Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je bilo zatrjevano motilno ravnanje storjeno s tem, da je toženka pustila ključ na notranji strani zaklenjenih vrat in s tem preprečila prehod do tožnikove nepremičnine.

Za obstoj zakonskih predpostavk za varstvo pred motenjem posesti ni pomembno, ali ima tožnik drug dostop do svojih nepremičnin. Obstoj drugega dostopa mu ne jemlje niti pravnega interesa za sodno varstvo v obravnavani zadevi. Potreba po sodnem varstvu ni izkazana le v primerih, ko gre za neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Toženi stranki se v bodoče prepoveduje motiti posest služnosti poti, ki poteka po nepremičnini 0000, predvsem pa se ji prepoveduje onemogočanje dostopa do parcel 001/8 in 002/19 obe k. o. ..., po služnostni poti, ki poteka po parceli 002/14 k. o. ..., s puščanjem ključev v vratih in zaklepanjem vrat, ki stojijo na parceli 002/14 k. o. ...

2. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: 'Tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje na parceli 002/14 k. o. ..., in sicer tako, da toženka odklene vrata in odstrani ključ iz vrat oziroma da tožniku izroči ključ, ki odpira vrata, ki so postavljena na služnostni poti, ki poteka po parceli 002/14 k. o. ...'

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka."

II. V ostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 739,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek, po katerem se (1) toženki prepoveduje v bodoče motiti posest služnostne poti, ki poteka po parceli 0000, predvsem pa se ji prepoveduje onemogočanje dostopa do parcel 001/8 in 002/19 obe k. o. ..., po služnosti poti, ki poteka po parceli 002/14 k. o. ... s puščanjem ključev v vratih in z zaklepanjem vrat, ki stojijo na navedeni parceli, in (2) je toženka dolžna na parceli 002/14 k. o. ... vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odklene vrata in odstrani ključ iz vrat oziroma da tožniku izroči ključ, ki odpira vrata, postavljena na služnostni poti, ki poteka po navedeni parceli (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E., ne da bi navedlo razloge. Šele z izpodbijanim sklepom se je seznanil s tem, da dokazni predlog za zaslišanje policistov PP X ni bil popoln. Navedeno ne drži. Na naroku 16. 9. 2020 je na zapisnik navedel, da predlaga zaslišanje policistov F. F. in G. G. in navedel naslov za vabljenje.

Tožbo je utemeljeval s trditvijo, da je toženka 3. 9. 2019 zaklenila vrata in pustila v vratih ključ, tako da jih nihče, ki je razpolagal s ključem, ni mogel odkleniti, in da se to prej še ni zgodilo. Ni bilo pomembno, ali je toženka kdajkoli od njihove postavitve vrata zaklepala. Ne drži ugotovitev v sodbi, da je tožnik izpovedal, da je toženka večkrat pustila ključ v zaklenjeni ključavnici, tudi pred in po 3. 9. 2019. Navedeno ne izhaja iz zapisnika in je bila s tem storjena bistvena kršitev določb postopka. Povedal je, da je toženka nagajala že prej, ne pa tudi, da bi že prej zaklenila vrata. Tudi dejstvo, da ni dobil vabila na poroko, z zatrjevanim motilnim ravnanjem ni povezano. V sklepu niso navedeni razlogi, zaradi katerih je verjelo toženki in ne tožniku. Predloženi dokazi ne potrjujejo toženkine izpovedbe, da je tožnik za potrebe tega postopka uporabil fotografijo, ki naj bi jo že pred 3. 9. posnel njegov sin. Na toženkin ugovor je predložil fotografije in izpis iz teh fotografij za vsako od fotografij z dne 3. 9. 2019 in za dve fotografiji z dne 5. 9. 2019. Sodišče se niti do teh listin niti do navedb v vlogi z dne 16. 6. 2020 ni opredelilo. Nerazumljiva je ocena elektronskega sporočila policiji. Logično je, da ne bi klical policije, če ne bi bilo res, da hči zaradi zaklenjenih vrat ni mogla do hiše. Prav z namenom potrditve tega dejstva je predlagal tudi zaslišanje policistov. Ni zatrjeval, da bi policista fotografirala stanje ob prihodu 3. 9. 2019. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta lastnika in posestnika sosednjih nepremičnin, da po nepremičnini v toženkini (so)lasti teče služnostna pot v korist nepremičnine v tožnikovi lasti in da je toženka leto in pol pred zatrjevanim motilnim dejanjem na svoji parceli postavila kovinsko ograjo z vrati. Tožnik je zahtevek utemeljeval s trditvijo, da mu je toženka od 3. 9. 2019 dalje z zaklepanjem vrat in puščanjem ključa v vratih preprečevala oziroma ovirala dostop do njegove nepremičnine. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, - da sta pravdni stranki soposestnika poti na parceli 002/14 k. o. ..., po kateri tožnik dostopa do svoje parcele 001/8 k. o. ..., - da je tožnik soglašal s postavitvijo ograje in vrat ter njihovim zaklepanjem in da tožnik razpolaga s ključi teh vrat, - da je toženka zaklepala vrata od njihove postavitve v novembru 2017, - da je toženka le enkrat in sicer sredi avgusta 2019 pustila v vratih ključ in da tožnik ni dokazal, da je toženka 3. 9. 2019 pustila v vratih ključ in mu s tem onemogočila dostop do hiše. 6. Pritožba ne dvomi o pravilnosti ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da s samim zaklepanjem vrat posestno stanje na dan zatrjevanega motilnega ravnanja ni bilo spremenjeno. Utemeljen pa je dvom o pravilnosti ugotovitve, da tožnik ni dokazal, da ga je toženka 3. 9. 2019 motila v soposesti obravnavane nepremičnine s tem, da je pustila ključ v ključavnici na notranji strani (zaklenjenih) vrat. 7. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je bilo zatrjevano motilno ravnanje storjeno s tem, da je toženka pustila ključ na notranji strani zaklenjenih vrat in s tem preprečila prehod do tožnikove nepremičnine in da zato ostale težave, ki so navedene v procesnem gradivu, za odločitev niso pomembne. Nepomembno je tudi morebitno dejstvo, da je toženka že kdaj prej pustila ključ v zaklenjenih vratih. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi tako stanje trajalo, bi navedeno ravnanje predstavljalo samostojno motilno ravnanje, ki za odločitev o varstvu zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja 3. 9. 2019 ni pomembno. Le v primeru, da gre za nadaljevano motilno ravnanje – se pravi tako, ki je storjeno na isti način, a v vmesnem času ni vzpostavljeno prvotno stanje – namreč rok za vložitev tožbe prične teči s trenutkom, ko je tožnik izvedel za prvo motilno ravnanje in storilca.1

8. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, na kateri temelji odločitev o zavrnitvi predloga za zaslišanje policistov, ki sta se odzvala na tožnikovo prijavo na dan zatrjevanega motenja. V sklepu je navedeno, da tožnik ni navedel potrebnih podatkov o predlaganih pričah in je zato dokazni predlog ostal nepopoln. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi predlagal zaslišanje policistov PP X, ki sta bila 3. 9. 2019 na intervenciji. Na prvem naroku za glavno obravnavo 16. 9. 2020 je navedel imeni policistov in naslov, na katerega naj ju sodišče vabi. Dokazna predloga sta bila torej popolna. Ker je bil dokazni predlog zavrnjen z nesprejemljivim razlogom, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Utemeljen je tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do listin, s katerimi je tožnik dokazoval, da sta bili dokazni fotografiji posneti na dan zatrjevanega motilnega ravnanja in ne prej, kot je izpovedala toženka. V dokazni oceni se je sodišče opredelilo le do fotografij, ne pa do kasneje predloženih listin, ki po tožnikovih trditvah potrjujejo datum nastanka fotografij. Ker bi navedeni dokazi lahko privedli do drugačne ocene o verodostojnosti toženkine izpovedbe, na kateri temelji ocena o nedokazanosti tožbene trditve o obstoju motilnega ravnanja, ključne za izid postopka, je bila z opustitvijo ocene teh dokazov storjena bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP.

10. Za odpravo ugotovljenih kršitev je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo. Po oceni, da ne gre za zapleteno zadevo niti glede pravnih niti glede dejanskih vprašanj, je senat sklenil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka (peti odstavek 347. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je na obravnavi zaslišalo pravdni stranki in pričo G. G. ter prebralo fotografije s priloženimi podatki (A6, A7, A36 do A41), dopis PP X z dne 23. 9. 2019 (A8) in pisno izjavo H. H. Izvedba dokaza z zaslišanjem F. F., drugega policista, ki je na dan zatrjevanega motenja prišel na kraj dogajanja, ni bila potrebna, ker je bilo dejstvo, v zvezi s katerim je bilo predlagano zaslišanje, dokazano že z drugimi dokazi. Predlagane priče H. H. sodišče ni zaslišalo, ker na obravnavo ni prišel, toženka pa se je strinjala, naj se le prebere njegova pisna izjava. Ker ni bil vzbujen dvom o pristnosti fotografij in podatkih o tem, kdaj so bile posnete, sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem fotografske stroke. Glede na ponujene dokaze in začasno naravo sodnega varstva v sporu zaradi motenja posesti bi izvedba navedenega dokaza nesprejemljivo podaljšala postopek.

12. Izvedeni dokazi utemeljujejo sklep, da je toženka 3. 9. 2019 pustila ključ na notranji strani zaklenjenih vrat. Pravdni stranki sta v bistvenem izpovedali enako kot pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je povedal, da je navedenega dne hči ob prihodu domov ugotovila, da ne more skozi vrata, ker je bil na notranji strani ključ. Toženka je vztrajala pri izpovedbi, da tega ni storila ne tega dne ne kadarkoli pozneje, in da je do tega, da je pustila ključ v notranji strani vrat, prišlo le enkrat v avgustu, a še to le za zelo kratek čas. H. H. se o v pisni izjavi o tem, ali je bil v vratih puščen ključ, ne izreka. Iz izjave izhaja le, da so bila vrata 3. 9. zaklenjena, ne pa tudi, ali je bil na notranji strani vrat ključ ali ne. Fotografije, ki jih je predložil tožnik, na drugi strani potrjujejo tožnikovo navedbo, da je bil obravnavanega dne na notranji strani ključ. Iz podatkov o nastanku fotografije, izhaja, da je bila fotografija v prilogi A7 (enaka je v prilogi A38) posneta 3. 9. 2019 (izpis na A39). Tožnikovo trditev podpira tudi izpovedba policista, ki se je odzval tožnikovemu klicu in prišel na kraj dogajanja. Policist se sicer ni spomnil, ali je bil na drugi strani vrat v ključavnici ključ, a je povedal, da je bilo rečeno, da hči ne bi mogla skozi vrata, četudi bi želela odkleniti. Pisna zabeležka policije o ugotovitvah policije z dne 3. 9. 2019 je sicer manj natančna – navedeno je, da je "tožnik povedal, da je soseda postavila ograjo in jo zaklepa, tako da hčerka ne more do hiše" – a navedeno ne vzbuja dvoma o prepričljivosti policistove izpovedbe. Da se je 3. 9. pred spornimi vrati nekaj dogajalo, pa potrjuje tudi pisna izjava H. H. Zapisal je namreč, da je neka deklica stala pred zaklenjenimi vrati in po petih do desetih minutah vstopila na tožnikovo dvorišče skozi druga vrata, ki so bila nekoliko priprta. Navedeno je skladno s tožnikovo izpovedbo, da je hči skušala priti skozi vrata in da ji je v telefonskem pogovoru rekel, naj druga vrata porine tako, da bo lahko prišla noter.

13. Toženkina trditev, da je ključ v zaklenjenih vratih pustila le enkrat v avgustu, ni dokazana. Četudi se je to dejansko zgodilo, gre za drug dogodek, ki ni predmet tega spora. V tistem dogodku je bil po njenih trditvah udeležen tožnikov sin, ta pa ni omenjen ne v izpovedbi policista ne v pisni izjavi H. H. 14. Tožnikova izpovedba je torej skladna tako s fotografijami kot z izpovedbo policista. Izjava H. H., ki jo je predložila toženka, ji ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče tako nima razlogov za dvom niti o tožnikovi izpovedbi, da je bil kasneje še dvakrat puščen ključ na notranji strani zaklenjenih vrat. Da je bil puščen 5. 9., potrjujeta tudi fotografiji v prilogah A40 in A41, skladni s fotografijama v prilogah A6 in A7. Upoštevaje izpovedbi pravdnih strank pa ni dvoma, da od konca decembra 2019 vrata niso več (niti) zaklenjena.

15. Po 32. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem.

16. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, je tožnik dokazal, - da je pred zatrjevanim motenjem po sporni poti lahko dostopal, kadar je želel, - da je imel ključe vrat, postavljenih na poti, - da vrat ni mogel odkleniti, če je bil na drugi strani v ključavnici puščen ključ, - da je bil ta puščen v zaklenjenih vratih 3. 9. 2019, 5. 9. 2019 in enkrat v decembru istega leta, odtlej pa so vrata ves čas (vsaj) odklenjena, in – da je bila tožba vložena 1. 10. 2019. Izkazana je tudi nevarnost ponovitve motilnega ravnanja. Toženka je ves postopek vztrajala, da zatrjevanega motilnega ravnanja ni storila. Pritrditi je zato tožnikovi oceni, da je lahko puščanje odprtih vrat v zadnjem letu in pol le posledica tega postopka.

17. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da za obstoj zakonskih predpostavk za varstvo pred motenjem posesti ni pomembno, ali ima tožnik drug dostop do svojih nepremičnin. Obstoj drugega dostopa mu ne jemlje niti pravnega interesa za sodno varstvo v obravnavani zadevi. Sodno varstvo v posestnomotenjskem sporu nudi varstvo pred samovoljno spremembo posestnega stanja. Potreba po sodnem varstvu ni izkazana le v primerih, ko gre za neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. Obravnavani primer ni tak.

18. Navedeno utemeljuje sklep o utemeljenosti tožnikove zahteve za prepoved nadaljnjega onemogočanja dostopa. Ker ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega motilnega dejanja ni bilo več, pa ni utemeljen zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja.

19. Sprememba odločitve o zahtevku je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka. Ker je tožnik v pretežni meri z zahtevkom uspel, z zavrnjenim delom zahtevka pa niso nastali posebni stroški, mu je toženka dolžna povrniti stroške, potrebne za pravdo (tretji odstavek 154. člena ZPP). O njihovi višini bo, kot je že napovedalo v izpodbijanem sklepu, odločilo sodišče prve stopnje.

20. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se zahtevku za prepoved bodočega motenja ugodi in da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). Ker je zavrnjeni del zahtevka vsebovan že v I. točki izreka, je odpadel izrek o potrditvi tega dela izpodbijanega sklepa.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik ni uspel le z zanemarljivim delom, mu je toženka dolžna povrniti vse stroške, potrebne za pritožbeni postopek (tretji odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 739, 98 EUR, in sicer gre za strošek za vložitev pritožbe (375 točk x 0,60 EUR x 1,22 % DDV), za zastopanje na pritožbeni obravnavi (375 točk x 0,60 EUR x 1,22 % DDV, za materialne stroške (15 točk x 0,60 EUR x 1,22 % DDV) in sodno takso za pritožbo (180 EUR). Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 378. členu in prvem odstavku 299. člena OZ.

1 Glej npr. sklep VSL I Cp 2224/2016 z dne 16. 11. 2016 in v njem navedene sodne odločbe.