Jedro

Naročnik ima z ugovorom zoper zahtevek izvajalca na plačilo opravljenega dela možnost uveljavljati svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode, vendar le, če je o napakah pravočasno obvestil podjemnika. Za presojo pravočasnosti grajanja napak pa je odločilno, kdaj je naročnik napake odkril in za kakšne napake izvršenega dela je šlo.

Gradbeni dnevnik novega podizvajalca O. d.o.o. že pojmovno ne more biti dokaz o grajanju napak tožniku, saj gradbeni dnevnik služi kot poročilo naročniku v zvezi z izvajanjem del na gradbišču ali objektu, ne pa kot poročilo bivšim izvajalcem del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 349,31 EUR stroškov odgovora na pritožbo v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 8.064,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2004 dalje do plačila v roku petnajstih dni (1. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.064,91 EUR od 1.1.2004 do 14.7.2004 (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.201,07 EUR v roku petnajstih dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vtoževala plačilo še 10% zadržanega zneska po posameznih izstavljenih, pa še ne v celoti plačanih situacijah. Plačilu se je tožena stranka upirala z zatrjevanjem nekvalitetno opravljenega dela, torej da je delo tožnika imelo napake, zaradi katerih uveljavlja znižanje plačila po 2. odstavku 635. člena OZ.

Po citiranem določilu pa ima naročnik z ugovorom zoper zahtevek izvajalca na plačilo opravljenega dela možnost uveljavljati svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode, vendar le, če je o napakah pravočasno obvestil podjemnika. Za presojo pravočasnosti grajanja napak pa je odločilno, kdaj je naročnik napake odkril in za kakšne napake izvršenega dela je šlo (očitne – 1. odstavek 633. člena OZ ali skrite napake – 634. člen OZ). Teh pravno relevantnih dejstev pa tožena stranka ni pojasnila niti po pozivu sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 15.5.2009, naj svoje trditve o grajanih napakah dopolni v zgoraj navedeni smeri. Tožena stranka tudi v pritožbi navaja le, da so bile nekatere napake ugotovljene takoj po prenehanju dela tožeče stranke, nekatere pa tekom nadaljevanja del s strani novega podizvajalca. Pri tem ne pojasni niti, katere napake je ugotovila takoj po prenehanju dela tožeče stranke in kdaj je ugotovila in grajala napake, ki so se pokazale kasneje. Le tako bi lahko prvostopenjsko sodišče presodilo, ali je tožena stranka ugotovljene napake pravočasno notificirala tožeči stranki in s tem ugotovilo, ali so izpolnjene predpostavke iz 2. odstavka 635. člena OZ za uveljavljanje pravice naročnika (tožene stranke) do znižanja plačila. Ni namreč odločilno le, ali je tožena stranka tožeči stranki napake grajala, ampak tudi, ali je to storila pravočasno.

Ob odsotnosti navedenih odločilnih dejstev se torej izkaže kot nerelevanten pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču o neizčrpanem dokaznem postopku, ker ni postavilo izvedenca gradbene stroke zaradi ugotovitve, katera dela je tožeča stranka opravila z napakami in kolikšni so bili stroški tožene stranke za odpravo teh napak oziroma koliko je tožeča stranka zaradi slabo opravljenih del preveč zaračunala. Prav tako se kot nerelevanten izkaže pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo izpovedbam prič o obstoju napak izvršenega dela tožnika in opozorilih tožniku v zvezi s tem, saj nobena od prič ni navedla, kdaj so bile zatrjevane napake odkrite. Gradbeni dnevnik novega podizvajalca O. d.o.o. pa že pojmovno ne more biti dokaz o grajanju napak tožniku, saj gradbeni dnevnik služi kot poročilo naročniku v zvezi z izvajanjem del na gradbišču ali objektu, ne pa kot poročilo bivšim izvajalcem del. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno stališče pritožnice, da je postavila pobotni ugovor v višini stroškov, potrebnih za odpravo napak tožeče stranke in ga s tem po vsebini opredelila. Tožena stranka je namreč uveljavljala pravico do znižanja plačila, stroške, potrebne za odpravo napak pa uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 20.4.2009 – list. št. 20), pri čemer ni opredelila niti višine manjvrednosti tožnikovih del zaradi zatrjevanih napak, niti višine stroškov za odpravo napak. V tej vlogi je navedla, da bo višino opredelila šele po izdelavi izvedenskega mnenja, kjer bo ugotovljena dejanska vrednost opravljenih in zaračunanih del tožnika ter vrednost del, potrebnih za odpravo napak. Iz navedb tožene stranke torej izhaja, da ji niti ni bilo jasno, kolikšen znesek bo uveljavljala v pobot. Šele na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke bi torej tožena stranka oblikovala za presojo sposoben pobotni ugovor. Po procesnem pravu pa je izključena izvedba dokazov v informativne namene, na podlagi katerih bi tožena stranka šele oblikovala svoj materialnopravni ugovor obstoja nasprotne pobotljive terjatve po višini. Dokazi se namreč izvajajo zaradi ugotovitve zatrjevanih, pa med pravdnima strankama spornih dejstev. Povezanost trditvene podlage spora z dokazno ponudbo je namreč dosledno izpeljana v 1. odstavku 287. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno štelo navedeno vlogo tožene stranke kot njeno napoved postavitve za obravnavo sposobnega pobotnega ugovora, ki pa ga do konca glavne obravnave kot takega ni postavila.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo 500 točk, za poročilo stranki 50 točk, za materialne stroške 11 točk, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 20% DDV, torej 308,99 EUR ter sodno takso za odgovor na pritožbo 40,32 EUR.