Jedro

Ob presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti je treba opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je med pravdnima strankama prišlo do prepirov, ki so ostali na verbalni ravni, in zaradi katerih je toženka le enkrat obvestila policijo, ko tudi tožnica sama v zatrjevani grožnji ni pojasnila, kaj naj bi ji toženka grozila, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnjen pravni standard velike nehvaležnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev darilne pogodbe sklenjene dne 5.5.2003, in sicer v delu, ki se nanaša na ½ parc. št. 124/5 k.o., kar predstavlja darilo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) toženi stranki (v nadaljevanju toženki) in je toženka dolžna navedeno polovico parcele izročiti materi – tožnici, ali pa ji izplačati vrednost tega dela parcele v višini 3.800,00 EUR in ji povrniti pravdne stroške, kot neutemeljen zavrnilo. Glede na uspeh v pravdi je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 735,56 EUR v 15 dneh od dneva prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Proti citirani sodbi je tožnica po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri celotne ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna, ki je pritožbena izvajanja ne morejo omajati. V čem naj bi sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje pritožba izrecno ne pove in tudi iz razlogov tega ni moč razbrati, njena pritožbena izvajanja pa so usmerjena v prikaz zmotne ugotovitve dejanskega stanja oz. zmotne dokazne ocene. Takšnim pritožbenim očitkom pritožbeno sodišče ne more slediti. Sodišče prve stopnje je namreč vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev, pravilno ugotovilo, izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na podlagi takšnih dejanskih zaključkov pa je uporabilo pravo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določilo prvega odstavka 540. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Sprejeto odločitev je natančno in skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja: V skladu z določilom prvega odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. V skladu s citiranim določilom je tožnica sicer izpolnila svojo trditveno podlago in je za to predlagala tudi dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, vendar pa, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, v tožbi in pravočasno v postopku na prvi stopnji zatrjevana dejstva niso pripeljala do izpolnitve pravnega standarda velike nehvaležnosti, ki ga kot razlog za preklic darilne pogodbe določa prvi odstavek 540. člena OZ. V tem je kot velika nehvaležnost, ki omogoča preklic darila, opredeljena v ravnanju obdarjenca, ki se proti darovalcu ali njegovim bližnjim obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Kot veliko nehvaležnost je zato mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno opravičujejo preklic darila. Ob presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti je zato treba opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je med pravdnima strankama prišlo do prepirov, ki so ostali na verbalni ravni, in zaradi katerih je toženka le enkrat obvestila policijo, ko tudi tožnica sama v zatrjevani grožnji ni pojasnila, kaj naj bi ji toženka grozila, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnjen pravni standard velike nehvaležnosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da do prepirov oz. „kreganja“, kot navaja tožnica ni prišlo samo zaradi ravnanja toženke proti tožnici, temveč je glede na pravilno oceno izvedenih dokazov v veliki meri te prepire povzročala tožnica sama.

Pravilnosti izpodbijane odločitve zato ne spremenijo pritožbena izvajanja, da je odnose med pravdnima strankama tožnica razložila s svojimi besedami preproste ženske – matere, kot tudi, da je toženka sama v postopku na prvi stopnji povedala, da nesoglasja med njima trajajo že dalj časa in da ocenjuje njun odnos kot nenormalen. Prav njena izpovedba, da „ne bo dovolila, da tožnica pride k njej na dvorišče, ji gospodari in komandira“ (kar izpostavlja pritožba), dokazuje, da v veliki meri prepire in nesoglasja povzroča tožnica.

Pritožbena trditev, da tožnica ni predlagala nobenih drugih prič, ker nihče v tej zadevi ničesar ne ve, ker ni bil prisoten, pa je v nasprotju z njenimi trditvami v pripravljalni vlogi z dne 26.10.2009, da tožnica ni želela in ne želi vpletati drugih ljudi v zadevo, ki se tiče samo pravdnih strank in iz tega razloga ni predlagala prič (listovna št. 9 v spisu). Ta pritožbena izvajanja pritožbeno sodišča zavrača. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo in ocenilo izpovedbi prič A. C. in C. H., ki sta obe potrdili navedbe toženke in, da je med strankama prihajalo do prepirov, tudi navedbe tožnice, pritožbeni očitek, da izpovedbi teh prič ne smeta in ne moreta biti odločilni v tej zadevi, ni utemeljen. Dejstvo je, da se stranki prepirata, vendar takšno ravnanje, ki ga v veliki meri povzroča tožnica sama, nikakor ni moč opredeliti kot veliko nehvaležnost obdarjenke – toženke proti darovalki, ki bi sicer lahko bilo podlaga za preklic darila.

Glede na vse navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.