Jedro

Za dokazovanje vsebine dejanskih razlogov za razrešitev tožnice - direktorice, lahko sodišče kot dokaz uporabi tudi magnetogram seje delavskega sveta, še posebej, če se stranki nanj sklicujeta.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I., II., VI., in VII. točki izreka in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni in revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 9.5.1995 o razrešitvi tožnice s funkcije generalne direktorice in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati iz naslova dela izven okvirno določenega delovnega časa za 720 ur; razliko v plači za julij 1995 v višini 152.100,00 SIT in za avgust 1995 znesek 200.000,00 SIT; odškodnino za neizplačani del notranjega odkupa v znesku 384.975,00 SIT; - zaradi nezakonite razrešitve z delovnega mesta gen. dir.

3,501.852,00 SIT; iz naslova konkurenčne klavzule pavšalno odškodnino v višini 7,003.704,00 SIT vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.8.1995 dalje ter plačati tožnici stroške postopka 109.927,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.3.1995 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zavrnilo pa je plačilo odškodnine za neizkoriščene dni dopusta v višini 746.612,00 SIT, izplačilo plače za mesec april v višini 256.555,00 SIT in za višje izplačilo za delo izven okvirno določenega časa s pripadajočimi pripadki od 21.8.1995 dalje. Toženi stranki je naložilo, da sama trpi stroške svojega pooblaščenca v višini 232.722,50 SIT ter ustavilo postopek o zahtevku tožnice za plačilo regresa za leto 1995 in izdajo začasne odredbe.

Sodišče je sodbo in sklep utemeljilo s tem, da je delavski svet (v nadaljevanju DS) tožene stranke dne 26.4.1995 s sklepom o razrešitvi tožnice s funkcije generalne direktorice odločil v nasprotju z 69. in 71. člena statuta tožene stranke. DS je 26.4.1995 obravnaval poročilo o poslovanju za leto 1994 in zaradi dvomov v pozitivno izkazane rezultate poslovanja tožnico enostavno razrešil, čeprav člani DS o tem, ali se poročilo sprejme ali ne, sploh niso glasovali, še manj pa da bi ugotovil odgovornost tožnice za doseganje rezultatov. Pomembne razloge za svojo odločitev je enostavno odložil do prejema revizijskega poročila, čeprav zgolj za dvome o verodostojnosti zaključnega računa ni imel dokazov. Gre za absolutno bistveno kršitev postopka razrešitve tožnice pred potekom časa glede na 71. člen statuta. Na podlagi ZDR in kolektivne pogodbe in pogodbe o zaposlitvi, ki pa je sklenjena v nasprotju z aktom o imenovanju je sodišče tožnici priznalo zahtevke kot so navdeni v izreku izpodbijane sodbe od II. do VII.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi v celoti ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj šteje pritožbene stroške za nadaljnje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo in je napačno razlagalo materialno pravo in sicer določbe 69. in 71. člena statuta.

Po 69. členu je generalni direktor razrešen pred potekom časa za katerega je bil imenovan, če delavci ne sprejmejo poročila o rezultatih poslovanja, DS pa ugotovi, da je odgovoren za nedoseganje poslovnih rezultatov. V tem členu je določena obvezna razrešitev generalnega direktorja v primeru, da DS ne sprejme poročila o rezultatih poslovanja in ugotovi da je odgovoren za nedoseganje poslovnih rezultatov, ne pa katerakoli komisija. Nasprotno pa 70. člen v povezavi z 71. členom govori, da je lahko razrešen pred potekom časa, pri čemer je postopek od pobude dalje določen v 71. členu. Gre za dva različna primera postopka razrešitve. Sodišče prve stopnje pa je zmotno pomešalo določbe 69., 70. in 71. členov statuta.

Postopek za razrešitev je bil sicer pravilen, na seji DS so delegati razpravljali o poslovnih rezultatih podjetja in o odgovornosti tožnice za nedoseganje pozitivnih poslovnih rezultatov in o tem tudi odločili. Morebitne pomanjkljivosti v zapisniku s te seje ne morejo spremeniti dejanskega stanja, poleg tega pa o sami seji dne 26.4.1995 obstaja tudi zvočni zapis, ki bi ga sodišče lahko pribavilo, v kolikor pa ta dokaz šteje za nedopusten pa bi moralo zaslišati delegate DS ki so bili na seji 26.4.1995. Sodišče se ni ukvarjalo s presojo vsebine odločitve to je, ali so bili podani pogoji za razrešitev tožnice in ali je bila podana njena odgovornost za nedoseganje poslovnih rezultatov. Toženi stranki ni jasno, zakaj revizijska poročila nimajo nobene zveze s tožbenim zahtevkom tožnice, saj je prav iz teh razvidno in potrjeno ugotovljeno stanje, ki ga je DS upošteval dne 26.4.1995, ko je razrešil tožnico. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da podpis pogodbe o zaposlitvi nima nobenega vpliva za odločanje v konkretni zadevi. Med strankami je nesporno, da tožnica s toženo stranko ni obnovila pogodbe za leto 1995, čeprav je bila na to obvezo opozorjena s strani delegatov DS. S to pogodbo se urejajo temeljna vprašanja in pravice iz delovnega razmerja, kar je urejeno tudi v 18. in 19. členu kolektivne pogodbe podjetja. Ker tožnica pogodbe ni obnovila nima pravice do zahtevkov, ki so določeni samo v tej pogodbi v primeru razrešitve in odškodnine za konkurenčno klazulo kar pomeni, da manjka osnova za prisojo zahtevkov pod točko VI. in VII. izreka izpodbijane sodbe. Sklenitev takšne pogodbe ni v nasprotju z veljavno zakonodajo, saj je bila tožnica imenovana za generalno direktorico za 4 leta s pogojem, da vsako leto obnovi pogodbo o zaposlitvi. Sodišče tudi ne pojasnjuje v čem je nezakonitost tega. Tožnica ni upravičena zahtevati iz naslova konkurenčne klavzule 24 plač, ker se je upokojila in prejema od ZPIZ mesečno pokojnino in zaradi konkurenčne klavzule ni prikrajšana. Poleg tega ni izkazala nikakršnega interesa in namere, da bi po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ponovno aktivno delala, bodisi pri drugem delodajalcu, bodisi kot samostojni podjetnik z lastno proizvodnjo, predelavo in prodajo izdelkov iz programa tožene stranke. Tudi v tem primeru ne bi bila upravičena do odpravnine, saj ustanovitev lastnega podjetja za toženo ne bi pomenilo konkurence. Ali gre za konkurenčno dejavnost je vselej vprašanje vsakega posameznega primera (questio facti). Ker ni bila nezakonito razrešena tožnici ne gre odškodnina določena v VII. točki izreka izpodbijane sodbe.

Glede plačila 720 delovnih ur izven okvirno določenega delovnega časa tožnica ni upravičena, ker kot poslovodni organ po 43. členu kolektivne pogodbe podjetja ni opredelila in razporedila delovnega časa v trajanju 30 ur mesečno oz. 180 ur letno. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni navedlo določbe splošnih aktov tožene stranke, po katerih bi ji šla ta pravica. Poleg tega ni preverilo, ali so bile prikazane nadure potrebne in izvršene v korist tožene, poleg tega pa tudi ni upoštevalo plana delovnega časa v smislu 43. člena kolektivne pogodbe.

Neizplačan del notranjega odkupa pod točko V. izreka pa ni dospel še v plačilo, ker se tožena še ni lastninila oz. je v lasti sklada RS za razvoj.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke enkrat že odločilo in pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevke tožnice iz I., II., VI. in VII. točke izreka, ki se nanašajo na razveljavitev sklepa delavskega sveta o razrešitvi tožnice, na plačilo dela, opravljenega izven okvirov določenega delovnega časa, plačilo odškodnine zaradi nezakonite razrešitve in iz naslova konkurenčne klavzule zavrnilo. V preostalem izpodbijanem delu (v točki III., IV. in V.), ki se nanašajo na plačilo razlike plače za julij in avgust 1995 ter plačila odškodnine za neizplačan del notranjega odkupa, je prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V revizijskem postopku je revizijsko sodišče na predlog tožnice sodbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu (v prej navedenih točkah I., II., VI. in VII.) razveljavilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 354. člena ZPP ter vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Pri ponovni obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne opore v izvedenih dokazih za odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku v izreku pod točko I., II, VI. in VII. Sodišče je preuranjeno prišlo do zaključka, da delegati delavskega sveta niso sprejeli poslovnega poročila za leto 1994 in da niso odločali o zaupnici tožnice kot generalne direktorice, čeprav je predsednik delavskega sveta v svoji izpovedi kot priča to potrdil. Sodišče bi moralo poleg te priče zaslišati tudi druge na seji delavskega sveta dne 26.4.1995 navzoče delegate in vodilne delavce, ki so kritično opozarjali na napake tožnice ter prestavnike sindikata. Ker se je že tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje (zadnji odstavek na listu 18) sklicevala na magnetogramski zapis te seje DS in hkrati izjavila, da je bila, kljub ugodnemu letnemu poročilu, izglasovana nezaupnica, bi moralo sodišče kot dokaz pribaviti ta magnetogram in njegov zapis, na katerega pa se sklicuje tudi tožena stranka. Sodišče tožnice glede navedenih dejstev ni zaslišalo in ni napravilo soočenja z predsednikom DS. Nadalje pa bo moralo sodišče prve stopnje prepričljiveje ugotoviti ali je bilo letno poročilo za leto 1994 sprejeto in s kakšnimi podatki ter zahtevami glede revizijskega postopka o tem poročilu. Hkrati naj sodišče tudi ugotovi, katere kritične ugotovitve delavskega sveta so bile potrjene v revizijskem poročilu o poslovanju tožene stranke v letu 1994. Na podlagi navedene dopolnitve dokaznega postopka bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo, ali je bila razrešitev tožnice zakonita in v zvezi s tem bo tudi odločalo o zahtevkih tožnice pod točko VI. in VII. izreka (izplačilo v višini 3,501.852,00 SIT iz naslova nezakonite razrešive in iz naslova konkurenčne klavzule v višini 7,003.704,00 SIT), za katere pa bo moralo najti pravni temelj, ki brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi za direktorja dovoljuje izplačevanje prej navedenih zneskov ter o zahtevkih za izplačilo razlike plač za julij in avgust 1995 (iz II. in IV. točke).

Za čas do izteka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnice kot direktorice bo presojalo zahtevek za plačilo delovnih ur, opravljenih izven okvirno določenega delovnega časa, po tej pogodbi. Po njenem izteku oz. za čas, ko ni imela podpisane pogodbe, pa po splošnih aktih tožene stranke, kolektivni pogodbi in sklepih njenih organov sprejetimi v zvezi s temi zahtevki. V primeru ugotovljene zakonite razrešitve tožnice bo moralo upoštevati tudi sklepe o njeni razporeditvi na drugo delovno mesto in končno odločbo o upokojitvi.

Tožnica bo morala določneje izkazati, zakaj ni sklenila podbe s toženo stranko za leto 1995 in predvsem to, da ji je bilo zaradi konkurenčne klavzule onemogočeno ustanavljati podjetje ali obratovalnice z proizvodnjo predelavo in prodajo izdelkov proizvodnega programa tožene stranke ter se zaposliti, ker je ta trditev tožnice pavšalna in brez ustreznih dokazov, poleg tega pa se je tožnica upokojila z 21.8.1995 s polno pokojninsko dobo, kar prej kaže na to, da ni hotela biti več v delovnem razmerju.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici na podlagi 50. člena ZDR za leto 1992, 1993, 1994 in 1995 priznalo po 180 ur letno ali skupno 720 ur (II. točka izreka), ki naj bi jih tožnica opravila preko rednega delovnega časa. Iz pogodbe o zaposlitvi iz leta 1994 izhaja, da je delovni čas generalne direktorice sicer 40 ur tedensko, vendar pa je po določbi 6. člena te pogodbe le ta dolžna svoje delovne obveznosti izvrševati tudi izven okvirno določenega delovnega časa v skladu s potrebami delovnega procesa. V določbi 7. člena pogodbe za takšno delo ni predvideno nobeno dodatno plačilo. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica kot direktorica ni imela odobrenih navedenih ur in tudi ni izkazala, da bi bile te ure vnaprej odobrene in njihova izraba evindentirana in ker na podlagi 43. člena kolektivne pogodbe teh ur ni opredelila in razporedila v trajanju po 30 mesečno oz. 180 ur letno. V splošnem aktu tožene stranke tudi ni posebne določbe, na podlagi katere bi se generalnemu direktorju priznavale in odobravale ure preko določenega delovnega časa 40 ur tedensko. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo zadostne opore, da bi na podlagi 50. člena ZDR toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati 720 delovnih ur izven okvirno določenega delovnega časa. Zaradi navedenega bo sodišče prve stopnje moralo od tožnice zahtevati, da bo izkazala časovno in količinsko dejansko opravljene delovne ure izven rednih delovnih ur in kdo jih je odbril v času veljavno sklenjene pogodbe in po njej. Šele na podlagi teh dokazil bo sodišče o tožbenem zahtevku glede plačila 720 delovnih ur (iz II. točke izreka) lahko ponovo odločalo.

Na podlagi navedene dopolnitve dokaznega postopka glede zahtevkov v I., II., VI. in VII. točki izpodbijane sodbe ter tudi zahtevkov iz III., IV. in V. točke izreka, glede katerih je pritožbeno sodišče že prej s sklepom z dne 20.11.1998 opr. št. Pdp 1168/96 razveljavilo izpodbijano sodbo, bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o navedenih zahtevkih tožnice ter o stroških postopka vključno s stroški revizijskega postopka.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka.