Jedro

Zaradi ravnanja tožene stranke je postala izpolnitev obveznosti tožene stranke za tožečo stranko vprašljiva in negotova. Zato je tožeča stranka izpolnitev svoje obveznosti lahko odložila do trenutka izpolnitve tožene stranke ali pa do trenutka, dokler ji tožena stranka ne bi dala zadostnega zavarovanja, da bo tudi ona izpolnila svojo pogodbeno obveznost (123. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje pa toženka ne le da svoje obveznosti ni izpolnila ampak je po 30.12.1993 realizacijo sklenjenega posla celo izrecno odklonila. Nobenega dvoma torej ne more biti, da je prišlo do neizpolnitve pogodbe zaradi okoliščin na strani tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki prejeto aro v znesku 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in tolarsko protivrednost deviznih obresti v višini, kot Ljubljanska banka d.d. obrestuje devizne vloge v DEM na vpogled in sicer za čas od 18.12.1993 do plačila. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov postopka je odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev postopka je podana zato, ker je sodišče oprlo sodbo na pismeno izjavo priče A. C., ki je tekom dokaznega postopka ni niti prebralo. Napačen je tudi zaključek sodišča, da ta priča na izidu pravde ni zainteresirana. Njena izjava ob koncu zaslišanja, da se za nakup hiše, ki jo je prodajala toženka, še vedno zanima, dokazuje ravno nasprotno. Sicer pa izpovedba te priče sploh ni zanesljiva in ji je sodišče, tako kot tudi izpovedbi tožeče stranke, nekritično sledilo. Do zapletov je prišlo le zato, ker sta pravdni stranki sosedi. Sicer pa je za odločitev bistveno, da je bil dogovorjeni rok plačila (30.12.1993) bistvena sestavina pogodbe. Ker se ga tožeča stranka ni držala, njenemu zahtevku sodišče ne bi smelo ugoditi. Tožena stranka je bila pripravljena pogodbo izpolniti, na kar kaže dejstvo, da je dne 27.12.1993 plačala aro za drugo parcelo. Zato, ker tožeča stranka dogovorjenega roka ni spoštovala, je tožena stranka to aro izgubila. Poleg tega je morala pod ceno prodati nepremičnino v Logatcu. V primeru, da bi tožeča stranka svoj del obveznosti izpolnila, bi svojo obveznost izpolnila tudi tožena stranka. Ker tožeča stranka s pogodbo dogovorjene obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, njen zahtevek na vrnitev dane are ne more biti utemeljen. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da je podana bistvena kršitev pravdnega postopka zato, ker se sodišče sklicuje na pismeno izjavo priče A. C., ki jo v dokaznem postopku sploh ni prebralo, ni utemeljena. Priča A. C. je sodišču dne 23.6.1994 poslal pismeno izjavo, v kateri je opisal svoje videnje poteka dogodkov. V soglasju s strankama je sodišče na naroku dne 27.6.1994 to izjavo prebralo (l. št. 18 pravdnega spisa), ker pa sta obe pravdni stranki vztrajali tudi pri neposrednem zaslišanju priče A. C., je sodišče na naroku dne 8.9.1994 izvedlo tudi dokaz z neposrednim zaslišanjem te priče (l. št. 21 in 22 pravdnega spisa). Po izvedbi dokazov je sodišče vse izvedene dokaze ocenilo in po izvedeni dokazni oceni prišlo do prepričanja, da so dogodki v zvezi z nakupom in prodajo hiše potekali tako, kot je izpovedal (in pred tem zapisal) A. C. in kot je izhajalo iz tožbenih trditev in izpovedbe tožeče stranke. S trditvami, da izpovedbi A. C. in tožeče stranke nista prepričljivi in da je bil resničen potek dogodkov tak, kot so izpovedali tožena stranka in priče, ki jih je sodišče zaslišalo na njen predlog, izpodbija tožena stranka dokazno oceno sodišča in s tem v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb postopka zato ni podana. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Neutemeljeno pa tožena stranka uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ni sporno, da je bilo med pravdnima strankama s pogodbo dogovorjeno, da bo tožeča stranka del svoje obveznosti izpolnila pred toženo stranko (plačilo 150.000,00 DEM do 30.12.1993). Ob nespornem dejstvu, da tožeča stranka dela kupnine do 30.12.1993 ni plačala, se zato kot odločilno postavlja vprašanje, ali je izpolnitev dela obveznosti (plačilo 150.000,00 DEM) utemeljeno odložila. Ob upoštevanju pravnoodločilnih dejanskih okoliščin, ki sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje, pa je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili, da sta pravdni stranki sosedi, ki sta se dne 17.12.1993 dogovorili za prodajo oziroma nakup hiše. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje pa je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi še naprej ponujala hišo drugim kupcem in se z njimi pogajala za prodajo. Že po sklenjeni prodajni pogodbi so si morebitni drugi kupci (npr. A. C.) hišo tudi ogledovali. Tožnica je imela po ugotovitvah sodišča pripravljen denar za izpolnitev obveznosti, vendar pa je postala zaradi takega ravnanja tožene stranke nezaupljiva. Ker je toženka v času pogajanj z drugimi morebitnimi kupci tudi odklonila prevzem denarja z izgovorom, da ga zato, ker še nima izvajalcev, ne potrebuje, je tožeča stranka čakala na toženkin poziv za izročitev denarja in na potrditev, da sklenjena pogodba vendarle velja in da bo hiša prodana (in izročena) njej in ne kakšnemu drugemu kupcu. Brez te potrditve si, zaradi omajanega zaupanja v resnost tožene stranke, dokaj visokega denarnega zneska prodajalki ni upala več izročiti. Sodišči sta tudi ugotovili, da toženka po novem letu hiše ni bila več pripravljena prodati tožnici, da pa je bila tožnica ves čas (tudi še tekom pravdnega postopka) pripravljena hišo kupiti.

Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev, ki so pravnoodločilna, je tudi po presoji revizijskega sodišča tožeča stranka svojo obveznost, ki bi jo sicer morala izpolniti pred toženo stranko, utemeljeno odložila. Zaradi ravnanja tožene stranke je postala izpolnitev obveznosti tožene stranke za tožečo stranko vprašljiva in negotova. Zato je tožeča stranka izpolnitev svoje obveznosti lahko odložila do trenutka izpolnitve tožene stranke ali pa do trenutka, dokler ji tožena stranka ne bi dala zadostnega zavarovanja, da bo tudi ona izpolnila svojo pogodbeno obveznost (123. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje pa toženka ne le da svoje obveznosti ni izpolnila ampak je po 30.12.1993 realizacijo sklenjenega posla celo izrecno odklonila. Nobenega dvoma torej ne more biti, da je prišlo do neizpolnitve pogodbe zaradi okoliščin na strani tožene stranke. Zato je odločitev obeh sodišč, da mora toženka tožeči stranki vrniti prejeto aro, materialnopravno pravilna (2. odstavek 80. člena ZOR).

Po povedanem se je izkazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).