Jedro

Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. Zaradi tega sodišče, če se pojavi novo premoženje, tudi ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak samo z novim sklepom razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD).

Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Dedič izjavo lahko poda najkasneje do konca postopka na prvi stopnji, torej do izdaje sklepa o dedovanju (133. člen ZD). Dedič se lahko odpove dedovanju le v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev in zaradi jasnosti mora sodišče dediča, ki podaja takšno izjavo, na to posebej opozoriti (5. odstavek 208. člena ZD). Odpoved v korist določenega dediča pa ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (2. odstavek 136. člena ZD). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sprejelo načelno pravno mnenje (VSS 2-3/70, stran 8 in ZSO, 15.4.1970, stran 227), da se odpoved dediščini v korist določenega dediča šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju. Določilo 221. člen ZD ureja dedovanje pozneje najdenega premoženja in jo je potrebno razlagati upoštevajoč citirano načelno pravno mnenje. To pomeni, da mora sodišče ob izdaji novega sklepa o razdelitvi pozneje najdenega premoženja najprej oceniti, ali je bila dana dedna izjava po vsebini odpoved dediščini - v tem primeru razdeli novo najdeno premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ali pa gre za izjavo o sprejemu dediščine in odstopu dednega deleža sodediču. V tem primeru sodišče odstopa glede novo najdenega premoženja ne more upoštevati, zato mora kot dediča po zapustniku upoštevati tudi dediča, ki je podal takšno izjavo o sprejemu dediščine in odstopu dednega deleža sodediču.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o dedovanju pozneje najdenega premoženja zapustnice.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka ugotovilo: 1. da je na podlagi sklepa o dedovanju opr. št. D 242/94 z dne 13. 11. 1995 zapuščino po zapustnici na podlagi zakona v celoti dedovala zapustničina hči A. A. in sicer po dednih odpovedih zapustničinega sina B. B., zapustničinega vnuka C. C. in dednem izplačilu zapustničine pravnukinje D. D. ter da je dedinja A. A. umrla 16. 7. 2017, zapuščinski postopek po njej pa še ni zaključen, 2. da v zapuščino po zapustnici spada dodatno premoženje in sicer 40/200 nepremičnin ID znak: parcela ... 764/25, ... 764/49, ... 764/56, ... 764/57, ... *114, kar je po informativnih podatkih GURS ocenjeno na 2.918,80 EUR in 3. da na podlagi v točki 1. navedenega sklepa o dedovanju deduje dodatno premoženje iz točke 2. pok. zapustničina hči A. A., pod točko II. izreka je po pravnomočnosti tega dodatnega sklepa o dedovanju odredilo zemljiški knjigi, da pri zapustničinih 40/200 nepremičnin ID znak: parcela ... 764/25, ... 764/49, ... 764/56, ... 764/57, ... *114, vknjiži lastninsko pravico za A. A., pod točko III. izreka pa je še sklenilo, da je zaradi odmere taks vrednost dodatnega premoženja iz točke I/2 tega dodatnega sklepa o dedovanju po informativnih podatkih GURS ocenjena na 2.918,80 EUR, da znaša taksa 117,00 EUR, da jo plačajo dediči po pok. A. A. in da je takso potrebno plačati takrat, ko je zapuščinska obravnava končana.

2. Zoper uvodoma navedeni dodatni sklep o dedovanju se je pritožil dedič C. C. (v nadaljevanju: pritožnik), ki dodatni sklep o dedovanju izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje odpravi. Z isto vlogo je pritožnik predlagal tudi obnovo zapuščinskega postopka po pok. E. E. Za odločanje o predlogu za obnovo postopka je pristojno sodišče prve stopnje, zato je predmet tega pritožbenega obravnavanja samo vložena pritožba zoper izpodbijani dodatni sklep o dedovanju. Pritožbeno sodišče bo tako povzelo in obravnavalo le tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vloženo pritožbo. V pritožbi pritožnik najprej izpostavlja, da je v letu 1994 pred sodiščem prve stopnje po pokojni E. E. tekel zapuščinski postopek, v katerem sta se sodediča A. A. in sicer sin B. B. ter vnuk C. C. dediščini odpovedala, pri čemer se je sin B. B. dedovanju odpovedal, vnuk C. C. pa se je dedovanju odpovedal v korist A. A. Dedinja D. D. je dedni delež sprejela, dedinja A. A. pa jo je izplačala tako, da je sama v celoti podedovala 1/2 solastne nepremičnine v k.o. ... . Poudarja še, da je bila vrednost zapuščine ocenjena na znesek 834,58 EUR (prej 200.000,00 SIT), čiste zapuščine pa ni bilo. Pritožnik v nadaljevanju svoje pritožbe pojasnjuje, da se je svoji dediščini odpovedal v korist tete A. A. tudi na podlagi njunega medsebojnega dogovora, da bo premoženje po pokojni E. E., ki ga bo podedovala A. A., tako ali tako podedoval on kot njen oporočni dedič, prav tako pa tudi ni bilo čiste zapuščine. Dedno izjavo je tako podal v takrat znanih okoliščinah, da čiste zapuščine ni, da obseg zapuščine predstavlja 1/2 solastnega deleža nepremičnine v k.o. ... skoraj brez vrednosti, ter po zavezi A. A., da bo po njej podedoval tudi premoženje E. E. Dedovanju se je odpovedal v korist tretjega, t.j. A. A. Sodišču prve stopnje pritožnik očita, da ni pravilno ugotovilo, kdo so pokojničini dediči, ko je ugotovilo, da celotno premoženje deduje A. A., ki je sedaj pokojna, saj so dediči po pokojni E. E. vsi njeni zakoniti dediči, torej tudi B. B., C. C. in D. D. Pri tem še zlasti opozarja, da se je sam dediščini po pokojni stari mami odpovedal v korist A. A., dedinja D. D. pa se dediščini ni odpovedala, pač pa je svoj dedni delež v celoti sprejela v obliki denarnega izplačila dedinje A. A. Opozarja še, da so bile vse takratne dedne izjave dan ob poznavanju takratnega obsega zapuščine, po ugotovitvi kasneje najdenega premoženja, katerega vrednost je po podatkih GURS skoraj 4 x višja od vrednosti v letu 1995 podedovane nepremičnine, pa so podane izjave o odpovedi dedovanju obremenjene s takšno napako, da jih je mogoče razveljaviti.

3. Pritožnik je vložil še pravočasno dopolnitev pritožbe zoper izpodbijani dodatni sklep o dedovanju z dne 16. 11. 2020, v kateri je s sklicevanjem na sodno prakso (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1888/2002 z dne 4. 12. 2002) opozoril, da v primeru, da se je dedič odpovedal dediščini v korist določenega dediča, ni mogoče o pozneje najdenem premoženju odločiti z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ker ni znano, ali se je tudi temu premoženju dedič odpovedal, če bi zanj vedel. 4. Preostali dediči po pok. E. E. na pritožbo pritožnika niso odgovorili.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD.

7. Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju odločilo o dodatno najdenem premoženju zapustnice. Podlaga za izdajo dodatnega sklepa je v določbi 221. člena ZD, po katerem v primeru, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada k zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

8. Ni pritrditi stališču pritožnika, da bi sodišče moralo v primeru, ko se kasneje najde novo premoženje, katerega vrednost je nekajkrat večja od tistega, ki je bilo zajeto v sklepu o dedovanju, dopustiti preklic ali spremembo dane dedne izjave, saj bi bilo to v nasprotju z jasnimi pravnimi pravili o nepreklicljivosti, nepogojnosti in zlasti s pravilom, da odpoved ne more biti delna. Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. Zaradi tega sodišče, če se pojavi novo premoženje, tudi ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak samo z novim sklepom razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD). Daje pa ZD v 2. odstavku 138. člena dediču možnost zahtevati razveljavitev dedne izjave zaradi zmote, vendar ne v okviru tega zapuščinskega postopka, temveč z vložitvijo posebne tožbe zaradi razveljavitve dedne izjave po splošnih pravilih obligacijskega prava v pravdnem postopku. Dedič, ki bo z zahtevkom uspel, bo skupaj z drugimi dediči postal univerzalni naslednik celotne zapuščine.

9. Pravilno pa pritožnik opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, t.j. 221. člena ZD v povezavi s 136. člena ZD v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zaključilo, da njegova dedna izjava, dana v zapuščinskem postopku po pok. E. E. pred izdajo sklepa o dedovanju, predstavlja odpoved dediščini tudi za novo, kasneje najdeno premoženje zapustnice.

10. Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Dedič izjavo lahko poda najkasneje do konca postopka na prvi stopnji, torej do izdaje sklepa o dedovanju (133. člen ZD). Dedič se lahko odpove dedovanju le v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev in zaradi jasnosti mora sodišče dediča, ki podaja takšno izjavo, na to posebej opozoriti (5. odstavek 208. člena ZD). Odpoved v korist določenega dediča pa ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (2. odstavek 136. člena ZD).

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sprejelo načelno pravno mnenje (VSS 2-3/70, stran 8 in ZSO, 15.4.1970, stran 227), da se odpoved dediščini v korist določenega dediča šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju. Temu načelnemu pravnemu mnenju je sledila in še vedno sledi tudi sodna praksa, ki je glede tega vprašanja enotna1. Določilo 221. člen ZD ureja dedovanje pozneje najdenega premoženja in jo je potrebno razlagati upoštevajoč citirano načelno pravno mnenje. To pomeni, da mora sodišče ob izdaji novega sklepa o razdelitvi pozneje najdenega premoženja najprej oceniti, ali je bila dana dedna izjava po vsebini odpoved dediščini - v tem primeru razdeli novo najdeno premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ali pa gre za izjavo o sprejemu dediščine in odstopu dednega deleža sodediču. V tem primeru sodišče odstopa glede novo najdenega premoženja ne more upoštevati, zato mora kot dediča po zapustniku upoštevati tudi dediča, ki je podal takšno izjavo o sprejemu dediščine in odstopu dednega deleža sodediču. 12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik v zapuščinskem postopku dne 17. 3. 1995 podal dedno izjavo, s katero se je svojemu dednemu deležu odpovedal v korist sodedinje A. A.2, kar pomeni, da se ni odpovedal dediščini, temveč je v skladu z 2. odstavkom 136. člena ZD podal izjavo o odstopu dednega deleža sodedinji, zato se njegova dedna izjava o odstopu dediščine sodedinji A. A. glede kasneje najdenega premoženja, kot pravilno izpostavlja tudi pritožba, ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 221 člena ZD v povezavi z 2. odstavkom 136. člena ZD, ne more upoštevati in je tudi on glede kasneje najdenega premoženja dedič po pokojni E. E. 13. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 221. člena ZD v povezavi s 136. členom ZD, ko je štelo, da se pritožnikova dedna izjava o odpovedi dediščini v korist sodedinje A. A. nanaša tudi na kasneje najdeno premoženje, je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju nepravilno oziroma vsaj preuranjeno ugotovilo, kdo so dediči zapustnice na njenem kasneje najdenem premoženju oziroma da je njena edina dedinja (sedaj že pokojna) A. A., zato je bilo potrebno pritožbi pritožnika ugoditi in izpodbijani dodatni sklep o dedovanju že iz tega razloga v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD razveljaviti, zadevo pa glede odločanja o dedovanju pozneje najdenega premoženja zapustnice vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

14. Je pa izpodbijani sklep sodišča prve stopnje obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se kot takšen ne da preizkusiti. Čeprav sodišče prve stopnje v izpodbijanem dodatnem sklepu o dedovanju ugotavlja, da je bil v tem zapuščinskem postopku dedinji D. D. njen dedni delež na takrat znanem premoženju zapustnice izplačan v denarju, pa izpodbijani dodatni sklep o dedovanju v nadaljevanju ne vsebuje prav nobenih razlogov o tem, zakaj ob takšni predhodni ugotovitvi sodišče prve stopnje te dedinje ni upoštevalo kot dediča zapustnice tudi glede njenega kasneje najdenega premoženja.

15. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb postopka je takšne narave, da je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj ne more kot prvo navajati razlogov o odločilnih dejstvih in predvideti miselnega toka sodišča prve stopnje. Tudi iz tega razloga je bilo potrebno v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD izpodbijani dodatni sklep o dedovanju razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja glede dedovanja kasneje najdenega premoženja zapustnice.

16. V novem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje najprej oceniti vse v tem zapuščinskem postopku že podane dedne izjave dedičev, tudi dedinje D. D. in dediča B. B., ki sicer pritožbe zoper izpodbijani dodatni sklep o dedovanju nista vložila in ugotoviti, ali so bile po vsebini odpoved dediščini ali pa zgolj izjava o sprejemu dediščine in odstopu dednega deleža sodediču. Ko bo sprejelo to oceno, bo moralo ponovno ugotoviti, kdo so dediči po zapustnici E. E., pridobiti oziroma upoštevati morebitne (nove) dedne izjave dedičev glede kasneje najdenega premoženja zapustnice, nato pa ponovno odločiti o dedovanju novo najdenega premoženja zapustnice v skladu z 221. členom ZD, pri tem pa za vsakega od (zakonitih) dedičev zapustnice navesti razloge, zakaj ga je oziroma zakaj ga ni šteti kot dediča zapustnice tudi glede njenega kasneje najdenega premoženja.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj pritožnik stroškov ni priglasil. 1 Glej sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 4068/2011 z dne 23. 5. 2012 in II Cp 953/2013 z dne 3. 7. 2013, sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 474/2019 z dne 13. 8. 2019 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 17/2020 z dne 25. 9. 2020. 2 Primerjaj dedno izjavo pritožnika z dne 17. 3. 1995 na l. št. 7 spisa.