Jedro

Na invalidnost tožnika (invalida III. kategorije) je vplivala bolezen (degenerativne spremembe hrbtenice) in ne poškodba pri delu. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, in da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice, vezane na priznanje III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter odločiti o pravici in višini tožnikove invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2010 in št. ... z dne 29. 4. 2010 ter da se ugotovi, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice, vezane na priznanje III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter odločiti o pravici in višini tožnikove invalidske pokojnine v roku 30 dni in mu izplačati zapadle zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bistvo spora ugotovitev vzroka tožnikove invalidnosti. Po tožnikovem prepričanju je invalidnost najmanj do ene polovice posledica poškodbe pri delu (prometne nesreče z dne 24. 7. 2009), ne pa v celoti posledica bolezni, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje na podlagi spornega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. A.A.. Tožnik je v postopku predlagal zaslišanje prič, ki bi lahko potrdile, da je bil tožnik pred prometno nesrečo, ki se je zgodila 24. 7. 2009 sposoben za delo v polnem delovnem času. Bil je brez takšnih zdravstvenih težav, ki bi pogojevale njegovo invalidnost. Tožnik je tudi pravočasno in strokovno argumentirano opozarjal na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in pa navajal tudi razloge za pridobitev drugega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke. S tem, ko je sodišče njegove dokazne predloge zavrnilo, je bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče glede izvedenca tožniku ni dalo možnosti, da bi kakorkoli vplival na izbiro neodvisnega sodnega izvedenca. Sodišče je izvedenca izbralo očitno pristransko iz svojega nabora izvedencev, za katere že izkustveno ve, kakšno mnenje je mogoče pričakovati v določenih primerih. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter relativno in absolutno bistveno kršilo določbe postopka, saj je tožniku onemogočilo potrebno dokazovanje v postopku, to pa je pripeljalo do nepravilne sodbe. Pravica do drugega mnenja je temeljna civilizacijska pravica, ki je v obravnavanem primeru utemeljena tudi na določbi 254. člena ZPP. Tožnik je mnenje sodnega izvedenca grajal z mnenjem vsaj enako kvalificiranega sodnega izvedenca medicinske stroke primarij mag. B.B., dr. med., spec. kirurga travmatologa z dne 5. 9. 2013, ki je v zadnjem odstavku podanega mnenja zapisal, da je dogodek z dne 24. 7. 2009 sprožil vznik bolečin v ledvenem predelu z izžarevanjem v levo spodnjo okončino, ki jih pred dogodkom, ne glede na predhodno okvarjeno hrbtenico, ni bilo. Glede na navedeno je v najslabšem primeru utemeljeno sklepati, da je tožnikova invalidnost vsaj do ene polovice posledica obravnavane delovne nezgode oziroma prometne nesreče. Izvedensko mnenje prof. dr. A.A. je neprepričljivo, nepopolno, šablonsko, nerazumljivo in nelogično, pa tudi empirično povsem nesprejemljivo za tožnika, ob dejstvu, da je tožnik pred prometno nesrečo dokazano delal vsa zidarska dela brez pomembnih zdravstvenih težav in je subjektivno dobro poznal svoje zdravstveno stanje in delovne zmožnosti po operaciji. Sodba je na določenih mestih tudi kontradiktorna in je s tem podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč ugotavlja, da je bila poškodba sprožilni dejavnik z bolečino, kjer je prišlo do ponovne in dodatne okvare že pred tem okvarjenega diska. Če je temu tako, tedaj je vsebinsko nasprotna sodba očitno kontradiktorna. Sodišče je pod vplivom očitno zmotnega mnenja sodnega izvedenca ocenilo, da operacija hernije diska v januarju leta 2008 sploh ni imela sanacijskega učinka, kar pa je povsem v nasprotju z dejstvi. Povsem nedokazano in v nasprotju z dejstvi je sklepanje in zatrjevanje sodnega izvedenca, da je vzrok vseh tožnikovih težav v degenerativnih spremembah hrbtenice in da je prometna nesreča in s tem povezane posledice zanemarljiva z vidika funkcionalnih posledic oziroma invalidnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj glede na ugotovljeno dejansko stanje meni, da pri tožniku invalidnost ni posledica poškodbe pri delu. Iz obrazložitve namreč ni mogoče vzeti zgolj posameznih segmentov, temveč je obrazložitev potrebno obravnavati ter presojati kot celoto. Glede vprašanja vzroka invalidnosti je tako potrebno najprej ugotoviti, ali je podana poškodba, nadalje ali ta poškodba vpliva na invalidnost ter šele na to je bistvena ugotovitve vzroka poškodbe, torej ali gre za poškodbo pri delu ali za poškodbo nastalo izven dela.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 4. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožen je za delo, pri katerem ročno premešča bremena do največ 10 kg, pri katerem se le občasno pripogiba, brez vzpenjanja in dela na lestvi, s polnim delovnim časom od 22. 4. 2010 dalje. Določeno je bilo tudi, da je kontrolni pregled potreben v mesecu aprilu 2015 ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in pa da je delodajalec dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve.

Glede na pritožbene navedbe je v zadevi očitno odprto zgolj vprašanje vzroka nastanka invalidnosti. Tožnik namreč uveljavlja, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu (v pritožbi navaja, da vsaj v višini 50 %), medtem ko je tožena stranka odločila, da je vzrok invalidnosti bolezen. Takemu stališču pritrjuje tudi sodišče prve stopnje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal v spornem obdobju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v prvem odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kateri so vzroki za nastanek invalidnosti je določeno v 62. členu, v 63. členu pa zakon določa, kaj se šteje za poškodbo pri delu. Za odločitev v zadevi je torej bistvena ugotovitev, ali na tožnikovo invalidnost vplivajo zgolj degenerativne spremembe, ali pa tudi poškodba, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 24. 7. 2009. Ker gre pri vprašanju vpliva zdravstvenih težav na tožnikovo invalidnost za medicinsko vprašanje, je sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo najprej pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca C.C., dr. med. spec. ortopeda, nato pa tudi s pridobitvijo pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. A.A., dr. med. spec. ortopeda. Iz obeh mnenj izhaja prepričljiva ugotovitev, da je pri tožniku invalidnost posledica bolezni, torej degenerativnih sprememb na hrbtenici. Na samo invalidnost poškodbe, ki jih je utrpel tožnik ob že omenjeni prometni nesreči niso vplivale. Sodni izvedenec prof. dr. A.A. je mnenje glede vzroka invalidnosti tudi temeljito strokovno obrazložil. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik 30. 1. 2008 operiran. Narejena je bila evakuacija diskarne hernije v višini L5-S1 desno. Šlo je za močno degeneriran diskus, saj je bila diskus hernija vržena iz svojega ležišča in je bila prosto ležeča v samem spinalnem kanalu, kjer je pritiskala na desni živec nivoja L5-S1. Stanje se je po operaciji razmeroma dobro pomirilo in za čas med 8. 4. 2008 in 24. 7. 2009 ni zabeležk o kakršnemkoli poslabšanju. Dne 14. 7. 2009 pa je imel tožnik prometno nesrečo, po kateri je nastala bolečina v križu z izžarevanjem vzdolž leve spodnje okončine. Mehanizem poškodbe je bil nalet avtomobila od zadaj. Bolečina je nastala isti dan po poškodbi, povečala pa se je v naslednjem tednu. Po mnenju sodnega izvedenca gre za klasičen primer, kjer dodatna poškodba na že prej degenerativno okvarjeni hrbtenici povzroča poslabšanje v določenem časovnem oknu. Poškodba je bila sprožilni dejavnik za bolečino, kjer je prišlo do ponovne in dodatne okvare že pred tem okvarjenega diska. Disk je bil nedvomno okvarjen pred poškodbo, saj je bil tožnik v letu 2008 tudi operiran. Po poškodbi so bile vidne izredno velike degenerativne spremembe, ni pa bilo dodatne utesnitve oziroma herniacije. Po mnenju sodnega izvedenca glede na celoten potek samih težav v križu, z upoštevanjem operativne terapije, načina diskus hernije in samega mehanizma poškodbe, so težave delovale v časovnem oknu enega leta. Po enem letu pa so težave, ki so posledica prometne nesreče izginile, kar pomeni, da sedaj na tožnikovo invalidnost v celoti in izključno vpliva zgolj bolezen. Tudi MRI po poškodbi 24. 7. 2010 ni pokazal dodatnih herniacij, pač pa močne degenerativne spremembe. Te degenerativne spremembe pa so vzrok za bolečine. V strokovnem smislu je po mnenju sodnega izvedenca popolnoma nemogoče zaključiti, da je bila poškodba vzrok za tožnikovo invalidnost. Glede na podane pripombe je sodni izvedenec pisno še dodatno utemeljeval svoje ugotovitve, s tem da bistvo ostaja v tem, da so posledice poškodbe, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči izzvenele najkasneje po enem letu, vzrok invalidnosti pa je bolezen in sicer gre za degenerativne spremembe, kakršne so obstajale že pred prometno nesrečo in zaradi katerih je bil tožnik tudi že operiran, degenerativne spremembe pa so razvidne tudi iz MRI preiskave po prometni nesreči. Tudi pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da bi dvomilo v strokovnost in pravilnost tako podanega mnenja. Nenazadnje je to mnenje v skladu z mnenjem prav tako v tem sporu postavljenega sodnega izvedenca C.C., dr. med., ki prav tako ugotavlja, da je vzrok invalidnosti bolezen, to je degeneracija diska L5-S1, ki je vidna na posnetkih z nuklearno magnetno resonanco z dne 28. 1. 2008 in ki je glede na kontrolne posnetke z dne 19. 11. 2009 izrazito napredovala. Do progresije degenerativnega procesa je prišlo samo po sebi in ga ni v ničemer pospešila prometna nesreča. Tudi MRI preiskava opravljena 19. 11. 2009 ni dokazala nobenega patoanatomskega substrata, ki bi lahko nastal v omenjeni prometni nesreči in ki bi lahko dolgoročno oziroma trajno povzročal težave z ledveno hrbtenico.

Sodni izvedenec je pri podaji izvedenskega mnenja upošteval predloženo medicinsko dokumentacijo. Opredelil se je tudi do pripomb tožnika oziroma do izvida in mnenja primarij D.D., dr. med., spec. nevrokirurga, ki se nahaja v prilogah sodnega spisa pod A/12 in A/13. Tudi omenjeni lečeči specialist zgolj ugotavlja, da je ob udarcu v križ lahko prišlo do okvare korena L5 -levo v levi medvretenčni odprtini oziroma, da je bil koren L5 levo najbolj verjetno poškodovan v višini L5-S1. Navedeni lečeči specialist govori torej o verjetnosti. Sodni izvedenec s tem v zvezi ugotavlja, da je kakršnakoli poškodba permanenten vzrok in sidro za bolečine v križu, strokovno nesprejemljiva. Kot je bilo že obrazloženo so bile tožnikove težave kot posledica škodnega dogodka (prometne nesreče) prisotne eno leto, nikakor pa ne daljši čas. Za priznanje invalidnosti pa je skladno s prvim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 bistvena ugotovitev o trajnih težavah, torej težavah, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z določbami ZPIZ1-1. Glede mnenja prim. mag. B.B., ki je izvedensko mnenje podal v drugi zadev in ki se nahaja v prilogi sodnega spisa pod A/18 pa je potrebno poudariti, da ne gre za izvedensko mnenje, ki bi bilo pridobljeno za potrebe tega postopka, kar pomeni, da ga je mogoče obravnavati zgolj kot listinski dokaz, do katerega pa se je sodni izvedenec ustrezno opredelil ter strokovno prepričljivo pojasnil, zakaj meni, da je pri tožniku invalidnost posledica bolezni, ne pa posledica poškodbe pri delu.

Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da gre za neprepričljivo, nepopolno, šablonsko, nerazumljivo in nelogično izvedensko mnenje. Tožnik je imel ves čas postopka možnost z omenjenim izvedencem razčistiti odprta vprašanja. Podal je tudi pisne pripombe, na katere je sodni izvedenec tudi večkrat pisno odgovoril. Tožnik je bil že na naroku za glavno obravnavo dne 17. 11. 2013 seznanjen s sklepom sodišča, ki je na naroku izrecno za podajo izvedenskega mnenja določilo izvedenca prof. dr. A.A., vendar pa tožnik s tem v zvezi ni podal nobenih pripomb. Neutemeljene so zato njegove pritožbene navedbe, da sodišče tožniku ni dalo nobene možnosti, da bi vplival na izbiro neodvisnega sodnega izvedenca. ZPP namreč v drugem odstavku 244. člena določa, da preden sodišče odloči, koga bo vzelo za izvedenca, lahko da strankam možnost, da se o tem izjavijo. Tožnik je imel na naroku za glavno obravnavo možnost, da se o izbiri sodnega izvedenca izjavi.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in pridobitvijo drugega mnenja sodnega izvedenca kršilo načelo poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. ZPP v drugem odstavku 213. člena določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče je izvedlo potrebne dokaze, na podlagi katerih je razčistilo dejansko stanje. Zavrnilo pa dokazni predlog po ponovnem zaslišanju tožnika, saj je bila le-ta že zaslišan v postopku, prav tako tudi predlog za zaslišanje delodajalca in za postavitev novega sodnega izvedenca, saj je presodilo, da je bilo že z izvedbo drugih dokazov dejansko stanje ustrezno razčiščeno. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zaslišanje delodajalca v zadevi ni bilo potrebno, saj se je razčiščevalo medicinsko vprašanje, torej katere zdravstvene težave vplivajo na tožnikovo invalidnost. Glede postavitve drugega izvedenca, pa pritožbeno sodišče poudarja, da sta bila v predmetni zadevi zaradi razčiščevanja dejanskega stanja postavljena kar dva sodna izvedenca. Ker gre za skladna izvedenska mnenja, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo novega izvedenca. Za odločitev v zadevi tudi ni odločilno subjektivno doživljanje tožnika, temveč je bistvena objektivna ugotovitev, katere zdravstvene težave so bile tiste, ki so vplivale na tožnikovo invalidnost. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa izhaja prepričljiva ugotovitev, da je na invalidnost tožnika vplivala bolezen, torej degenerativne spremembe hrbtenice, ne pa poškodba pri delu, kot to uveljavlja tožnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.