Jedro

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča I. stopnje in ob pravilnem stališču, da organi pregona nimajo dolžnosti opozoriti priče, da ji ni treba pričati, ampak ima to dolžnost po 236. členu ZKP sodišče, so bili zahtevki tožnika za povrnitev nepremoženjske škode zaradi posega v čast in dobro ime in druge osebnostne pravice in za povrnitev premoženjske škode pravilno zavrnjeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval od sodišča, naj toženi državi naloži plačilo nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi neutemeljenega posega v njegovo prostost s priporom, v čast in dobro ime s širjenjem informacij o postopku v javnosti in v druge osebnostne pravice s samo uvedbo predkazenskega postopka in s posameznimi preiskovalnimi dejanji. Zahteval je tudi povrnitev premoženjske škode zaradi izgube dohodka v času bolniškega staleža, zaradi zmanjšane delovne zmožnosti ter zaradi nemožnosti uporabe sefa.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnikov zahtevek po podlagi utemeljen le v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi odvzema prostosti, preostale tožbene zahtevke pa je zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in je potrdilo delno vmesno sodbo in delno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev o zavrnitvi preostalih tožbenih zahtevkov tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevkom in mu prizna odškodnino s pripadki, podrejeno pa, naj izpodbijani sodbi razveljavi. Tožnik poudarja, da je odškodnino zahteval zaradi posega v njegovo pravico do nedotakljivosti stanovanja s preiskavo stanovanjskih prostorov, ter v druge osebnostne pravice z onemogočanjem pravice do zagovornika, z uvedbo predkazenskega postopka, z evidentiranjem tožnika kot storilca, z vodenjem tožnika kot pridržane osebe in preiskovane osebe v zbirkah Ministrstva za notranje zadeve ter neenakopravnim in diskriminatornim obravnavanjem. Tožnik navaja, da je uveljavljal zahtevek za plačilo odškodnine tudi zaradi posega v čast in dobro ime zaradi posredovanja podatkov o postopku. Navaja, da je sodišče na njegovo škodo ocenilo, da niso dokazane ne očitane kršitve ne škoda. Meni, da pristojni organi ne bi smeli poseči v njegovo zasebnost, če ni bil podan utemeljen sum in da bi morali po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Tožnik navaja, da izpodbijani sodbi o tem nimata razlogov, da sta zato pomanjkljivi in da je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Tožnik poudarja, da bi morala policija ovadbo, glede na njeno vsebino in okoliščine, zlasti psihično zdravstveno stanje prijaviteljice, bolj previdno obravnavati, prav tako pa bi morali prijaviteljico, njegovo ženo, seznaniti z zakonsko dobroto, da ji ni treba izpovedovati zoper svoje bližnje. Tožnik navaja, da je policija z njim ravnala diskriminatorno, kot s tretjim v ljubezenskem trikotniku in da sodba v tem delu ostaja brez bistvenih razlogov. Tožnik z obsežnim navajanjem dokazov izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja, da je policija zanemarila ljubezenska pisma, ki potrjujejo njegov ljubeč odnos z ženo in da je zavedla sodišče, da je odredilo hišno preiskavo. Navaja, da sodišče druge stopnje na vse te njegove očitke ni odgovorilo. Opozarja, da J. niso dovolili prisotnosti pri hišni preiskavi. Navaja, da so bili podatki o tej kazenski zadevi posredovani medijem in da je država tista, ki bi se morala ekskulpirati in dokazati, da do razširjenja podatkov ni prišlo po njeni krivdi. Meni, da je zato napačna odločitev, da mu ne gre odškodnina zaradi posega v čast in dobro ime. Zatrjuje, da je sodišče o obstoju premoženjske škode odločilo izrazito v prid toženi stranki, saj je ta podala odgovor le abstraktno. Navaja, da mu policija ni vrnila kartice in ključa za sef in da je zaradi tega tudi napačno zavrnjen njegov premoženjski zahtevek iz tega naslova. V reviziji zaključuje, da sodišči nista analizirali tožbenih navedb, ne elementov odškodninske odgovornosti niti ugovorov tožene stranke, temveč samo zavrnili zahtevke iz pravno in dejansko nepomembnih razlogov.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti in konkretizirati. Pavšalna kritika, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ne zadošča za obrazloženost. 7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavrnitvijo tožnikovih tožbenih zahtevkov ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: da je bil tožnik v priporu od 23. 8. 2003 do 26. 8. 2003, ko je bil pripor nadomeščen s prepovedjo približevanja; da je bila kazenska preiskava ustavljena 21. 4. 2004; da je bil tožniku eno uro in 19 minut po odvzemu prostosti dne 21. 8. 2003 že omogočen stik z odvetnikom; da mu je bila 23. 8. 2003 pred preiskovalnim sodnikom ponujena zdravniška pomoč, ki jo je odklonil; da predkazenski postopek ni bil policijski konstrukt ampak je postopek stekel na podlagi obsežne prepričljive ovadbe žene S. S. z opisom več let trajajočega fizičnega in psihičnega nasilja nad njo s strani tožnika; da za tožnikove trditve o neprištevnosti S. S. ni podlage v dokazih, ki so bili izvedeni v tem postopku; da je bila preiskava stanovanja opravljena po pravilih z dvema pričama, da je bil tožnik poučen o možnosti prisotnosti odvetnika, vendar ni zahteval njegove prisotnosti; da je med preiskavo na obisk res prišla A. A., da ji policisti niso dovolili, da bi bila prisotna pri preiskavi, saj takrat ni bila odvetnica; da tožnik ni dokazal, da bi mu v postopku odvzemali vzorce sline, prstne odtise in tkivo za analizo bioloških sledi; da policisti o tej preiskavi niso obveščali javnosti; da tožnik ni dokazal, da bi bila bolniška odsotnost v vzročni zvezi s preiskavo, da je imel tožnik čustvene težave že pred preiskavo zaradi konflikta z ženo, da pa so ga zalotili, ko je med bolniškim staležem tudi delal; da tožnik ni dokazal, da je zaradi postopka zmanjšal obseg svojega dela; da tožnik ni dokazal, da ni mogel uporabljati sefa.

8. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato je revizijsko sodišče vezano na zgoraj navedene dejanske ugotovitve. Ob teh ugotovitvah in ob pravilnem stališču, da organi pregona nimajo dolžnosti opozoriti priče, da ji ni treba pričati, ampak ima to dolžnost po 236. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sodišče, je v celoti pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da so bili zahtevki tožnika za povrnitev nepremoženjske škode zaradi posega v čast in dobro ime in druge osebnostne pravice in za povrnitev premoženjske škode pravilno zavrnjeni.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.