Jedro

Tožba zaradi motenja posesti, ki je vložena po preteku enoletnega prekluzivnega roka, je prepozna in se zavrže. Če pride do razveljavitve odločbe in vrnitve zadeve v ponovno odločanje, sodišče prve stopnje ni dolžno vedno opraviti nove glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: (1.) V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba zavrže (točka 1 izreka), posledično pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 490,20 EUR s pripadki (točka 2 izreka). Podlaga takšni odločitvi je ugotovitev, da je bila tožba tožeče stranke vložena po poteku enoletnega objektivnega roka, ki ga določa 32. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Vztraja, da je bila tožba vložena tako v subjektivnem 30-dnevnem roku, kot v enoletnem objektivnem roku. Sodišče bi moralo, če se je sklicevalo na priče S., P. in Ž., razpisati obravnavo in na njej ponovno zaslišati priče. Izpodbija dokazno oceno sodišča. Tožnica je v domačo hišo hodila vse do 8.4.2009, ko je ugotovila, da je ključavnica zamenjana. To je potrdila zaslišana priča P. R.. Tožnica je izrecno izpovedala tudi to, da je bila 9.12.2008 v hiši in je vstopila v hišo s svojim ključem, kar je prav tako potrdila priča P. R.. Tožena stranka takšnih prihodov v hišo tudi ne izključuje, kot izhaja iz njene izpovedi.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 42/2010 z dne 10.2.2010 sodišču prve stopnje izrecno naročilo, da naj v ponovljenem postopku v prvi vrsti najprej ugotovi, ali je tožba vložena pravočasno ali ne, saj lahko vsebinsko (ponovno) odloča o zahtevku šele, če bo ugotovilo, da je do zamenjave ključavnice prišlo v času enega leta pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je ta napotek upoštevalo v skladu s 362. členom ZPP in je zato pritožbeni očitek, ki meri na neupoštevanje navodil pritožbenega sodišča, neutemeljen.

(6.) Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče tudi dejansko stanje, ki je za odločitev pomembno, pravilno in popolno ugotovilo. V zvezi z ugotavljanjem pravočasnosti vložene tožbe je ocenilo vse izvedene dokaze, in sicer tako vsakega posebej, kot vse dokaze skupaj (8. člen ZPP) ter na tej podlagi ugotovilo, da je do zamenjave sporne ključavnice prišlo že v januarju 2007. Nasprotne trditve pritožnice nimajo opore v izvedenih dokazih, niti v njeni trditveni podlagi, zato ne morejo biti utemeljene. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je tožeča stranka trditvi tožene stranke, ki jo je dala že v odgovoru na tožbo in sicer, da je bila zamenjava ključavnice izvedena že dve leti pred vložitvijo tožbe, zgolj pavšalno ugovarjala. Tako je tožnica navedla zgolj to, da je neresnična trditev toženke, da tožnica več let ni uporabljala ključa za vstop v hišo in je prihajala zgolj, ko je bil v hiši kdo od stanovalcev. Ob tem ni postavila konkretnih trditev, kdaj je s svojim ključem pred 8.4.2009 vstopila v stanovanjsko hišo, kar bi kazalo na to, da je trditev tožene stranke, da je bila ključavnica zamenjana pred dvema letoma, neresnična. O tem je izpovedala tožnica šele, ko je bila zaslišana kot stranka. Ker gre za dejstvo, ki ga tožeča stranka ni zatrjevala, ga sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno upoštevati. Dokazni postopek je namreč namenjen dokazovanju dejstev, ki jih stranka zatrjuje, ne pa dopolnjevanju pomanjkljivih strankinih navedb. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje tudi sicer ravnalo prav, ko ni sledilo takšni izpovedbi, saj je ostali izvedeni dokazi niso potrdili. Nobenega utemeljenega razloga namreč ni, da sodišče prve stopnje ne bi verjelo skladni izpovedbi zaslišanih prič R. S., N. P. in Ž. M., ki so vse potrdile izpovedbo tožene stranke o tem, kdaj je bila ključavnica na vratih zamenjana. Tožena stranka je ob zaslišanju res izpovedala, da o prihodih tožnice v hišo v obdobju, ko je bila zamenjana ključavnica, ne ve nič, oziroma ne ve nič o prihodih v času, ko nje in njene družine ni bilo doma, vendar pa pritožnica spregleda, da je ob tem povedala tudi to, da v obdobju od decembra 2008 dalje v hišo ni mogla, ker je bila ključavnica takrat že zamenjana. Tudi izpovedi preostalih zaslišanih prič pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka sodišča. Tako je zaslišani D. P. povedal, da ne ve, kako je tožnica vstopala v hišo, in da ni videl, da bi vstopila s ključem. Tudi R. P. je na izrecno vprašanje sodnice, kdaj je bila s tožnico nazadnje v B. in bi videla, da je odklepala vhodna vrata, povedala, da z njo ni hodila in tega ni videla. Šele v nadaljevanju zaslišanja je takšno svojo izjavo spremenila, kar pa seveda vzbuja dvom v verodostojnost njene izpovedi in ji sodišče prve stopnje zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča, v tem delu upravičeno ni sledilo.

(7.) Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo razpisati obravnavo in na njej ponovno zaslišati priče. Pritožnica v pritožbi ne obrazloži, zakaj meni, da bi bilo to potrebno, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da takšnih razlogov ni bilo. Po 4. členu ZPP sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, saj je vse dokaze, na katerih temelji odločitev, izvedlo na glavni obravnavi. Zgolj dejstvo, da je bila obravnava opravljena pred razveljavitvijo prvega sklepa sodišča, tega dejstva ne spreminja. Upoštevajoč 362. člen ZPP, sodišče prve stopnje, če pride do razveljavitve odločbe in vrnitve zadeve v ponovno odločanje, tudi ni dolžno vedno opraviti nove glavne obravnave, ampak lahko pravdna dejanja, ki jih nalaga razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča in obravnavo vseh vprašanj, na katera tak sklep opozarja, opravi tudi zgolj z izdajo nove odločbe, če je seveda to možno. Ker so priče in stranke o dejstvu, ki je bil odločilno za ugotovitev, ali je tožba vložena pravočasno ali ne (torej o tem, kdaj je bila ključavnica zamenjana), že izpovedale, ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče že izveden dokazni postopek dopolnjevalo, ampak je v konkretnem primeru zadostovalo, da je sodišče prve stopnje ob ponovni odločitvi (že) izvedene dokaze zgolj ponovno ocenilo tudi v pogledu tega odločilnega dejstva.

(8.) Ker je torej, glede na takšne dejanske ugotovitve, tudi zaključek sodišča, da je tožba vložena prepozno, materialno pravno pravilen, ni bilo potrebno, da bi sodišče prve stopnje presojalo tudi trditve pritožnice glede njene zatrjevane posesti in posledično upoštevalo napotke, ki jih je v zvezi s tem dalo pritožbeno sodišče za primer, da bi bilo ugotovljeno, da je tožba pravočasna. Na te pritožbene trditve pritožbeno sodišče zato podrobno ne odgovarja. Enako velja tudi za vse ostale navedbe, ki za odločitev niso relevantne.

(9.) Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da je tožba, ki je vložena po preteku enoletnega prekluzivnega roka, prepozna, le – to zavrglo.

(10.) Ker so glede na navedeno pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče druge stopnje pa ob uradnem preizkusu v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

(11.) Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tudi ni upravičena do povračila svojih pravdnih stroškov (165. v zvezi s 154. členom ZPP). Te stroške zato nosi sama. Odgovor na pritožbo, ki ga je v tej zadevi vložila tožena stranka, je bil po oceni pritožbenega sodišča nepotreben in ni prispeval k rešitvi pritožbe, zato je odločilo, da tudi tožena stranka sama nosi stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali (155. v zvezi s 165. členom ZPP).