, kar pomeni, da postopek po uradni dolžnosti začne organ, ki je pristojen za konkretno upravno stvar. To pa stori, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (1.odstavek 126. člena ZUP). Obstoj dejanskega stanja, ki ogroža javno korist, ugotovi pristojni organ sam, lahko pa za takšno dejansko stanje zve iz vlog občanov, organizacij ter opozoril organov (2. odstavek 126. člena ZUP). Ker se torej inšpekcijski postopek uvede po uradni dolžnosti, se opozorilo (ali vloga) tožnic v tem primeru lahko šteje le kot podlaga za uvedbo upravnega postopka po uradni dolžnosti. Tožnici zato nimata lastnosti stranke v tem inšpekcijskem postopku in v njem tudi ne moreta uveljavljati kakšne svoje pravice ali neposredne pravne koristi, prav tako kot ne moreta zahtevati izdaje odločbe. Prav imata tožnici, ko pravita, da mora inšpekcijski organ pri uvedbi postopka upoštevati morebitne vloge občanov in organizacij ter opozorila organov. Tudi če bi inšpekcijski organ tožnicama poslal dopis, s katerim bi ju obvestil o svojih ugotovitvah, slednji zoper tak dopis, ki tako po vsebini kot tudi po obliki nima znakov odločbe, izdane v postopku na prvi stopnji, ne bi imeli pravico pritožbe. Prepoved izvedbe gradbenih del na spornih parcelah oz. varstvo lastninske pravice lahko uveljavljata s tožbo pri sodišču splošne pristojnosti (motenje posesti ali varstvo lastninske pravice), ne pa v upravnem postopku in upravnem sporu.

Ugovor tožnic v zvezi z ustreznostjo upravnih dovoljenj (gradbeno dovoljenje ali odločba o dovolitvi priglašenih del) ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je glede na navedeno pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.