Jedro

Dejstvo, da četrtotožena stranka v novem postopku ni odklonila sodelovanja v sporu, še ne pomeni, da je njena dejanja v postopku mogoče šteti za privolitev v razširitev tožbe na četrtotoženo stranko. Sodišče je dolžno od četrtotožene stranke zahtevati jasno pojasnilo in to dejstvo razčistiti. Privolitev stranke predstavlja absolutno procesno predpostavko za vodenje postopka zoper to stranko.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika zoper M. Ljubljana, R. Ljubljana. Takšno odločitev je sprejelo, ker je ugotovilo, da je tožnik tožbo zoper M. Koper, O. Izolo in O. Piran s pripravljalno vlogo z dne 21.7.2000 razširil še zoper M., ki pa v skladu z 2. odst. 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004) ni privolilo v takšno razširitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko M. Ljubljana, zastaral. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Med drugim navaja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, da je njegov izrek nerazumljiv glede na obrazložitev, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Izrecno navaja tudi, da tožbe, ki je ne obravnava, sodišče ne more zavreči, da v novem postopku M. ni odklonilo sodelovanja v sporu, da je sodišče napačno uporabilo tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), da je napačno odločalo o zastaranju tožbenega zahtevka, itd..

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v konkretni zadevi že odločilo s sklepom opr.št. Pdp 511/2001, z dne 12.6.2003 in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, v obrazložitvi pa je izrecno opozorilo tudi na to, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka najprej odločiti o dovoljenosti subjektivne spremembe (razširitve) tožbe na četrto toženo stranko, saj je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 21.7.2000 razširil tožbo tudi na M. Ljubljana, ki se je z vlogo z dne 6.9.2000 izrecno uprla subjektivni spremembi tožbe in ni želela stopiti v spor.

V nadaljnjem postopku sedaj četrtotožena stranka ni več navajala, da ne privoli v razširitev tožbe, saj je iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 10.12.2003 razvidno, da je prišlo do preložitve naroka zaradi poskusa strank, da bi sklenili sodno poravnavo, iz zapisnika naroka z dne 27.1.2004 pa je razvidno, da stranki zgolj vztrajata pri dosedanjih navedbah. Tako ostaja nejasno ali je sedaj označena četrtotožena stranka morda kasneje privolila v razširitev tožbe nanjo ali pa še vedno vztraja pri prvotnem ugovoru v vlogi z dne 6.9.2000 - "da se s subjektivno spremembo tožbe ne strinja in ne želi vstopiti v pravdo". Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje zahtevati od četrtotožene stranke jasno pojasnilo o tem, ali je njena dejanja v kasnejšem postopku mogoče vendarle šteti za privolitev v razširitev tožbe ali pa se še vedno upira tej razširitvi. Tožnik v pritožbi trdi, da četrtotožena stranka v novem postopku ni odklonila sodelovanja v sporu, vendar pa to dejstvo ni razčiščeno in je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da četrtotožena stranka ni privolila v spremembo tožbe, preuranjen.

Tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da četrtotožena stranka še vedno vztraja pri nasprotovanju subjektivni spremembi tožbe, odločitev sodišča prve stopnje ne bi bila pravilna. V takšnem primeru namreč niti ne bi mogli govoriti o četrtotoženi stranki in sporu med tožnikom in to stranko v konkretnem sporu, saj do takšnega spora brez privolitve M., sploh ne bi moglo priti, ker privolitev v nastali situaciji predstavlja absolutno procesno predpostavko za vodenje postopka zoper toženo stranko, na katero tožnik razširi tožbo. Zato v takšnem primeru tudi odpade odločanje o zavrženju tožbe, temveč sodišče odloči le, da razširitve tožbe na novo toženo stranko ne dovoli, v posledici takšne odločitve pa bi v konkretni zadevi (ker je bila tožba zoper prve tri tožene stranke že zavržena) lahko odločilo tudi, da postopek ustavi. Ker v takšnem primeru tudi ne pride do spora med tožnikom in novo toženo stranko, na katero tožnik tekom postopka razširi tožbo, sodišče ne more vsebinsko odločati o zadevi, torej je nesprejemljiva tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je kljub procesnemu zaključku zadeve, odločalo tudi po vsebini (češ da je tožbeni zahtevek tudi zastaral).

Izpodbijanemu sklepu torej lahko očitamo bistvene kršitve določb postopka, saj sodišče prve stopnje ni preverilo tega ali sedaj označena četrta tožena stranka sploh še vztraja pri prvotnem ugovoru o tem, da ne privoli v razširitev tožbe (191. člen ZPP), tudi če bi tožena stranka v to ne privolila, pa sodišče prve stopnje ne bi smelo s sklepom tožbe zavreči, temveč le ugotoviti njeno nedovoljenost in postopek ustaviti. Odgovor na ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi ni pomemben, zaradi česar se pritožbeno sodišče do teh ne opredeljuje.