Jedro

Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (prvi in drugi odstavek 255. člena OZ).

S trditvami o načinu pridobitve solastninskih deležev glede nepremičnin, na katere se nanaša začasna odredba (v nadaljevanju spornih nepremičnin) pritožnica pritrjuje zaključku izpodbijanega sklepa, da je verjetno izkazano, da je dolžnik – toženkin mož sporne nepremičnine pridobil na podlagi darilne pogodbe in da so bile torej pred sklenitvijo sporne pogodbe njegova last. Po nadaljnji ugotovitvi, da ni izkazala težav med zakoncema, ki je pritožba ne izpodbija, je pravilen tudi zaključek, da toženka ni izkazala, da bi bila sklenjena darilna pogodba po svoji naravi vrnjeno darilo zaradi odpadle podlage – razveze zakonske zveze (84. člen ZZZDR).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom deloma ugodilo toženkinemu ugovoru in sklep o izdaji začasne odredbe spremenilo tako, da se toženki prepoveduje odtujitev in obremenitev njenega deleža do ½ pri nepremičninah parc. št. 4/17, 4/9 in 4/16, vse k. o. ... in se začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi.

2. Toženka v pritožbi zoper navedeni sklep predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Trdi, da sta z dolžnikom del nepremičnin (parc. št. 4/17 in delno 4/16) dobila z darilno pogodbo od njenega očeta, ostale pa je podedovala in leta 1992 polovični solastninski delež podarila možu. Ne drži, da bi na njih gradila skupaj. Na parc. št. 4/9 ne stoji stavba. Verjetnost tožnikove terjatve do dolžnika ni izkazana. Na dolžnika ni naslovil nobenega zahtevka, ni zatrjeval niti škode niti odškodninske odgovornosti, niti zoper dolžnika ni vložil tožbe. Listine, ki jih je tožnik vložil v spis, se nanašajo na leto 2009 do 2012, kar očitno utemeljuje zaključek o zastaranju morebitnega zahtevka. S sklepom z dne 28. 9. 2016 je bila obtožnica vrnjena tožilstvu zaradi dopolnitve preiskave. Ker ni pravnomočna, se sodišče ne bi smelo opreti nanjo in se tudi ne sklicevati na daljši zastaralni rok. Dolžnikova odgovornost ni verjetno izkazana tudi zato, ker je odločal le o elektroinštalacijskih delih, celoten plačilni promet in vse odločitve v zvezi s tem pa je sprejemal M. B. O finančnih zadevah ni odločal niti v času, ko je bil prokurist. Bil je bolj kot ne slamnati direktor in vsaj v kazenskem smislu njegova odgovornost ni podana.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izdana začasna odredba se nanaša na zavarovanje zahtevka, po katerem je darilna pogodba, sklenjena med toženko in njenim možem A. A. glede ½ solastninskega deleža na nepremičninah parc. št. 4/7, 4/9 in 4/16, vse k. o. ..., neučinkovita v razmerju do tožnika, kolikor je potrebno za poplačilo njegovih terjatev do darovalca v višini 210.802 EUR, 223.109,00 EUR, 153.010,00 EUR, in 1.657.681,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in je toženka dolžna dopustiti izvršbo za poplačilo navedenih terjatev.

6. Za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora biti poleg verjetno izkazanega obstoja terjatve verjetno izkazana tudi ena od naslednjih predpostavk: 1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, 2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali 3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (prvi in drugi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

7. Pritožbeni očitki o pravilnosti zaključka izpodbijanega sklepa, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana, niso utemeljeni. Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (prvi in drugi odstavek 255. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

8. S trditvami o načinu pridobitve solastninskih deležev glede nepremičnin, na katere se nanaša začasna odredba (v nadaljevanju spornih nepremičnin) pritožnica pritrjuje zaključku izpodbijanega sklepa, da je verjetno izkazano, da je dolžnik – toženkin mož sporne nepremičnine pridobil na podlagi darilne pogodbe in da so bile torej pred sklenitvijo sporne pogodbe njegova last. Po nadaljnji ugotovitvi, da ni izkazala težav med zakoncema, ki je pritožba ne izpodbija, je pravilen tudi zaključek, da toženka ni izkazala, da bi bila sklenjena darilna pogodba po svoji naravi vrnjeno darilo zaradi odpadle podlage – razveze zakonske zveze (84. člen ZZZDR). Ob navedenih ugotovitvah nadaljnji argument izpodbijanega sklepa, da sta zakonca na dveh od treh spornih nepremičninah zgradila stanovanjsko hišo in poslovno stavbo, in da gre zato za njuno skupno premoženje, ni odločilen.

9. Okoliščina, da tožnik na A. A. ni naslovil zahtevka za povrnitev škode, niti ni zoper njega vložil tožbe, sama zase ne daje podlage za sklep, da obstoj odškodninskih terjatev ni verjetno izkazan. Odškodninska terjatev zapade z nastankom škode in ne šele z uveljavitvijo od odgovorne osebe (165. člen OZ).

10. Tožnik ne uveljavlja le obstoja terjatev, nastalih med letom 2009 in 2012, ampak tudi obstoj terjatev, ki naj bi nastale v obdobju od 2013 do 2015, glede teh pa niti ob upoštevanju splošnega triletnega subjektivnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve (prvi odstavek 352. člena OZ) ni verjetno izkazano, da bi že zastarale.

11. Pravnomočnost obtožnice ni ključna okoliščina, od katere bi bil odvisen verjeten izkaz uveljavljenih terjatev. Verjeten obstoj odškodninske terjatve tudi ni nujno odvisen od obstoja kazenske odgovornosti tožnikovega dolžnika. Tožnik je zatrjeval obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti, za dokazovanje pa predlagal branje določenih listin in zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Na teh okoliščinah temelječ sklep o verjetni izkazanosti obstoja tožnikove terjatve je pravilen.

12. Pritožničine navedbe o vlogi njenega moža pri spornih poslih predstavljajo le ponovitev njenih ugovornih navedb, nanje pa je v izpodbijanem sklepu že pravilno in dovolj izčrpno odgovorjeno. Ponovitev navedenih razlogov ni potrebna.

13. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.