Jedro

Ker je bila sporna darilna pogodba sklenjena z namenom izigranja tožnice kot upnice, je zaradi nedopustnega nagiba utemeljena sankcija ničnosti pogodbe. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, nasprotuje moralnim načelom. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna. Povsem enako velja, če enega od sopogodbenikov vodi enakovrstni odločilni nagib. Ne glede na to, ali se namen oškodovanja upnikov pravno kvalificira kot nedopustno pogodbeno kavzo ali kot nedopustni ključni nagib dolžnika za sklenitev take pogodbe, je posledica ničnost pogodbe (četrti odstavek 39. člena OZ oziroma tretji odstavek 40. člena OZ). Upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno navaja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba.

93. člen OZ določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. ZZK-1 pa za vložitev izbrisne tožbe ne določa več prekluzivnega roka. Navedeno pripelje do zaključka, da vtoževani primarni tožbeni zahtevek ni zastaral. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se lahko skladno z 92. členom OZ na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Sem nedvomno sodi tudi oseba, ki ima obligacijsko pravico. Pritožba ima sicer prav, da so obligacijske pravice zastarljive, vendar pa v konkretni zadevi terjatev, katere realizacijo s to pravdo ščiti tožnica, ni zastarala. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, dolg prve toženke v višini 373.957,32 EUR obstaja na podlagi sodbe, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1105/2018 z dne 24. 4. 2019. Gre za judikatno terjatev, ki skladno s 356. členom OZ zastara v desetih letih. Glede na to, da je sodba postala pravnomočna šele leta 2019, terjatev iz te sodbe nedvomno še ni zastarala. Zatorej ni dvoma, da ima tožnica pravni interes za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe in posledično pravico do izbrisne tožbe, za vložitev katere pa, kot rečeno, ZZK-1 ne določa več prekluzivnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Predmet spora je darilna pogodba, ki sta jo toženki sklenili dne 19. 8. 2015. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), ugotovilo ničnost sporne darilne pogodbe ter odločilo, da se pri nepremičninah ID znak: 0035, ID znak: 0036 in ID znak: 0037 vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše vknjižba lastninske pravice, opravljena v korist druge toženke, da se pri teh nepremičninah znova vpiše lastninska pravica v korist prve toženke in da se izbrišejo vknjižbe užitka, opravljene v korist prve toženke (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 4.158,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženki. Pritožbenemu sodišču predlagata njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženki sodišču očitata, da je napačna njegova ugotovitev, da so v listini Menična izjava navedene vse obveznosti družbe A., d. o. o., do tožnice. Prvi toženki stanje dolga ni bilo pojasnjeno. Navedeni argument (tj. glede zapisa obveznosti v Menični izjavi) je tudi edini razlog, na podlagi katerega je sodišče ugotovilo, da se je prva toženka zavedala, da bo s svojim dejanjem prikrajšala upnika, kar pa je mnogo premalo, da bi se zadostilo kriteriju obrazloženosti sodbe o odločilnih dejstvih. Sodišče ni navedlo dejstev, iz katerih je ugotovilo, da se je prva toženka resnično zavedala svojih obveznosti. Toženki sodišču očitata tudi napačno uporabo materialnega prava, ker ni štelo za pravno relevantno, ali se je druga toženka zavedala, da bo z njeno pridobitvijo prikrajšan upnik prve toženke. Sodišče ni navedlo okoliščin, zaradi katerih je štelo, da je sprememba tožbe smotrna. Toženki sta še izpostavili, da tožnica ne varuje svoje lastninske pravice, temveč realizacijo svoje obligacijske pravice, ki pa je zastarljiva, zaradi česar bi se po njunem mnenju sodišče moralo ukvarjati z vprašanjem, v kolikšnem času v takšnem primeru izbrisna tožba zastara in ali je ugovor toženk o zastaranju utemeljen.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba se obregne ob ugotovitev sodišča prve stopnje, da so v listini Menična izjava (A3) navedene vse obveznosti družbe A., d. o. o., do tožnice, in meni, da gre pri tej ugotovitvi sodišča za napačno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s tem pritožba izpostavi, da so v Menični izjavi zgolj naštete posojilne pogodbe, za zavarovanje obveznosti po katerih je prva toženka podpisala menico, ni pa navedeno, za kakšen znesek so bile te pogodbe sklenjene in kakšno je stanje dolga po preteklih pogodbah. Vendar pa pritožba pri tem spregleda, da je menica abstrakten pravni posel.1 In ravno v tej luči je treba razumeti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so v Menični izjavi navedene vse obveznosti družbe A., d. o. o., do tožnice. Ker so bile v Menični izjavi posojilne pogodbe taksativno naštete,2 prvi toženki ni moglo ostati skrito, za zavarovanje katerih obveznosti izroča bianco menico, in to navkljub temu, da višina dolga po posamezni pogodbi ni bila navedena.

6. Prva toženka je podpisala in izročila bianco menico skupaj s pooblastilom za njeno izpolnitev (navedenega toženki ne prerekata). Bianco menica (še) ni menica. Menica postane šele tedaj, ko je izpolnjena v skladu s pooblastilom, podanim v menični izjavi.3 Prva toženka je v Menični izjavi tožnico pooblastila, da izpolni menico do višine zapadlih in neporavnanih obveznosti po posojilnih pogodbah, navedenih v tej menični izjavi. Koliko bo ta znesek ob izpolnitvi menice dejansko znašal, se v trenutku podpisa bianco menice in Menične izjave ni vedelo. Bi se pa prva toženka ob podpisu Menične izjave lahko pozanimala, koliko je v tistem trenutku znašal dolg po posojilnih pogodbah, saj so bile posojilne pogodbe v Menični izjavi taksativno naštete. Glede na obrazloženo je pritožbeno zatrjevanje, da stanje dolga prvi toženki nikoli ni bilo pojasnjeno ne s strani tožnice ne s strani direktorja družbe A., d. o. o., brezpredmetno. Iz enakega razloga je brezpredmetno, ali se je zakonita zastopnica tožnice na naroku izognila neposrednemu vprašanju, ali je bilo prvi toženki pojasnjeno, koliko je znašal dolg po posojilnih pogodbah. Načelo skrbnosti (6. člen Obligacijskega zakonika – OZ) je od prve toženke terjalo, da se o višini obveznosti po posojilnih pogodbah, v zavarovanje katerih je izročila bianco menice, pozanima sama. Pri čemer pa prevzemanje meničnih obveznosti zaradi njihove abstraktnosti terja še posebno previdnost. Tako se pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja izkaže za neutemeljenega.

7. Prav tako ne drži pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje kot edini razlog za obrazložitev svoje ugotovitve, da se je prva toženka zavedala, da bo s svojim dejanjem prikrajšala upnika, navedlo zgolj dejstvo o zapisanosti obveznosti v Menični izjavi, in da ni navedlo dejstev, na podlagi katerih je ugotovilo, da se je prva toženka zavedala svojih obveznosti. Sodišče prve stopnje je namreč poleg tega, da je ugotovilo, kaj izhaja iz Menične izjave, ugotovilo še druga pravno odločilna dejstva. Ugotovilo je, da si je prva toženka s sporno darilno pogodbo na podarjenih nepremičninah pridržala doživljenjsko služnost užitka in se hkrati zavezala, da bo tudi po sklenitvi pogodbe, ves čas trajanja užitka, plačevala davke in prispevke, ki so povezani s podarjeno nepremičnino. Dalje je sodišče ugotovilo, da je bil v postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 0000/2016-I, ugotovljen dolg prve toženke v višini 373.957,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je sodba v tem postopku postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1105/2018 z dne 24. 4. 2019. Ugotovilo je, da je lastnik in direktor družbe A., d. o. o., mož prve toženke. Obrazložilo je, zakaj ne verjame izpovedi prve toženke, da ji obveznosti niso bile poznane, in zakaj ji ne verjame, da ji mož o dolgovih družbe ni ničesar povedal. Dalje je sodišče ugotovilo, da so prihodki toženke minimalni in da za poplačilo tako velikega dolga ne bi zadoščali; da je bil stečajni postopek nad družbo A., d. o. o., končan brez razdelitve in da je B. B. izpovedal, da skupaj z ženo (tj. prvo toženko) nimata nobenega premoženja. Sodišče je tudi življenjsko logično pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi prve toženke, da sta darilno pogodbo sklenili na željo matere prve toženke in upoštevalo tudi okoliščino, da si je prva toženka s sporno darilno pogodbo pridržala doživljenjsko pravico užitka. Na podlagi takšnih ugotovitev in dokazne ocene izpodbijana sodba pravilno zaključi, da je bil pravni posel sklenjen zaradi zavarovanja premoženja pred posegi upnikov. V takšnem zaključku pa je vsebovana tudi pravilna ugotovitev, da se je prva toženka zavedala svojih obveznosti. Glede na povzete razloge sodbe je pritožbeni očitek, da sodba nima obrazložitve o odločilnih dejstvih, torej očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), neutemeljen.

8. Pritožba izpostavi, da je pridržanje užitka povsem običajna praksa v darilnih pogodbah med starši in otroki, vendar pa pri tem zanemari ostale okoliščine primera, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Gre za obstoj velikega dolga prve toženke in ugotovljeno slabo premoženjsko stanje prve toženke. Ob takšnih okoliščinah in ostalih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ne glede na običajno prakso pri sklepanju darilnih pogodb med starši in otroki, ni mogoče zanikati, da je bil v konkretnem primeru namen prve toženke, izigrati tožnico. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da v prid takšnega zaključka govori tudi časovno zaporedje dogodkov. Zoper B. B. je bil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začet postopek pod opr. št. I P 0001/2015 dne 21. 4. 2015, zoper družbo A., d. o. o., je bil postopek pod opr. št. X Pg 0002/2015 začet dne 30. 6. 2015, sporna darilna pogodba pa je bila sklenjena kmalu zatem (19. 8. 2015).4 Glede na to, da sta bila pravdna postopka zoper A., d. o. o., in soproga prve toženke, ki je hkrati tudi družbenik in direktor te družbe, začeta pred sklenitvijo sporne darilne pogodbe, pa se za brezpredmetno izkaže tudi pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da je bila tožba zaradi plačila meničnega zneska zoper prvo toženko vložena šele po sklenitvi sporne darilne pogodbe.

9. Prav tako pritožba ni zbudila dvoma v življenjsko prepričljivo oceno sodišča prve stopnje, zakaj ne verjame izpovedi prve toženke, da je bila sporna darilna pogodba sklenjena na željo njene matere (17. točka obrazložitve). Pritožba namreč zgolj ponavlja izpoved toženk, pri tem pa prezre, da je potrebno navedeno izpoved upoštevati v kontekstu ostalih ugotovitev sodišča, ki pa v celoti pretehtajo v prid odločitvi, da je bil sporni pravni posel sklenjen zaradi zavarovanja premoženja pred posegi upnikov. Predvsem pa dejstvo, da naj bi bila pogodba sklenjena na željo matere prve toženke, v tej pravdi sploh ni bilo zatrjevano, temveč je o tem toženka zgolj izpovedala na zaslišanju. Izvedba dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) manjkajočih trditev ne more nadomestiti, zato sodišče prve stopnje tega (nezatrjevanega) dejstva ni moglo upoštevati. Če bi bila sporna darilna pogodba res sklenjena na željo matere prve toženke, bi bilo življenjsko logično pričakovati, da bi bila to ena ključnih trditev toženk.

10. Sodišče prve stopnje je pri obravnavani odločitvi pravilno in v celoti ugotovilo relevantno dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je bila sporna darilna pogodba sklenjena z namenom izigranja tožnice kot upnice, je zaradi nedopustnega nagiba utemeljena sankcija ničnosti pogodbe. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, nasprotuje moralnim načelom.5 Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna. Povsem enako velja, če enega od sopogodbenikov vodi enakovrstni odločilni nagib. Ne glede na to, ali se namen oškodovanja upnikov pravno kvalificira kot nedopustno pogodbeno kavzo ali kot nedopustni ključni nagib dolžnika za sklenitev take pogodbe, je posledica ničnost pogodbe (četrti odstavek 39. člena OZ oziroma tretji odstavek 40. člena OZ).6 Upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti.7 Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno navaja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba.8

11. Neutemeljena je pritožbena graja materialnopravne presoje, da je vprašanje dobre vere druge toženke brezpredmetno. Glede na to, da gre pri sporni pogodbi za neodplačno pogodbo, se je namreč sodišče pravilno oprlo (16. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) na tretji odstavek 40. člena OZ. Navedeni člen pravi, da je neodplačna pogodba nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika. Prav tako pa je vprašanje dobrovernosti druge toženke, upoštevaje prvi odstavek 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), brezpredmetno tudi z vidika izbrisne tožbe, saj gre pri drugi toženki za prvo pridobiteljico. Tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da za odločitev v tej pravdni zadevi niso pomembne trditve druge toženke, da za slabo premoženjsko stanje tako družbe A., d. o. o., kot svojih staršev ni vedela.

12. Do drugačne odločitve v tej pravdni zadevi ne pripeljejo niti pritožbene navedbe glede zastaranja. Pritožba izpostavlja, da tožnica v predmetni pravdi ščiti realizacijo svoje obligacijske pravice, ki pa je zastarljiva. Pritožba je zato mnenja, da bi se moralo sodišče ukvarjati z vprašanjem, v kolikšnem času v takšnem primeru izbrisna zastara tožba. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno oprlo na 93. člen OZ, ki določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. ZZK-1 pa, kot to ugotavljata že pritožnici sami, za vložitev izbrisne tožbe ne določa več prekluzivnega roka. Navedeno pripelje do zaključka, da vtoževani primarni tožbeni zahtevek ni zastaral. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se lahko skladno z 92. členom OZ na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Sem nedvomno sodi tudi oseba, ki ima obligacijsko pravico. Pritožba ima sicer prav, da so obligacijske pravice zastarljive, vendar pa v konkretni zadevi terjatev, katere realizacijo s to pravdo ščiti tožnica, ni zastarala. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, dolg prve toženke v višini 373.957,32 EUR obstaja na podlagi sodbe, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1105/2018 z dne 24. 4. 2019. Gre za judikatno terjatev, ki skladno s 356. členom OZ zastara v desetih letih. Glede na to, da je sodba postala pravnomočna šele leta 2019, terjatev iz te sodbe nedvomno še ni zastarala. Zatorej ni dvoma, da ima tožnica pravni interes za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe in posledično pravico do izbrisne tožbe, za vložitev katere pa, kot rečeno, ZZK-1 ne določa več prekluzivnega roka.

13. Pritožba sodišču tudi očita, da svoje odločitve za dopustitev spremembe tožbe ni obrazložilo. Glede na to, da sodišče o podrednem tožbenem zahtevku ni odločalo, je pritožbeni očitek glede tega dela zahtevka brezpredmeten. Kar pa se tiče dopustitve spremembe primarnega tožbenega zahtevka,9 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravno podlago za dopustitev spremembe tožbe navedlo, in sicer v 20. točki obrazložitve, ko je citiralo prvi odstavek 185. člena ZPP. Poleg tega je v navedeni točki obrazložitve pojasnilo, da je darilna pogodba enoten pravni akt, da v konkretnem primeru vsebuje tudi določbo o ustanovljeni dosmrtni služnosti užitka in da če je darilna pogodba nična, to velja iz enakih razlogov tudi za z njo ustanovljeno služnost užitka. S tem je sodišče smiselno povedalo, da je dopustitev spremembe tožbe smotrna. Glede na to je nepravilno pritožbeno stališče, da sodba v delu glede dopustitve spremembe tožbe ni obrazložena. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tudi v tem delu zadostno obrazložena, saj se jo da preizkusiti, zaradi česar ni bila storjena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je odločitev materialnopravno pravilna, saj zaradi predmetne dopustitve spremembe tožbe ni potrebna dodatna pravda glede izbrisa vknjižbe užitka.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Glej sklep VS RS I R 183/2012 z dne 29. 11. 2012. 2 Da so v Menični izjavi naštete posojilne pogodbe, za zavarovanje obveznosti po katerih je prva toženka podpisala menico, toženki v pritožbi tudi sami priznavata. 3 Tako tudi sodba VSL I Cp 1623/2014 z dne 24. 9. 2014. 4 Tožnica je že v tožbi trdila, da je tožena stranka, ko je zvedela, da je tožnica zoper ostala dolžnika sproža sodne postopke, podarila hčerki svoje stanovanje s kletjo in shrambo. 5 Glej odločbe VS RS: II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015, II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018, II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018. 6 Tako tudi VS RS v odločbi II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018. 7 Primerjaj Sodbo VS RS II Ips 297/2010 z dne 9. 2. 2012 in Ovčak Kos, M., Razdrih, Ž., Nekatera vprašanja v zvezi z izpodbijanem dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja, Pravnik, let. 131, št. 11-12, Ljubljana 2014, str. 724-729. 8 Primerjaj Sodbo VS RS II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015. 9 Tožnica po spremenjeni tožbi s primarnim zahtevkom zahteva tudi izbris vknjižbe užitka, ki si ga je s sporno darilno pogodbo izgovorila prva toženka.