Jedro

V postopku v gospodarskih sporih se lahko v pritožbi navedejo nova dejstva le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave.

Izrek

Pritožbo se z a v r n e kot neutemeljeno in se potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12.2.1998, opr. št. I Pg 101/97-13 izreklo,da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Ig 96/01563 z dne 10.10.1996 vzdrži v tč. 1. in 3. izreka v celoti v veljavi in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 138.206,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od (5) posameznih (delnih) zneskov za čas od navedenih dni njihove zapadlosti dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 17.450,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. odst. izreka) in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 29.025,00 SIT,v 8 dneh pod izvršbo (2.odst. izreka).

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje najprej povzelo potek izvršilnega in (nadaljnjega) pravdnega postopka ter navedbe (pravdnih) strank: tožene stranke (prvotnega dolžnika) v dne 24. 10. 1996 vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi, tožeče stranke v dne 7.4.1997 vloženem pripravljalnem spisu in obeh na naroku za glavno obravnavo z dne 12.2.1998; naštelo pa je tudi na glavni obravnavi v dokaznem postopku izvedene dokaze in (kot nepotreben) zavrnjeni dokaz. Nato pa je zapisalo: "Sodišče je ugotovilo,da je bila med pravdnima strankama dne 5. 5. 1995 sklenjena pogodba o izdelavi animiranih sporočil in zakupu oglaševalnega prostora na barvnem elektronskem svetlobnem panoju na lokaciji V. ul. 1 v Celju.. Na osnovi cit. pogodbe se je tožeča stranka kot izvajalec obvezala izdelati in objavljati propagandna sporočila po želji tožene stranke kot naročnika, na barvnem elektronskem svetlobnem panoju in v obdobju časovnega zakupa enkrat mesečno menjati sporočilo po želji naročnika-tožene stranke. V 2. členu pogodbe sta pravdni stranki dogovorili trajanje časovnega zakupa in sicer za obdobje od 28.5.1995 do 29.5.1996, način predvajanja propagandnih sporočil in določili,da bo realizacijo teh vsak mesec posebej naročnik naročal pri izvajalcu.

Citirano določilo pa je nato dopolnjeno v 5. členu pogodbe, ki določa obvezo naročnika -tožene stranke,da bo o željeni vsebini teksta obvestil izvajalca- tožečo stranko najkasneje do 25. v mesecu za naslednji mesec, sicer bo izvajalec objavljal sporočila predhodnega meseca.

Iz navedenih pogodbenih določil torej nedvomno izhaja, da je bila pogodba sklenjena za določen čas,da je bila tožena stranka dolžna tožečo stranko mesečno obveščati o vsebini - realizaciji propagandnega sporočila,če je želela tega spremeniti, ter da je tožeča stranka v primeru, ko je tožena stranka ni obvestila o spremembi v naslednjem mesecu objavljala sporočila predhodnega meseca.Tako si je pogodbena določila razlagala tudi tožeča stranka in ne gre slediti razlagi tožene stranke, ki je štela, da je pogodba prekinjena takrat, ko realizacije ni več naročila pri tožeči stranki.

Ker je bila pogodba sklenjena za določen čas,lahko po določilu 595. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pre neha le s pretekom časa za katerega je bila sklenjena. Ker je tožeča stranka pogodbene obveznosti izvrševala, kar je tožena stranka sama navedla v svojem ugovoru, je bila tudi tožena stranka dolžna izpolniti svoje pogodbene obveznosti - torej plačevati v 4. členu citirane pogodbe določeno zakupnino (583.člen ZOR) vse do dneva sporazumne odpovedi oz. prekinitve pogodbe, sporočene po toženi stranki, katero je tožeča stranka akceptirala z mesecem marcem 1996,kot je sama pojasnila in je to razvidno tudi iz listin v spisu.

Sodišče je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, tako glede zneska glavnice, kot tudi glede zahtevanih nadaljnjih zamudnih obresti,ki v skladu s pogodbenimi določili tečejo od zneska 27.641,30 SIT od 28.11.1995 dalje, od zneska 27.641,30 SIT od 28.12.1995 dalje, od zneska 27.641,30 SIT od 28.1.1996 dalje, od zneska 27.641,30 SIT od 28.2.1996 dalje, od zneska 27.641,30 SIT od 29.3.1996 dalje do plačila. Tožeča stranka je do zamudnih obresti upravičena v skladu s I. odstavkom 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je sodišče v skladu s V. odstavkom 32.člena ZIP (Zakona o izvršilnem postopku) in 154.členom ZPP (Zakona o pravdnem postopku) naložilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške izvršilnega postopka in nadaljnje pravdne stroške. Stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo po stroškovniku pooblaščenca tožeče stranke in v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo." Tožena stranka z dne 28.3.1998 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.Pritožbenemu sodišču predlaga, da "izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču".

Na pritožbenih stroških tožena stranka priglaša: sestava (pritožbe) - 300 točk ter PTT in adm. str. - 800,00 SIT.

V pritožbi tožena stranka navaja: "Prvostopno sodišče je v dokaznem postopku izvedlo samo dokaze, kot jih je predlagala tožeča stranka, zavrnilo pa v celoti dokaze, predlagane po toženi stranki.

Pravdni stranki sta res sklenili pogodbo o oglaševanju, vendar je bila ta pogodba, za katero se ne zahteva pisnost, odpovedana ustno za čas, za katerega je tožeča stranka kljub odpovedi še izstavljala račune, ki jih vtožuje. Dejstva v zvezi z odpovedjo pogodbe bi v celoti pojasnila predlagana priča J.F., ki pa je sodišče ni zaslišalo.

Priča bi pojasnila kdaj in kako je prišlo do odpovedi pogodbe. Zaradi navedenega dejstva - odpovedi naročila, pa tožena stranka ni bila več dolžna poravnavati računov tožeče stranke.

Sodišče je ob zavrnitvi dokaza z zaslišanjem priče poklonilo vero samo tožeči stranki in zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter seveda zmotno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi vtoževane račune.

Tožena stranka zato predlaga,da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču dopolnitev dokaznega postopka zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Na temelju dopolnjenega dokaznega postopka bo namreč prvostopno sodišče lahko pravilno uporabilo materialno pravo tako, da bo ugotovilo, da obveznost toženke do tožnice po vtoževanih računih ne obstoja in bo zahtevek zavrnilo." Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je bil z na prvi stopnji izdano izpodbijano sodbo postotopek pred sodiščem prve stopnje končan (še) pred uveljavitvijo (dne 14.7.1999 (novega)) ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99), se je ta pritožbeni postopek nadaljeval po dotedanjih predpisih (ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90 (čl. 498/I (novega) ZPP))).

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 354/II ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/II ZPP), ni podana.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno; na podlagi navedb in dokazov, podanih oz. predlaganih do konca postopka na prvi stopnji,ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča predlagani dokaz tožene stranke z zaslišanjem priče J.F. ni (bil) ne odločilen in ne pomemben za (pravilno) odločbo (čl. 300/I ZPP). Zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (kot nepotrebnega (čl. 300/II ZPP)).

Na naroku za glavno obravnavo sta namreč med drugim navedla: pooblaščenka tožene stranke: "Ta priča (J.F.) bi namreč vedela povedati, da je s tožečo stranko dogovorila prekinitev pogodbe." in direktor tožeče stranke: "..., da tožeča stranka toženi stranki po tem, ko se je s toženo stranko dogovorila o prekinitvi pogodbe, tej tudi ni več pošiljala računov in je fakturo št. 96036 z dne 31.3.1996 tudi stornirala. S tem je bilo pogodbeno razmerje prekinjeno. Do takrat opravljene storitve za toženo stranko pa je tožena stranka tožeči stranki dolžna poravnati." Tako je bilo že v postopku na prvi stopnji nesporno, da sta pravdni stranki (nedvomno ustno,čeprav je sicer v čl. 8 cit. pogodbe, za katero pisna oblika res ni obvezna, določeno: "Pogodba se spreminja samo v pisni obliki.") dogovorili "prekinitev pogodbe", očitno z marcem 1996. S trditvijo, da je bila cit. pogodba "odpovedana ustno za čas, za katerega je tožeča stranka kljub odpovedi še izstavljala račune, ki jih vtožuje", pa tožena stranka v pritožbi navaja novo dejstvo.

Toda po čl. 496a/I ZPP se lahko v postopku v gospodarskih sporih v pritožbi navedejo nova dejstva (in predlagajo novi dokazi) le, če pritožnik izkaže za verjetno,da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oz. predložiti) do konca glavne obravnave. Tožena stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje za verjetno, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ne bi mogla navesti že do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. Očitno pa je tudi, da bi to mogla storiti.

Pritožbeno sodišče tako uveljavljene pritožbeno nove trditve ni moglo upoštevati.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo (ugoditvijo tožbenemu zahtevku) tudi materialno pravo pravilno uporabilo; ker tožena stranka za po čl. 2 v zv. s čl. 5 cit. pogodbe opravljene storitve izdanih vtoževanih računov tožeči stranki še ni poravnala, je to svojo obveznost dolžna izpolniti.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP in tudi čl. 496a/I ZPP).