Jedro

Če je izvedenec cestno prometne stroke na podlagi spisovnih podatkov ugotovil, da posamezne poškodbe na avtomobilu, ki je bil poškodovan v fingirani prometni nesreči, niso mogle nastati, in je lažni prikaz sledov avtomobilskih delov pripisan ravnanju obeh obdolžencev, mu ni mogoče uspešno očitati pristranskosti.

Izrek

Pritožba obdolženega M. B. in zagovornika odvetnika R. P. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolžena M. B. in E. S. sta dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka vsak po 60.000,00 SIT povprečnine. Pritožba obdolženega E. S. se z a v r ž e kot prepozna.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi M. B. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ, obdolženi E. S. pa kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju poskusa kaznivega dejanja goljufije po I. odst. 217. člena v zvezi z 22. in 27. členom KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo po štiri mesece zapora vsakemu in s preizkusno dobo po eno leto vsakemu obdolžencu. V nerazdelno plačilo so jima bili naloženi stroški kazenskega postopka v znesku 64.260,00 SIT in povprečnina po 80.000,00 SIT vsakemu.   Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila obdolženi M. B. po zagovornici in zagovornik obdolženega E. S. odvetnik R. P. s skupno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala sta razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženi E. S. pa je v svoji laični pritožbi smiselno uveljavil pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Smiselno je predlagal izdajo oprostilne sodbe.   Pritožba obdolženega M. B. in zagovornika odvetnika R.P. ni utemeljena.   Sodišče druge stopnje ni zasledilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V temeljiti obrazložitvi izpodbijane sodbe so navedena prav vsa odločilna dejstva, podprta z dokazno oceno;sodišče prve stopnje je v krivdoreku jasno navedlo, kaj je bilo ob prijavi prometne nezgode z dne 11. 2. 1995 navedeno kot lažno in zato opis dejanskega stanja v celoti ustreza očitanima kaznivima dejanjema. Pa tudi izvedenec cestnoprometne stroke S. V. je bil zaslišan v okviru procesnih določb in svojega mnenja ni izdelal oz. pojasnil pristransko, pač pa le na podlagi podatkov v spisu. V policijskem zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče z dne 11. 2. 1995 so navedene vse odločilne ugotovitve, na tej podlagi pa je ta izvedenec jasno razmejil poškodbe, ki so mogle nastati tega večera ob trčenju v betonski propust, od poškodb, ki v tem dogodku niso mogle nastati. Prav izpovedba priče Z. B. glede malomarne oprave delovne dolžnosti pa je skladno tako s podatki policijskega ogleda, izpovedbami posameznih policistov in mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, zaradi česar je Z. B. zainteresirana priča. Zavarovalnica.... sploh ni izplačala zavarovalnine, uspeh pravdnega postopka pa za ta kazenski postopek ni pomemben. Sodišče prve stopnje je o popravilu tega osebnega avtomobila pri B.K. zavzelo pravilno stališče. Sicer pa je bila ta priča na glavno obravnavo pravilno povabljena z nadomestno vročitvijo, zato v tem delu pritožbena graja ne more biti uspešna. Izpovedbi prič A. K. in J. S. nista bili pomembni za odločitev o obtožbi, predvsem J. S. ni potrdil zagovora, da je bil avtomobil obdolženega M. B. po tistem, ko ga je ta odpeljal od njega, popravljen. Izvedenec S. V. je zlasti v mnenju na glavni obravnavi določno razmejil poškodbe, ki so mogle nastati na avtomobilu dne 11. 2. 1995, od starejših poškodb, za katere je prav tako navedel vzrok nastanka. Res po fotografijah poškodovanega avtomobila ni mogel ugotoviti korozije na poškodovanih delih, avtomobila pa si nikoli ni ogledal. Vendar so policisti, ki so tega dne opravili ogled, določno izpovedali o opaženi rji, zaradi česar so že tedaj podvomili v resničnost navedb obeh obdolžencev glede načina nastanka vseh ugotovljenih poškodb. Sodišče druge stopnje posebej opozarja na podatek v policijskem zapisniku o ogledu z dne 11. 2. 1995 glede najdenih odpadlih delov avtomobila, pa tudi na izpovedbe policistov glede manjkajoče količine razbitin žarometa, ki po mnenju izvedenca S. V. dne 11. 2. 1995 ni mogel biti poškodovan. Zato je ugotovitev sodišča druge stopnje o fingirani prometni nezgodi dne 11. 2. 1995 povsem točna. Na to ugotovitev napotuje tudi najdena sled vožnje tega avtomobila pravokotno na odcepu gozdne ceste, pa tudi način skrenitve avtomobila v levi jarek ob cesti. Izvedenec S. V. se ni bil dolžan izjasniti o vseh poškodbah na avtomobilu, ki so navedene v zapisniku zavarovalniškega cenilca. Pomembne so bile samo poškodbe, ki so bile 11. 2. 1995 ugotovljene ob ogledu in tudi fotografsko zavarovane. Zato ni prav nobene potrebe po angažiranju drugega izvedenca. Sicer je že sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče do nepristranskosti izvedenca S. V.. Izvedenec z ugotovitvijo, da delci razbitega žarometa ne bi mogli biti najdeni tam, kjer sta zatrjevala obdolženca, ni ničesar prejudiciral, saj je ves čas vztrajal pri ugotovitvi, da žaromet pri trčenju v betonski propust ni mogel biti poškodovan. Niti v obtožbi niti v sodbi v opisu dejanskega stanja ni prav nobene pomanjkljivosti. Način storitve je dovolj natančno opisan, da je bilo ravnanje obdolžencev mogoče pravno oceniti kot poskus kaznivega dejanja goljufije oz. kot pomoč k temu kaznivemu dejanju. Končno ima izpodbijana sodba obsežne in prepričljive razloge, da je bila druga prometna nezgoda zrežirana prav z namenom, da bi se prekrile stare poškodbe na avtomobilu. Sicer je tudi izvedenec S. V. ocenil po obdolžencih zatrjevani način nastanka te prometne nezgode kot nenavaden. Razlogi o odločilnih dejstvih so tako v celoti navedeni. Udeležba obdolženega E. S. je pravilno ugotovljena in pravilno obrazložena. Do sklenitve kasko zavarovanja pri zavarovalnem agentu Z. B. je prišlo na njegovo pobudo in v njegovi navzočnosti. Navzoč je bil tudi v dogodku z dne 11. 2. 1995 in je prav tako lažno opisal način nastanka te prometne nezgode. Tako je njegov namen pomagati soobdolženemu M. B. do izplačila neupravičene odškodnine zadosti dokazan. Glede na navedeno skupni pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Meni, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v korist obeh obdolžencev.   Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo morata obdolženca plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Zneska sta odmerjena z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka ter njunih premoženjskih razmer. Sodišče druge stopnje je pri odločanju o skupni pritožbi ugotovilo, da je v spisu tudi pritožba obdolženega E. S. (list. št. 217), ki sicer ni bila predložena v pritožbeno odločanje, je pa prepozna. Izpodbijana sodba mu je bila vročena dne 18. 9. 2000 in je zato pritožbeni rok potekel v sredo, dne 26. 9. 2000. Pritožba pa je bila vložena priporočeno po pošti dne 28. 9. 2000. Ker je po II. odst. 388. člena Zakona o kazenskem postopku potrebno odločiti o vseh pritožbah zoper sodbo z eno odločbo, sodišče prve stopnje pa o pravočasnosti te pritožbe ni zavzelo nobenega stališča, je sodišče druge stopnje s to odločbo zavrglo to pritožbo kot prepozno.