Jedro

Preuranjena je odločitev sodišča prve stopnje, če je le na podlagi ugotovljenih olajševalnih okoliščin sklepalo, da je pri tožniku podana pozitivna prognoza, pri tem pa ni zavzelo nobenega stališča do obteževalnih okoliščin in sicer, da je bil tožnik vodja izmene, da je poznal delo carinske službe, poznal je naravo dela, pa ni pravilo ravnal v zvezi z izpolnjevanjem carinske deklaracije. Sodišče prve stopnje bi moralo zavzeti tudi stališče do objektvnih okoliščin (čas, kraj, način storitve, vrsta in vrednost blaga, ki bi lahko prestopila carinsko črto), ki so odločilnega pomena za zakonito izdajo sodne odločbe, zato je sprejeta odločitev najmanj preuranjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se spremenita odločba upravnika Carinarnice X., št. 04/4-..../12-96 z dne ...1996 in odločba disciplinske komisije Vlade RS, št. ... z dne 1..1997 o prenehanju delovnega razmerja tožniku J. V. tako, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odloži za eno leto. Tožena stranka je dolžna tožnika takoj sprejeti nazaj na delo, na delovno mesto inšpektorja III, vodja izmene v Carinski izpostavi B., odsek za vstopno kontrolo in mu od 17.3.1997 dalje do ponovne vključitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in izplačati plačo s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače do plačila ter poravnati vse prispevke in davščine od plače za to obdobje, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 55.679,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4. 1998 dalje do plačila in sodno takso v znesku 4.388,00 SIT, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik dne 18.9.1996 pri pregledu vstopnega tovornega vozila, registrska številka LJ ..., ker ni opazil, da carinska deklaracija še ni sprejeta, ravnal malomarno, ko je na tovorno vozilo namestil carinsko zalivko, vozniku pa nesprejeto tranzitno deklaracijo vrnil. Vendar iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da za hujšo kršitev delovne obveznosti po 2. točki 1. odst. 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih - tj. za malomarno opravljanje delovnih obveznosti, ki se v konkretnem primeru očita tožniku, ni mogoče obvezno izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja po 2. odst. 45. čl. navedenega zakona, temveč bi bilo potrebno na podlagi 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložiti, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi storilo. To pa zlasti zato, ker malomarnost ni bila velika, napako je tožnik opazil, jo poskušal odpraviti, kot posledica napake ni nastala škoda, niti ni prišlo do motenj pri delu, upoštevati pa je bilo potrebno vse druge subjektivne in objektivne okoliščine. Taka ocena izvedenih dokazov pa je po mnenju tožene stranke zmotna. Kritičnega dne je tožnik kot vodja izmene takoj po prevzemu le-te odstranil zaporne keglje na pregledni koloni in odprl zapornice končne izhodne kontrole, namesto da bi v skladu s svojimi delovnimi dolžnostmi organiziral delo v izmeni ter prevzel carinsko deklaracijo od voznika kamiona, ki je od prejšnjega večera ostal na meji, in stisnil carinsko zalivko na kamionu, čeprav je kot vodja izmene vedel, da predhodna izmena ni imela nerešenih zadev in bi carinsko deklaracijo moral pregledati. Kamion je bil hkrati prvo vozilo v njegovi izmeni, delavci na blagovnem oddelku še sploh niso pričeli z delom in noben postopek sprejema carinske deklaracije še ni bil opravljen, tožnik pa se ni prepričal, ali je deklaracija že sprejeta in tudi na deklaracijo ni vpisal, da je stisnil carinsko zalivko. Iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati katere druge subjektivne in objektivne okoliščine bi opravičevale pogojno odložitev izrečenega ukrepa v skladu z 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Tožniku kot vodji izmene tako hude kršitve ni mogoče spregledati, mnenje sindikata, da je tožnik dober, vesten in pošten sodelavec, pa je le splošna ocena, vsak delavec namreč velja za takšnega, dokler se mu ne dokaže nasprotno. Posebej se takšno ravnanje pričakuje od carinskega delavca, zato takega mnenja ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino. Tožnik v času dela v carinski službi ni dobil nikakršnega priznanja. Stališče sodišča prve stopnje, da pogojno odložitev izrečenega ukrepa opravičuje tudi dejstvo, da je tožnik prvič v disciplinskem postopku, je razumeti tako, da vsak delavec lahko stori eno hujšo kršitev delovne obveznosti praktično brez vsakršnih posledic. Objektivne okoliščine, namreč čas storitve, kraj, način storitve, vrsto in vrednost blaga, ki bi prestopila carinsko črto, pa morajo biti, po mnenju tožene stranke, le obteževalne. Ob ugotovljeni malomarnosti tožnika pa je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 2. odst. 45. čl. Zakona o delavcih v državnih organih, ki določa, da se za hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti iz 1. do 12. točke 1. odst. (kamor sodi tudi malomarno opravljanje delovnih obveznosti), obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Za ostale hujše kršitve se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja le ob pogoju, če so s storitvijo ali opustitvijo dejanja nastale hujše posledice za življenje in zdravje ljudi oz. za delo državnega organa. Ukrep prenehanja delovnega razmerja se obvezno izreče, ne da bi morale biti podane kvalifikatorne oz. posebne okoliščine po 89. čl. ZDR, saj je obstoj teh kvalifikatornih posebnih elementov vsebovan že v opredelitvi dejanja kot hujše kršitve delovne obveznosti. Zakon o delavcih v državnih organih (Ur.l. RS št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91 in 2/91-I) je v razmerju z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) specialni zakon in kasnejši, zato je pri izreku disciplinskega ukrepa tožniku potrebno uporabiti le določbo 2. odst. 45. čl. Zakona o delavcih v državnih organih. Tožnik v svojem odgovoru na pritožbo soglaša z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Navaja pa, da iz razlogov pritožbe izhaja, da se v pritožbi podaja tendenciozen prikaz dejanskega stanja, kljub drugačnim ugotovitvam in odločitvi disciplinske komisije Vlade R Slovenije. Pritožba prikazuje, kot da naj bi v obravnavanem primeru tožnik ravnal naklepno, čeprav temu ni tako. Šlo je za trenutno premajhno pazljivost tožnika, ki je prezrl, da carinska deklaracija še ni bila sprejeta. Šofer mu je izročil tranzitno carinsko deklaracijo v roke prepognjeno, tako da se barva ni videla in ko je iz deklaracije razbral, da gre samo za televizorje, enostavno blago, se je odločil, da stisne zalivko. Med stiskanjem zalivke je zapazil, da carinska deklaracija še ni bila sprejeta in je takoj ukrepal. Glede na to, da je bilo blago že zavarovano z zalivko, je vozniku naročil, da kamion parkira na parkirnem prostoru in gre urediti sprejem carinske deklaracije. Hkrati mu je naročil, da se po opravljenem sprejemu vrne k njemu s sprejeto deklaracijo, da bi jo zavedel v kontrolnik. Za tako navodilo se je odločil, ker je želel sprostiti pregledno kolono za morebitna kasnejša vozila, parkirni prostor, kamor ga je napotil, pa je bil prazen in ga je imel pod kontrolo. Vozniku nikakor ni dovolil zapustiti carinsko črto in nadaljevati vožnje. Pritožba omalovažuje mnenje sindikata o tožniku, ter tudi to, da je bil tožnik za dobro delo celo nagrajen s povišanjem plače. Tožnikove trenutne nepazljivosti ob dejstvu, da je takoj opazil napako in ukrepal, da bi se sanirala, ni moč šteti za veliko malomarnost. Prvostopno sodišče je pravilno pretehtalo vse okoliščine primera in izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja utemeljeno pogojno odložilo za eno leto. Tožena stranka pa podaja še v odgovoru na pritožbo repliko in predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi. O navedeni pritožbi je pritožbeno sodišče že odločalo in s sodbo, št. opr. št. Pdp 790/98-3 z dne 17.6.1999 razsodilo, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne v celoti tožnikov tožbeni zahtevek, obenem pa je sklenilo, da trpi tožnik sam svoje pritožbene stroške za odgovor na pritožbo. Vrhovno sodišče RS v Ljubljani je s sklepom, opr. št. VIII Ips 246/99 z dne 4.4.2000 ugodilo reviziji tožnika in razveljavilo navedeno sodbo pritožbenega sodišča ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Glede na odločitev revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o pritožbi tožene stranke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, opr. št. Pd 186/97-12 z dne 8.4.1998. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik storil očitano mu hujšo kršitev delovne obveznosti in se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilno obrazložitev in pravilne zaključke tega sodišča glede ugotovitve o disciplinski odgovornosti tožnika. Pri tem pa še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo vse okoliščine, ki delavca obremenjujejo in tiste, ki ga razbremenjujejo. Upoštevati je treba zlasti težo kršitve delovne obveznosti in njene posledice, stopnjo delavčeve odgovornosti, okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena ter siceršnje delo in vedenje delavca. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da so obstajale pri tožniku olajševalne okoliščine. Tudi disciplinski organi tožene stranke so ugotavljali, da je tožnik priznal to kršitev delovne obveznosti. Vendar meni pritožbeno sodišče, da vse le olajševalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, zaenkrat še ne predstavljajo pozitivno prognozo za tožnika, da bi že samo disciplinsko kaznovanje vplivalo nanj pozitivno in da takih hujših kršitev v bodoče ne bi ponavljal. Namreč sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča do obteževalnih okoliščin in sicer, da je bil tožnik vodja izmene, da je poznal delo carinske službe, da je poznal naravo dela, pa tudi ni zavzelo nobenega stališča do objektivnih okoliščin (čas, kraj, način storitve, vrsta in vrednost blaga, ki bi lahko prestopila carinsko črto), ki pa so odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, zato je ostalo dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno, saj olajševalne in obteževalne okoliščine sodijo v dejansko podlago sodbe. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno odločilo o spremembi odločb disciplinskih organov tožene stranke in tožniku izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odložilo za dobo enega leta. Gre torej za odločilna dejstva, pomembna za pravilno in zakonito odločitev sodišča prve stopnje, da bi tožniku izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odložilo za dobo enega leta po določilu 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem dokaznem postopku izvajalo dokaze v nakazani smeri in zavzelo tudi stališče do vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, preverilo še eventuelne ostale pritožbene navedbe tožene stranke, predvsem njihove navedbe glede neizpolnjevanja pogojev za pogojno odložitev izvršitve tega ukrepa, ter nato po ponovljenem dokaznem postopku ponovno odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, obenem pa sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 366. čl. tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).