Jedro

Obdolženec je vsa tri kazniva dejanja storil v razmaku štirinajstih dni in na tak način, da kažejo obdolženčevo svojevrstnost pri reševanju problemov, pri čemer obdolženec posega v temeljne človekove svoboščine in v nedotakljivost stanovanja, obdolženčevo prejšnje življenje tudi odraža njegov način reševanja zadev, ko je bil že kot mladoletnik obsojen na mladoletniški zapor, nato obravnavan za premoženjske delikte in za posilstvo na daljšo zaporno kazen, zato je višje sodišče pravilno sklepalo, da ni utemeljena uporaba inštituta neznatne družbene nevarnosti.

Izrek

Pritožba obd. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je višje sodišče ugodilo pritožbi javnega tožilca in spremenilo oprostilno sodbo temeljnega sodišča tako, da je obd. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZ RS in dveh kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja po 71. členu KZ RS ter mu določilo kazni za kaznivo dejanje po 1. odstavku 177.člena, za kaznivi dejanji po 71. členu, nakar mu je po 5. točki 2. odstavka 48. člena KZ SFRJ izreklo enotno denarno kazen. Po sodbi višjega sodišča mora obdolženec plačati denarno kazen v dveh mesecih, sicer jo bo sodišče v primeru neizterljivosti izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 3.000,00 SIT neplačane denarne kazni določilo en dan zapora. Poleg tega je obdolženec po tej sodbi dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

Obd. je zoper sodbo višjega sodišča vložil pritožbo, v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napada pa tudi odločbo o kazni.

Pritožba ni utemeljena.

Temeljno sodišče je s sodbo obd. oprostilo od obtožbe, pri čemer je glede na ugotovljeno dejansko stanje štelo za dokazano, da so v ravnanju obd. podani vsi elementi kaznivega dejanja po 1. odstavku 177. člena in dveh kaznivih dejanj po 71. členu KZ RS, vendar pa je pri vseh kaznivih dejanjih hkrati ugotovilo, da so za družbo neznatne nevarnosti zaradi majhnega pomena in zato, ker so škodljive posledice neznatne. Na podlagi slednje ugotovitve, je sodišče prve stopnje oprostilno sodbo oprlo na 1. točko 350. člena ZKP in obd. oprostilo z uporabo 2. odstavka 8. člena KZ SFRJ. Višje sodišče je nasprotno ugotovilo, da je sicer prvostopno sodišče pravilno sklepalo, da so v ravnanju obdolženca podani vsi elementi navedenih kaznivih dejanj, da pa ni utemeljena uporaba inštituta neznatne družbene nevarnosti. Pri tem ugotavlja, da so vsa tri kazniva dejanja storjena v približno 14-dnevnem razmaku in na tak način, da kažejo obdolženčevo svojevrstnost pri reševanju problemov, pri čemer obdolženec z dejanji posega v temeljne človekove svoboščine in v nedotakljivost stanovanja. Višje sodišče tudi ocenjuje, da obdolženčevo prejšnje življenje odraža njegov način urejanja zadev, ko je bil že kot mladoletnik obsojen na prostostno kazen mladoletniškega zapora, nato pa je bil obravnavan za premoženjska kazniva dejanja ter v letu 1980 s pravnomočno sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja posilstva po 1. in 2. odstavku 100. člena KZ RS na daljšo zaporno kazen.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta tako prvostopno kot drugostopno sodišče glede samih dejanj in krivde obdolženca pravilno ugotovili dejansko stanje in da glede ugotovljenega dejanskega stanja ni upravičena obdolženčeva trditev v pritožbi, da naj bi dokazovanje in sojenje slonelo na njegovi predkaznovanosti in neresničnem scenariju, ki naj bi ga napisala policija. Iz tega razloga tudi ni sledilo obdolženčevemu predlogu, da naj bi obsodilno sodbo razveljavilo ter zadevo poslalo sodišču prve stopnje v novo odločanje, na katerem bi bile zopet zaslišane vse v postopku že zaslišane priče. Prav tako ni utemeljena obdolženčeva pritožba v tistem delu, ko izpodbija izrek denarne kazni in stroškov. Sodišče je ob izrekanju obsodilne sodbe vedelo, da je obdolženec brez premoženja in nezaposlen in mu je prav zato izreklo razmeroma nizko denarno kazen, ki vsekakor ustreza olajševalnim in obteževalnim okoliščinam na strani obdolženca, glede stroškov kazenskega postopka pa mu je odmerilo nizko povprečnino.

Vrhovno sodišče ob upoštevanju obdolženčeve nezaposlenosti obdolženca ni obremenilo z nadaljnjimi stroški postopka, temveč ga je tega dela pritožbenega postopka na tretji stopnji oprostilo v skladu z določbo 4. odstavka 98. člena ZKP, tako da stroški v tem delu postopka obremenjujejo proračun.