Jedro

Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo razlike v plači iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo varovanja državne meje ter straže s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, ter da tožniku povrne 81,45 % stroškov postopka, tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 18,55 % stroškov postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo razlike v plači iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo vaj in usposabljanja s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih glavnic za čas pred 25. 8. 2019.

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Ta bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Toženka je argumentirano izkazala obstoj izjem, ki izključujejo uporabo direktive. Ko se katerakoli od dejavnosti opravlja v okviru vojaške operacije, pomeni spoštovanje pravil direktive oviro za učinkovito izvedbo te operacije. Sodišče prve stopnje je toženki zmotno naložilo dokazno breme. Straže ni mogoče šteti za običajno službo, v interesu državne varnosti je njeno neprekinjeno izvajanje. Rotacije zaposlenih imajo lahko nepopravljive posledice in niso primerne. Straža ni bila tožnikova redna naloga, saj ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražarja. Ne drži, da ni uspela dokazati, da sistem rotacije pri varovanju objektov ni primeren. Po novem, ko se objekti varujejo s sistemom vsakodnevnih rotacij zaposlenih, je kvaliteta varovanja manjša, potrebnih je več zaposlenih, poveča se število tveganj. Zmoten je zaključek, da pri straži ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo pisno izjavo A. A., ki dokazuje, da je straža vojaška operacija v pravem pomenu besede, čeprav ne gre za bojno delovanje. Glede varovanja vojaškega objekta B., ki se še vedno izvaja v večdnevnih rotacijah in s stalno pripravljenostjo, navaja, da gre za vojaški objekt posebnega pomena za obrambo. Sodišče prve stopnje pisne izjave C. C. ni dokazno ocenilo, čeprav jo je povzelo in označilo kot subjektivno dojemanje. Glede varovanja državne meje ni napravilo resne dokazne ocene o izjemah iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, ki jih je uveljavljala toženka. Zmotno je ugotovilo, da so bili pripadniki Slovenske vojske (SV) pri varovanju meje le v podporni vlogi. Sistem vsakodnevnih rotacij za varovanje državne meje ni primeren. Ne drži, da je bilo mogoče to aktivnost povsem učinkovito organizirati brez odrejene stalne pripravljenosti. Spregledalo je izpovedi D. D. in A. A., ki sta izpovedala, da bi varovanje državne meje v sistemu rotacij vplivalo na učinkovitost in kvaliteto varovanja. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Do navedb glede ciljev operacije Odboj se ni opredelilo. Operacija Odboj je predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede, moralo bi upoštevati definicijo vojaške operacije, kot jo je podala toženka in so jo potrdile tudi priče (D. D., A. A.). Vojaške operacije potekajo tudi v mirnodobnem času. Neprimerno je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo VIII Ips 196/2018, saj ta ni uporabljiva. Z odločitvijo, da tožniku za čas pripravljenosti, tudi če se le-ta šteje v delovni čas, pripada plačilo v višini 100 % urne postavke in ne 50 %, je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS). Stranke kolektivne pogodbe so se v 46. členu dogovorile za plačilo pripravljenosti za delo ne glede na to, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa. Plačilo tega dela v višini 50 % urne postavke osnovne plače je skladno z obrazložitvijo sodbe C-742/19.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, in se nanje sklicuje, v nadaljevanju pa se opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

5.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6.Tožniku, ki je bil razporejen na formacijsko dolžnost vojak - specialist vezist, je bila ukazana stalna pripravljenost v času straže, v zvezi z varovanjem državne meje in vajami oziroma usposabljanjem na terenu. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači med 50 odstotkov urne postavke, kolikor je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS) določen dodatek za čas stalne pripravljenosti, in 100 odstotkov urne postavke, pravilno izhajalo iz 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Tožnik je podal navedbe, da je bil v času, ko mu je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zaradi česar se je zavzemal, da se ta čas šteje v delovni čas, kar bi pomenilo neposredno uporabo direktive in upravičenost do plačila v višini 100 odstotkov urne postavke. Toženka je temu nasprotovala in uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

7.Kot je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. Sodišče EU je pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

8.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme, zato ne drži.

9.Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.

10.Z navedbo, da 97.e člen ZObr razlikuje razloge za odrejanje pripravljenosti, pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje. To je kot pravno podlago za presojo tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje, utemeljeno neposredno uporabilo določbe Direktive (1. točka 2. člena).1 Vertikalni neposredni učinek direktive izključuje uporabo določb nacionalne zakonodaje (97.č in 97.e člena ZObr), ki so z njo v nasprotju.

11.Zmotna je pritožbena navedba, da sodba VIII Ips 196/2018 v konkretnem primeru ni uporabljiva. Ker se navedena sodba nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljeno sledilo stališčem, zavzetim v navedeni zadevi. Izpodbijana odločitev je skladna tudi z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih zadevah,2 skladno s katero se za varovanje meje in stražo uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES.

12.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je izvajala redno in kontinuirano na številnih vojaško pomembnih objektih po državi. Pravilno je presojalo tožnikovo upravičenost do plačila za delo, ki ga je dejansko opravljal, ne glede na njegovo formacijsko dolžnost. Toženka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar. V katero formacijsko dolžnost je bil razporejen v spornem obdobju in katera dela je običajno opravljal v okviru te formacijske dolžnosti, za odločitev v tem sporu ni relevantno. V 97.č členu ZObr je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, to pa je dolžnik bil. Sicer pa je za odločitev ključno dejstvo, da je v vtoževanem obdobju dejansko opravljal stražo, za kar mu je bila odrejena pripravljenost na delo. Na podlagi Direktive št. 13‑04 (Direktiva za načrtovanje, organizacijo in izvajanje varovanja objektov SV in objektov MORS dodeljenih v varovanje) in Direktive št. 13‑05 (Oblikovanje in delovanje stalnih sil SV) se je sodišče prve stopnje prepričalo, da predstavlja straža redno, mirnodobno, vnaprej načrtovano dejavnost toženke, ki ni bila organizirana kot odziv na izredne razmere ali neposredno grožnjo za nacionalno varnost. S tem je smiselno zavrnilo nasprotno zatrjevanje toženke o posebni (sui generis) naravi stražarske službe.

13.Zaključku, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C‑742/19, pritožba neutemeljeno nasprotuje z vztrajanjem pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma s poudarjanjem, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do pisne izjave C. C., ki je sistem večdnevnih rotacij ocenil kot bolj ustrezen, vendar pa ni izključil možnosti organizacije dela po sistemu 12-urnih rotacij. S tem, ko je takšen sistem rotacije štelo za možen, ga je smiselno štelo tudi za primernega; da je torej na ta način mogoče uresničiti namen straže. Kljub prednostim straže v večdnevnih rotacijah je pravilno štelo, da je neprekinjeno varovanje objektov mogoče zagotoviti tudi z rotacijami in delo na straži organizirati tako, da se spoštujejo zahteve direktive, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala. Prav tako neuspešno je zgolj posplošeno pritožbeno navajanje, da bi imele dnevne rotacije lahko nepopravljive posledice, saj je vojaški objekt na B. vitalnega pomena za vojaško in nacionalno varnost. Za konkretne objekte, na katerih je tožnik opravljal stražo (med njimi B.), niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij.

14.Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Kot je bilo že obrazloženo, zgolj dejstvo, da je morda določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da je s spremembo režima varovanja z vsakodnevnimi rotacijami kvaliteta varovanja manjša in je povečano število tveganj, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja.

15.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka za varovanje objekta na B., na katerem je tožnik v vtoževanem obdobju izvajal stražo, tudi ob koncu leta 2022 ohranila sistem stalne pripravljenosti in ni uvedla dnevnih rotacij. Pravilno je presodilo, da kljub temu ni utemeljenega razloga, ki bi preprečeval varovanje tega objekta v sistemu rotacije zaposlenih (ki se izvaja na številnih drugih objektih). Pritožba to presojo izpodbija s sklicevanjem na izpovedi prič E. E., F. F. in G. G. ter z izjavo C. C. o oddaljenosti objekta in slabi makadamski gozdni poti do tja, zaradi česar naj rotacija na 12 ur ne bi bila mogoča. Oddaljenost oziroma časovna izguba, do katere pride zaradi vožnje vojaka na opravljanje vojaške dejavnosti straže, ne predstavlja razloga za neprimernost rotacije zaposlenih. Na primernost rotacij ne more vplivati mnenje prič, da so zaradi organizacijskih in drugih težav rotacije neustrezne. Pritožba se povsem splošno sklicuje še na namembnost tega objekta kot vojaškega objekta posebnega oziroma vitalnega pomena. Obstoj izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 je pogojen z ugotovitvijo, da sistem rotacije zaposlenih ni primeren, ker gre za tako posebno vojaško dejavnost, ne pa s tem, da sistem rotacije zaposlenih ni primeren zaradi organizacijskih težav toženke oziroma okoliščin, kot so oddaljenost varovanega objekta, težja dostopnost, stanje cest, zagotavljanje službenih vozil, trajanje primopredaje ipd. Pri navedenih okoliščinah gre dejansko za vprašanje, povezano s problematiko ustrezne organizacije delovnega procesa, ne pa s posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme. Nebistvena je zato pritožbena navedba, da se zaradi slabo dostopne poti od pripadnikov ne more zahtevati, da se na objekt pripeljejo s svojimi osebnimi vozili.

16.Pri presoji, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do pisne izjave A. A. Njegovo razlago, da so vojaške operacije lahko tudi nebojne, je sicer upoštevalo, vendar njegovemu širokemu pojmovanju vojaške operacije utemeljeno ni sledilo. Pravilno je ugotovilo, da pri rednem in kontinuiranem varovanju objektov ni prišlo do bitk oziroma bojev za dosego operativnega cilja in je zato stražo utemeljeno izvzelo iz pojma vojaške operacije v pravem pomenu besede.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tudi varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19), zato nasprotno pritožbeno zatrjevanje ne drži. Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato tudi mnenje prič A. A. in D. D. v zvezi s tem ni odločilno. Kot je poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS (npr. v zadevi VIII Ips 13/2024) za razlago tega pojma niso neposredno uporabna vojaška strokovna tolmačenja, na katera se sklicuje toženka oziroma sodobna opredelitev vojaške stroke, po kateri je vojaška operacija "serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki jih izvajajo bojne sile in se koordinira v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev". Za razlago pojma so pomembni razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo Sodišče EU in katere je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo. S sprejeto razlago je temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno navaja pritožba. Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka.

18.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedi (izjavi) prič D. D. in A. A., ki sta v zvezi z varovanjem meje pojasnila izrednost dogodkov, elemente vojaške operacije, naraščanje migracij, nov koncept delovanja od leta 2019 dalje itd. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje in pretehtalo relevantnost njunih podanih izjav, kot izhaja iz 33. in 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v razloge je njuni izjavi tudi povzelo, vendar je nato na podlagi izpeljanega dokaznega postopka utemeljeno sprejelo materialnopravni zaključek, da varovanje meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES.

19.Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je treba to nalogo šteti za podporno delovanje SV drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog, izhaja tako iz pojasnil D. D. kot Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj). Glede na 3.a točko Direktive št. 13-11 je to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo (upoštevajoč naloge, ki so jih pripadniki na meji opravljali in jih je sodišče prve stopnje pri presoji tudi upoštevalo) torej potrjuje podporno vlogo SV.

20.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v letu 2019 uvedena operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, taktično operativni centri, linija poveljevanja H., vojaške taktike itd.). Tem okoliščinam pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, tj. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji in v sodelovanju z njo, pri čemer je policija tudi vodila in usmerjala delo SV pri izvajanju njenih nalog. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo, da se je z operacijo Odboj spremenil le formalni okvir izvajanja te naloge. Pritožba s posplošenim poudarjanjem izjav D. D. in A. A. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C‑742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh…).

21.V konkretnem primeru toženka ni dokazala okoliščin, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Tudi če so se migracije v letu 2019 bistveno povečale v primerjavi z letom 2018, kot je to zatrjevala toženka, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki učinkovito izvajala pomoč policiji s sistemom dnevne rotacije in brez odrejene stalne pripravljenosti. Migracij v vtoževanem obdobju tako ni mogoče označiti za izredni dogodek, katerega resnost in obseg bi zahtevala sprejetje ukrepov, kot so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, kot to pravilno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. O podani izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 tako ni mogoče govoriti, saj niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.

22.Sodišče prve stopnje ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje oziroma tudi njeno predhodno večletno in uspešno izvajanje v sistemu rotacije in z načrtovanjem delovnega časa. Dejavnost varovanja državne meje bi se po pravilni presoji sodišča prve stopnje lahko izvajala tudi po sistemu rotacij, kot se je že pred tem (od leta 2015 do 2019) in kot se je tudi od leta 2022 naprej do zaključka te aktivnosti. Povzete ugotovitve utemeljujejo zaključek o primernosti rotacij tudi v vtoževanem obdobju. Četudi je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča. Tudi v primeru, če bi varovanje državne meje (ali straže) v načinu stalne pripravljenosti imelo določene prednosti, to še ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo ni primerna organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES.

23.Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določbo drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožbeno zatrjevanje, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem, ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa oziroma da ta določba ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki šteje v delovni čas, je tako zmotno. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na 97. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU C-742/19.

24.Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razloge sodbe C‑742/19 glede možnosti različnega plačila obdobja razpoložljivosti za delo in obdobja dejanskega opravljanja dela. Napačno se zavzema za razlago, da sta se stranki za delo v stalni pripravljenosti dogovorili za plačilo v višini 50 % zneska urne postavne osnovne plače na podlagi 46. člena KPJS. Ta člen se namreč sklicuje na posebne predpise na področju obrambe, zato ga je treba razlagati v povezavi s 97.e členom ZObr. Ker toženka ni dokazala obstoja izjem od uporabe direktive pri pripravljenosti tožnika v času straže in varovanja državne meje, je sodišče prve stopnje utemeljeno neposredno uporabilo določbe direktive in štelo, da predstavlja čas pripravljenosti delovni čas. Ker za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu. Tožnik je zato upravičen do plačila, določenega v njegovi pogodbi o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačila osnovne plače oziroma razlike med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače.

25.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1V obravnavanem primeru, ko gre za spor med tožnikom (javnim uslužbencem) in delodajalcem (Republiko Slovenijo), ima direktiva, ki je v tem delu nepogojna in dovolj natančna (z njo je namreč določena pravica, ki jo lahko posameznik uveljavlja zoper državo), vertikalni neposredni učinek. Zato se je na navedeni člen direktive in v zvezi z njim na razlago Sodišča EU mogoče sklicevati tudi proti državnemu organu, ki je delodajalec.

2Prim. s sodbami VIII Ips 17/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, vse z dne 14. 5. 2024.

-------------------------------

Pogodba o Evropski uniji (PEU) - člen 4, 4-2

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 1, 1-3, 2, 2-1

Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu - člen 2, 2-2

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97č, 97e

Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46, 46/2, 46/3

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1