Jedro

Čeprav je v obravnavani kazenski zadevi pri izdaji sklepa o podaljšanju pripora pred sodiščem prve stopnje sodeloval sodnik, ki se je pred izdajo tega sklepa seznanil z vsebino izločenih listin (informacije, dane organom za notranje zadeve), ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega G.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z v uvodu navedenim sklepom obtoženemu G.B. na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). Višje sodišče v Celju je za tem dne 24.12.2002 pritožbo zagovornika obtoženca zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 14.1.2003 je vložil zagovornik obtoženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu določi milejši ukrep, ki naj zagotovi njegovo navzočnost v postopku.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Sodišče s pravnomočnim sklepom ni kršilo zakona, priporni razlog iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, prav tako pa tudi utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obrazložitev izpodbijanih sklepov nižjih sodišč naj bi bila glede odločilnih dejstev sama s seboj v nasprotju, in sicer glede okoliščin, ki se nanašajo na obtoženčeve premoženjske razmere, oziroma glede okoliščin, ki so pomembno vplivale na odločitev sodišča v zvezi z obstojem pripornega razloga begosumnosti. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa namreč izhaja, da je obtoženec brez redne zaposlitve, brez premoženja, po drugi strani pa to sodišče ugotavlja, da daje vtis premožnosti in čezmernega trošenja. Takšno protislovnost pa je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Sicer pa izpodbijana sklepa o pomembnih okoliščinah za podaljšanje pripora tudi nimata razlogov.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe niso utemeljene. Nižji sodišči namreč vidita razlog za podaljšanje pripora med drugim ravno v obtoženčevem prekomernem trošenju glede na dejanske zmožnosti in prav ta okoliščina bi lahko odločilno prispevala, kot izhaja iz ugotovitev obeh sklepov, k storitvi obravnavanih kaznivih dejanj. Ne glede na navedeno pa je te očitke zagovornik uveljavljal že v prejšnjih zahtevah za varstvo zakonitosti in mu je vrhovno sodišče nanje odgovorilo s sodbo z dne 22.8.2002, opr. št. I Ips 222/2002 (zadnji odstavek na strani dve in drugi odstavek na strani tri sodbe) ter s sodbo z dne 26.9.2002, opr. št. I Ips 269/2002 (prvi odstavek na strani tri sodbe) in tudi pri ponovnem odločanju navedenim razlogom v obeh odločbah vrhovnega sodišča ni kaj dodati.

Z nadaljnjimi trditvami v zahtevi, da priporni razlog ni več podan, kot to napačno zaključujeta nižji sodišči, saj da obtoženec po več mesecih bivanja v priporu ni več zmožen ne psihično ne fizično opravljati dejavnosti, ki mu je zagotavljala relativno dober zaslužek, zagovornik izpodbija s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Uspešna pa tudi ne more biti zahteva v delu, kjer uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 2. točke 1. odstavka 371. člena, oziroma ko navaja, da je pri izdaji sklepa sodišča prve stopnje sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96. V obravnavani kazenski zadevi je namreč pri izdaji sklepa o podaljšanju pripora pred sodiščem prve stopnje sodeloval sodnik, ki se je pred izdajo tega sklepa seznanil z vsebino izločenih listin (informacije, dane organom za notranje zadeve). Prepoved po citirani ustavni odločbi se namreč nanaša izključno na razpravljajočega sodnika, torej na sodnika, ki odloča o obstoju kaznivega dejanja in krivdi (prepoved je zaradi tega, da bi se sodnik izognil nevarnosti, da bo spoznanje o vsebini nedovoljenih dokazov vplivalo na njegovo odločitev), ne velja pa ta prepoved za sodnike, ki odločajo o podaljšanju pripora, o čemer ima razloge že izpodbijani sklep višjega sodišča. Slednjič pa vložnik očita izpodbijani pravnomočni odločbi še kršitev določb materialnega zakona, vendar pa te svoje trditve ne obrazloži, zaradi česar zahteva tudi v tem delu ne more biti uspešna. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (1. odstavek 424. člena ZKP), pri čemer je potrebno kršitev v zahtevi tudi obrazložiti, česar pa kot rečeno, zagovornik v obravnavani zadevi ni storil. Glede na vse navedeno oziroma, ker niso podane kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, kakor tudi ne kršitve določb materialnega zakona, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (člen 425. ZKP).