Jedro

Sodišče mora presoditi, ali je nujna pot na način, kot jo predlaga predlagatelj, dopustna, upoštevajoč pri tem ne le določila SPZ o dovolitvi nujne poti, temveč tudi določila drugih specialnih zakonov, kadar nujna pot poteka po zemljiščih, za katera velja poseben režim.

V konkretnem primeru predlagatelja predlagata določitev nujne poti tudi preko nepremičnine, ki v naravi predstavlja javno dobro, in sicer vodovje; preko potoka bi zgradila most, ki bi na eni strani stal na brežini tega potoka, na drugi pa na njuni nepremičnini. Gre torej za vodno zemljišče (2. odstavek 11. člena ZV-1), zaradi česar je treba pri določitvi nujne poti upoštevati tudi posebnosti ureditve ZV-1 glede teh zemljišč, 37. člen ZV-1 pa (razen v točno določenih primerih) prepoveduje posege v prostor na vodnih zemljiščih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 2. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelja sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da je predlog za določitev nujne poti umaknjen zoper M. P. (1. točka izreka sklepa), zoper druge nasprotne udeležence pa je predlog zavrnilo (2. točka izreka sklepa).

Zoper 2. točko izreka sklepa sta se pravočasno pritožila predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Navajata, da mora imeti vsaka nepremičnina potreben dostop oziroma potno povezavo z javnim potnim omrežjem. Zato zakon določa, da se sme ustanoviti tudi nujna pot. Pogoje za njeno določitev postavljata 140. in 143. člen ZNP. Omejitve določa zakon le v smislu ugotavljanja neobstoja potrebne poti in tehtanja, ali se s predlagano potjo ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba služečega zemljišča. Pri tem zakon ne določa, da bi za ugotovitev potrebnosti poti in njene trase bila predpogoj upravna dovoljenja. Glede na zavzeto stališče sodišča sta namreč stranki v začaranem krogu: upravni organ ne izda gradbenega dovoljenja, ker zemljišče nima urejenega dostopa, sodišče pa ne izda odločbe za dovolitev nujne poti, ker predlagatelja nimata dovoljenja za gradnjo mostu. Poleg tega gradnja mostu predlagateljema v upravnem postopku sploh ni bila prepovedana, saj takšnega postopka sploh še ni bilo. Sodišče je svojo odločitev oprlo na neformalno mnenje Agencije za okolje, ne pa na njihovo odločbo (8. člen ZNP). To mnenje je celo pogojno, saj pravi, da osebi "ne bi mogli" pridobiti soglasja. Torej sploh ni bila izdana nobena odločba, ki bi prepovedovala gradnjo mostu. Mnenje pa je lahko takšno ali drugačno, ob tem, da predlagatelja niti ne vesta, kakšno vprašanje je sodišče z dopisom z dne 24.5.2006 postavilo Agenciji za okolje. Sodišče je samostojen, suveren in od upravne oblasti neodvisen organ, ki mora odločati po zakonu in v mejah zahtevka. Ker ZNP glede določitve nujne poti ne postavlja pogoja upravne dovoljenosti - ne gre za pravico ali pravno razmerje - torej tudi ne za predhodno vprašanje, je sklep sodišča napačen in ga je treba odpraviti. Šele ko bo oziroma če bo nujna pot določena po predlagani trasi, bo prišlo na vrsto vprašanje upravne dovoljenosti izvedbe mostu in sami pogoji izvedbe. Pritožnika torej menita, da ni bilo pogojev za uporabo 8. člena ZNP, saj upravna odločba, ki sicer v konkretnem primeru sploh ne obstaja, ni pogoj za odločanje sodišča. Predlagatelja predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ, ki ga je treba uporabiti v tem sporu po 2. odstavku 273. člena SPZ). Pogoje za njeno določitev določa SPZ, kar pa ne pomeni, da sodišče pri svojem odločanju ne upošteva tudi drugih zakonov in predpisov. V konkretnem primeru predlagatelja predlagata določitev nujne poti tudi preko nepremičnine parc. št. 1178/2 k.o. X., ki v naravi predstavlja javno dobro, in sicer vodovje (podatki iz zemljiškoknjižnega izpiska). Kot navajata v predlogu za določitev nujne poti, bi preko potoka B. zgradila most, ki bi na eni strani stal na brežini tega potoka, torej na nepremičnini parc št. 1178/2, na drugi pa na njuni nepremičnini parc. št. 251/2 in 251/3 k.o. X. Gre torej za vodno zemljišče (2. odstavek 11. člena Zakona o vodah, v nadaljevanju ZV-1, Uradni list RS, št. 67/2002), zaradi česar je treba pri določitvi nujne poti upoštevati tudi posebnosti ureditve ZV-1 glede teh zemljišč. Ne gre za rešitev predhodnega vprašanja, kot meni pritožba in kot je sicer zapisalo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje namreč ni presojalo, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, o katerem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (8. člen ZNP) in tudi ni presojalo, ali so za traso nujne poti potrebna kakšna upravna dovoljenja in ali bi bila ta izdana. Gre za pravilno uporabo določb ZV-1, ki ureja poseben režim vodnih zemljišč, konkretno za uporabo 37. člena ZV-1, ki prepoveduje posege v prostor na vodnih zemljiščih. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo, ali gre za kakšno izjemo, našteto v tem zakonskem določilo, ko bi bil poseg vendarle dopusten, in ko je ugotovilo, da za to ne gre, predlog za dovolitev nujne poti zavrnilo. Povsem nelogična je navedba pritožbe, da bi moralo sodišče takšno nujno pot dovoliti, stvar upravnega dovoljenja pa je, ali bo mogoče zgraditi most. Sodišče mora namreč presoditi, ali je nujna pot na način, kot jo predlaga predlagatelj, sploh dopustna, upoštevajoč pri tem ne le določila SPZ o dovolitvi nujne poti temveč tudi določila drugih specialnih zakonov, kadar nujna pot poteka po zemljiščih, za katere velja poseben režim.

Podlago za svojo odločitev je torej imelo sodišče prve stopnje v določilu 37. člena ZV-1. Dejstvo, da je sodišče do enakega zaključka prišlo tudi na podlagi informacije o pogojih gradnje, ki lahko vpliva na režim in stanje voda, in na podlagi mnenja Agencije RS za okolje, za katerega je zaprosilo samo, na pravilnost takega stališča ne vpliva. Zato pritožbena pripomba, češ, da predlagateljema niti ni znano, kakšno vprašanje je sodišče zastavilo slednji agenciji, ni relevantna.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelja s pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.