Up-37/03 - 6

18. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 257/01 z dne 29. 10. 2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 346/99 z dne 15. 3. 2001 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 521/97 z dne 5. 11. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Na podlagi sklepa o razporeditvi z dne 30. 3. 1993 je bil pritožnik trajno razporejen na delo k drugemu delodajalcu. Ker po pravnomočnosti predmetnega sklepa ni nastopil dela pri drugemu delodajalcu, mu je prvi delodajalec dne 23. 6. 1993 izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 14. 5. 1993. Delovno sodišče je ugodilo pritožnikovemu tožbenemu zahtevku po razveljavitvi sklepov prvega delodajalca o prenehanju delovnega razmerja pritožnika z dne 23. 6. 1993 in 4. 3. 1994. Višje delovno in socialno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji prvega delodajalca ter sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da sta nižji sodišči nepravilno uporabili materialno pravo in sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 23. 6. 1993 dali značaj konstitutivnega akta namesto ugotovitvenega. Prav tako je menilo, da je sklep z dne 23. 6. 1993 podvržen pravni presoji le v delu, v kateri je določen čas oziroma datum prenehanja delovnega razmerja, zakonitost prenehanja delovnega razmerja pa ne more biti predmet sodne presoje, ker je sklep z dne 30. 3. 1993 postal dokončen. V ponovljenem postopku sta sodišči zavrnili pritožnikov tožbeni zahtevek, Vrhovno sodišče pa njegovo revizijo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Navaja, da je Vrhovno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot sta ga sicer ugotovili nižji sodišči ter na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo odločitev. To trditev utemeljuje z navedbo, da je bil za ugotovitev dejanskega stanja pomemben le en dan, in sicer 15. 4. 1993, ter ne celotno obdobje ugovornega roka v trajanju od datuma razporeditvenega sklepa z dne 30. 3. 1993 do nastopa njegove dokončnosti dne 15. 4. 1993. Vrhovnemu sodišču tudi očita, da v nasprotju s svojo prvo odločitvijo v izpodbijani sodbi drugače opredeljuje pravnomočnost razporeditvenega sklepa. Zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 14., 22. in 49. člena Ustave ter splošnih načel pravičnosti.

B.

3.Pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo z navedbami, s katerimi zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Takšne navedbe ustavne pritožbe ne utemeljujejo. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Takšnih kršitev pa pritožnik s ponavljanjem argumentov, s katerimi v delovnem sporu ni uspel, in z navedbami, s katerimi izraža le svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišč, ni izkazal.

4.Trditev, da je Vrhovno sodišče spremenilo in poseglo v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, bi lahko utemeljevala kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Vendar ta trditev očitno ne drži. Vrhovno sodišče namreč ni ugotavljalo dejansko stanje. V izpodbijani sodbi je pojasnilo, da je vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh sodišč, ki sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno materialnopravno presodili, da je pritožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri prvem delodajalcu dne 14. 5. 1993. Predmet presoje nižjih sodišč je bilo torej celotno obdobje do nastopa dokončnosti, in ne le 15. 4. 1993, ko je dokončnost razporeditvenega sklepa nastopila, kot zmotno meni pritožnik. Sodišča so izčrpno obrazložila, zakaj so presojala celotno obdobje, zato Ustavno sodišče teh razlogov ne povzema. Le nezadovoljstvo pritožnika z odločitvijo sodišč zato ne more utemeljiti kršitev te ustavne pravice, kakor ne kršitev pravice do svobode dela iz prvega odstavka 49. člena Ustave.

5.Glede pritožnikovega očitka, da je Vrhovno sodišče v nasprotju s svojo prvo odločitvijo v izpodbijani sodbi navedlo, da bi pritožnik moral nastopiti delo na novem delovnem mestu v 15 dneh po pravnomočnosti razporeditvenega sklepa, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da gre za očiten lapsus in torej irelevanten pritožbeni očitek z vidika varstva ustavnih pravic. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v nadaljevanju jasno in nedvoumno izhaja, da gre za dokončnost razporeditvenega sklepa, ki je nastopila 15. 4. 1993.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan