Jedro

Tudi v primeru, če kršitve, zaradi katerih je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, same zase morda ne bi bile dovolj resne in utemeljene, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnica s kršitvami nadaljevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana s strani tožene stranke iz krivdnih razlogov, datirana z dnem 30. 1. 2015, nezakonita in se razveljavi, da se kot nezakonit razveljavi tudi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 11. 3. 2015; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto sodni zapisnikar V-I, kot ga je opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 271/95 z dne 21. 11. 2007 in prijaviti v vsa zavarovanja ter ji omogočiti enako delo kot ga je opravljala pred odpovedjo v 8 dneh, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna za vsak mesec od dneva odpovedi do ponovne vrnitve na delo, to je od 2. 2. 2015 do dneva vrnitve na delo, tožnici obračunati mesečno bruto plačo v višini 1.159,72 EUR in po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za plačilo preteklega meseca do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe, ter da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je tožnica ves čas postopka opozarjala, da ji je bilo opozorilo vročeno isti mesec in to le nekaj dni pred iztekom meseca, za katerega je tožnica oddala normo in za katerega ji je tožena stranka kasneje očitala tudi istovrstne kršitve. Posamezne kršitve iz opozorila, ki se nanašajo na delo tožnice v avgustu, namreč niso bile ponovljene v mesecu oktobru, pa so kljub temu in izdanemu opozorilu obširno kot razlog povzete v sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Po prejemu pisnega opozorila se je tožnica izredno potrudila in pravilno napisala poročilo o opravljeni mesečni normi za november in december 2014, ki pa se ju v konkretnem primeru sploh ne upošteva, čeprav sta bili poročili brezhibni. Ni res, da je tožnica nadaljevala z istovrstnimi kršitvami, kot se ji to očita v obrazložitvi odpovedi. Ker je imela tožnica možnost izvedeti za opozorilo in očitek istovrstne kršitve šele zadnji teden v mesecu, v katerem je kasneje oddala normo, je očitek, da je vedela za kršitve in z njimi ni prenehala, temveč je z njimi nadaljevala, neutemeljen. Akt o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti sodnega osebja, ki določa način vpisovanja norme kot edino sankcijo za vpisovanje nepravilnih podatkov določa disciplinsko sankcijo. Ta je namenjena lažjim kršitvam delovnih obveznosti. Redna odpoved iz krivdnih razlogov je inštitut, ki je predviden za hujše in predvsem najhujše kršitve. Napačen vpis podatkov, še posebej v primeru, ko tožnica v nobenem primeru ne bi mogla doseči norme zaradi pomanjkanja njej odrejenega dela, ne more predstavljati hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato sodba sodišča prve stopnje pomeni neupravičen odklon od sodne prakse v primerih označevanja kršitev kot hujših oziroma kot tistih, ki upravičujejo redno odpoved iz krivdnih razlogov in ne disciplinsko sankcijo. Sodišče prve stopnje je spregledalo zelo pomembno dejstvo, ki je bilo ugotovljeno tekom dokaznega postopka in se nanaša na izjavo priče A.A.. Ta je ob zaslišanju 5. 9. 2016 glede svojih pooblastil v zvezi z opozorilom pred redno odpovedjo povedal, da sam nima pristojnosti izdati opozorila in da ga je izdala kadrovska služba. Glede na to okoliščino je torej opozorilo neveljavno, ker je izdano s strani osebe, ki za to ni imela pooblastila. Gre za odločilno dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje upoštevati v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Opozorilo pred redno odpovedjo je skladno z določbo 85. člena ZDR zakonska predpostavka za postopek redne odpovedi iz krivdnih razlogov. Opozorilo, ki ni veljavno, ker ga je izdala oseba, ki nima pooblastil, pa nima pravne veljave. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zatrjevanje tožnice, da je bila odpoved podana prepozno. Dolžnost sodišča je, da samo preveri prekluzivni rok, ki ga zakon določa za postopek redne odpovedi. Sodišče tožnici ni dovolilo preverjanja te okoliščine, zato je takoj na naroku uveljavljala bistveno kršitev določb postopka, saj gre za okoliščino, ki je odločilna za odločitev o zakonitosti odpovedi. Tožena stranka ne more z zapisniki in listinami, ki so datirane v decembru 2015 (pravilno: 2014), podaljšati roka za odpoved. Nadrejena se je s sporočilom seznanila ob koncu meseca, ko je tožnica oddala poročilo. Če je dvomila v verodostojnost v spisu, je bila dolžna v okviru svojih pooblastil vpise preveriti. Morala je preveriti le štiri vpise oziroma domnevne kršitve, do katerih je prišlo po vročenem opozorilu, saj jih glede na sodno prakso ni možno upoštevati (opr. št. VIII Ips 17/2012 z dne 3. 2. 2012). Tako so bile predmet preverjanja, v kolikor se upošteva, da gre za poročilo, ki se nanaša na mesečno normo, le tri kršitve z dne 24. 10. 2014 in eno z dne 28. 10. 2014. To pa je B.B. vsekakor lahko storila v enem dnevu, saj je nenazadnje to njeno delo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi pričanje A.A., ki glede tega, kdaj se je izvedelo za kršitve, ni želel lažno pričati. Dopustil je možnost, da se je za kršitev izvedelo več kot dva in pol meseca pred izdano odpovedjo. Nejasna in v nasprotju z listinami v spisu je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot 20 let in bi morala vedeti, kako se vpisuje trajanje obravnav. Ni upoštevalo dejstva, da je v mesecu juniju 2015 prišlo do spremembe Akta o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti sodnega osebja.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 16. 10. 1993 dalje. S 1. 8. 2008 je bila premeščena na delovno mesto "sodni zapisnikar V-I". Tožena stranka ji je dne 30. 1. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razlog zaradi kršenja pogodbenih obveznosti in drugih obveznosti iz delovnega razmerja s 15-dnevnim odpovednim rokom. Zoper sklep je vložila pritožbo, ki pa jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS zavrnila kot neutemeljeno.

7. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) v prvem odstavku 154. člena določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa zakon o delovnih razmerjih, v tretjem odstavku istega člena pa določa, da se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uporablja zakon o delovnih razmerjih, če ZJU ne določa drugače. Ker postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni posebej urejen v ZJU, se v tem primeru uporablja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). ZDR-1 v 3. alineji prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). V primeru krivdnega razloga mora delodajalec v skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1 podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Pisno opozorilo se lahko pošlje tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi dovolilo preverjanja okoliščin glede pravočasnosti podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 11. 7. 2016, je pooblaščenka tožnice navajala, da ji sodišče ni dovolilo postaviti vprašanja priči B.B., vodji zapisnikaric pri X sodišču v Ljubljani, o tem, kdaj je oddala svoje poročilo o opravljeni mesečni normi za mesec oktober 2014 sodne zapisnikarice C.C. (A5), pri čemer je pooblaščenka izpostavila, da zavrnitve vprašanja sodišče prve stopnje niti ni hotelo protokolirati na zapisnik. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov ni pomenilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je citirano poročilo datirano z dne 16. 12. 2014, pravilno štelo, da se vsaj do tega datuma o njem ni seznanil vodja pravdnega oddelka A.A., pri čemer je bilo poročilo naslovljeno na vodjo oddelka in ne na predsednico sodišča. Bistveno je tudi, da tožnica glede vprašanja, kdaj naj bi vodja strojepisk B.B. oddala poročilo, ni podala trditvene podlage, niti ni s tem v zvezi predlagala njenega zaslišanja. Zato je sodišče prve stopnje tej priči pravilno postavljalo vprašanja, ki se nanašajo na trditveno podlago, ki jo je v zvezi s predlaganjem te priče podala tožena stranka, torej o tem, da je tožnica prejela navodila o pravilnem vpisovanju podatkov v mesečno poročilo o delu, ne pa o tem, kdaj naj bi priča o svojih ugotovitvah iz poročila seznanila vodjo pravdnega oddelka. Zato je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve v zvezi s pravočasnostjo pravilno oprlo na ugotovitev, da je poročilo, ki ga je pripravila priča B.B., datirano z dne 16. 12. 2014 in da iz tega razloga odpoved ni prepozna, kot je obrazloženo tudi v nadaljevanju. Zato bistvena kršitev določb postopka ni podana.

9. Pravica in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik, če zakon, drug predpis ali splošni akt ne določa drugače (33. člen ZJU). V primeru, če je delodajalec državni organ, podobno določa tudi drugi odstavek 20. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 7. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.) predsednik sodišča vodi poslovanje sodišča. Po drugem odstavku 31. člena ZS predsednika sodišča v njegovi odsotnosti nadomešča podpredsednik. Ker je predsednik oziroma predsednica X. sodišča v Ljubljani oseba, ki nastopa in odloča v imenu X. sodišča v Ljubljani, subjektivni 60-dnevni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za redno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za redno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Glede na navedeno pravno podlago v zvezi s tem, kdo je pri delodajalcu tista oseba, ki je pomembna za presojo o pravočasnem roku za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka ni zamudila subjektivnega 60 - dnevnega roka iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 za podajo izpodbijane redne odpovedi iz krivdnega razloga. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica poročilo o delu za oktober 2014 oddala dne 5. 11. 2014, njej nadrejena delavka B.B., vodja zapisnikaric pri X. sodišču v Ljubljani, pa je poročilo o tožničinem delu za mesec oktober 2014 (A5) pripravila 16. 12. 2014. Ker je za pravočasnost odpovedi bistveno, kdaj se o kršitvi seznani predstojnik, rok ni mogel teči pred 16. 12. 2014. Zato je odpoved, izdana dne 30. 1. 2015, pravočasna. Tožnica potek prekluzivnega roka napačno utemeljuje s tem, da bi morala vodja zapisnikaric preveriti le štiri vpise, in sicer tri vpise z dne 24. 10. 2014 in en vpis z dne 28. 10. 2014. Takšne obveznosti toženi stranki ne nalagata niti ZS niti ZDR-1, zato je lahko tožena stranka kadarkoli, v okviru objektivnega šestmesečnega roka za podajo odpovedi, preverila pravilnost tožničinih vpisov oziroma podatkov v poročilu za oktober 2014. Ker se je torej A.A. kot vodja pravdnega oddelka o vsebini poročila o tožničinem delu za oktober 2014 seznanil šele 16. 12. 2014 ter šele zatem odredil, da se poročilo odda v Urad predsednice, je pritožba v zvezi s pravočasnostjo odpovedi neutemeljena.

10. Tožena stranka je tožnici pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala pisno opozorilo v smislu 85. člena ZDR-1, v katerem je tudi tožnico opozorila, da ji v primeru nadaljevanja s kršitvami lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je kršitev v zvezi z nepravilnim beleženjem trajanja obravnav utemeljena. Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje sama priznala, da je enkrat v poročilo napisala, da je bila obravnava, čeprav je bila preklicana, sicer pa je tožničino izpoved pravilno ocenilo kot neverodostojno in neprepričljivo, saj je na začetku zatrjevala, da ni vedela, kako se pravilno vpisuje, nato da je pravilno vpisovala podatke in potem, da ni pravilno vpisovala podatkov. Zavrnilo je izpoved tožnice, da ji ni nihče povedal, kako se vpisuje, da je menjavala sodnike in da jo je nadrejena šikanirala. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica z nepravilnim vpisovanjem podatkov kršila drugi odstavek 5. člena Akta o Merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti sodnega osebja X. sodišča v Ljubljani z dne 1. 6. 2014. 11. V zvezi s kršitvijo, ki je predmet odpovedi, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved vodje pravdnega oddelka A.A., da je tožnica v poročilu za oktober 2014 nadaljevala s kršitvami, ter da pri tem ni šlo za nekaj minut, ki bi bile napačno prikazane, temveč za večje število ur in sicer za nekaj dni na mesec - okoli 20 in več ur mesečno napačno prikazanega časa. Bistveno je tudi, da tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe na podlagi prve kršitve iz drugega odstavka 5. člena Akta o Merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti sodnega osebja, temveč šele na podlagi ponovnega kršenja te obveznosti. Zato ni utemeljeno stališče pritožbe, da lahko tožena stranka zaradi kršitve citirane določbe Akta izreče disciplinsko sankcijo. Akt določa, da zaposleni stori disciplinsko kršitev, če poročilo o delu v preteklem mesecu odda z neresničnimi podatki. Vendar to ne pomeni, da tožena stranka zaradi takšne kršitve ne sme pisno opozoriti delavca na možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, v smislu 85. člena ZDR-1, ter mu v primeru ponovne kršitve, posebej ob dejstvu, da gre po vsebini za težjo kršitev, lahko zakonito redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo, da gre za kršitev, ki utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi, niso utemeljene pritožbene navedbe, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni odstop od sodne prakse oziroma odklon glede presoje teže kršitve.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi opozorilo po 85. členu ZDR-1 izdala neupravičena oseba. Tega tožnica do konca glavne obravnave ni zatrjevala, zato sodišču ni bilo potrebno v tej smeri raziskovati dejanskega stanja. Ker tožnica ni trdila, da bi A.A. v svojstvu podpredsednika sodišča neutemeljeno izdal pisno opozorilo, tega glede na določbo 286. in 337. člena ZPP ne more več uveljavljati v pritožbi. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje to dejstvo ugotavljati brez podane ustrezne trditvene podlage. Izdaja opozorila po podpredsedniku sodišča namreč sama po sebi ni nepravilna, glede na zgoraj citirana pooblastila podpredsednika sodišča v času odsotnosti predsednika sodišča. Nebistvene so tudi navedbe, da je tožnica v novembru in decembru 2014 oddala pravilni poročili, saj za utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadošča že to, da je tožnica ponovno v oktobru 2014 kršila pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi se pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upoštevale le kršitve, ki jih je tožnica storila po vročitvi pisnega opozorila iz 85. člena ZDR-1, torej po 23. 10. 2014, za kar se zavzema pritožba, in ne vsi nepravilni vpisi za mesec oktober, to ne bi vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tudi v primeru, če kršitve, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, same zase morda ne bi bile dovolj resne in utemeljene, pa je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnica s kršitvami nadaljevala (podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v več zadevah, npr. VIII Ips 28/2011, VIII Ips 127/2011 in VIII Ips 54/2016). Tako so lahko tudi takšne kršitve utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnica torej materialnopravno zmotno šteje, da so kršitve, storjene po vročitvi pisnega opozorila, po svoji vsebini oziroma teži takšne, da ne utemeljujejo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).