Jedro

V pouku o pravnem sredstvu navedenega sklepa je bil tožnik poučen, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči dne 21. 11. 2020 in se je iztekel dne 7. 12. 2020. Tožnik je pritožbo poslal priporočeno po pošti dne 21. 1. 2021. Tega dne vložena pritožba je po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (drugi odstavek 240. člena ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ, tudi FURS) v skladu z 240. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep FURS, št. DT 4933-92263/2017-6 z dne 18. 11. 2020. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je FURS s sklepom, št. DT 4933-92263/2017-6 z dne 18. 11. 2020, odločila, da se pritožba tožnika zoper sklep davčnega organa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-92263/2017 z dne 14. 10. 2020 zavrže iz razloga, ker je bila pritožba vložena prepozno. Sklep, št. DT 4933-92263/2017-6 z dne 18. 11. 2020, je bil tožniku vročen dne 20. 11. 2020. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči 21. 11. 2020 in se je iztekel dne 7. 12. 2020. Tožnik je pritožbo vložil dne 21. 1. 2021, zato jo je FURS kot prepozno na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP zavrgla.

3. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. V svoji odločbi ugotavlja, da je iz podpisane vročilnice razvidno, da je bil sklep z dne 18. 11. 2020 pritožniku vročen osebno dne 20. 11. 2020. Iz pravnega pouka navedenega sklepa o davčni izvršbi izhaja, da rok za vložitev pritožbe znaša 15 dni od vročitve sklepa. Pritožbeni rok je tako začel teči naslednji dan po vročitvi, torej dne 21. 11. 2020 in se je iztekel dne 7. 12. 2020. Iz poštnega žiga o oddaji priporočene pošiljke na ovojnici, v kateri je bila poslana pritožba, je razvidno, da je le-ta bila oddana na pošti dne 21. 1. 2021, torej prepozno, kar pomeni, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom pritožbo kot prepozno zavrgel. Glede očitkov pritožnika, da določitev osem dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, drugostopenjski organ pojasnjuje, da Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) v drugem odstavku 157. člena določa, da se pritožbo zoper sklep o izvršbi vloži v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi, pri organu, ki ga je izdal. V konkretnem primeru pa je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je bil določen petnajstdnevni pritožbeni rok kot ga določa 235. člen ZUP.

4. Drugostopenjski organ pojasnjuje še, da avtomatično podaljšanje roka oziroma ustavitev teka roka v skladu z Odlokom o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 v upravnih zadevah1 (v nadaljevanju: Odlok) ni bilo predvideno, zato ti roki še naprej tečejo. Odlok v 8. členu izjemoma dovoljuje podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, ki je določena s posamičnim upravnim aktom, vendar drugostopenjski organ meni, da ta določba ne pride v poštev v primeru procesnih rokov, temveč samo v primeru, ko upravni akt določa rok za izpolnitev materialne obveznosti. Navedbe pritožnika, da je pritožbeni rok zaradi posledic epidemije prekratek, so neutemeljene.

5. Glede očitkov pritožnika, da ni bilo nobenega javnega sojenja, pritožbeni organ pojasnjuje še, da je davčni organ skladno s 146. členom ter v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojen za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kar pomeni, da je pristojen tudi za odločanje o pritožbah, ki jih stranke vložijo zoper sklepe o davčni izvršbi. V zvezi z očitkom pritožnika, da ni bil zaslišan skladno z 9. členom ZUP, pritožbeni organ pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe kot prepozne izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Za skrajšani ugotovitveni postopek ZUP v 1. točki prvega odstavka 146. člena določa, da lahko organ o zadevi odloči takoj, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Prvostopenjski organ je za to, da je presodil, ali je bila pritožba zoper sklep z dne 18. 11. 2020 vložena pravočasno razpolagal z zadostnimi podatki (z vročilnico sklepa ter podatki, ki izhajajo iz ovojnice, v kateri je pritožnik poslal pritožbo). Hkrati še ugotavlja, da pritožnik ni izkazal zakaj prvostopenjski organ naj ne bi pri izdaji izpodbijanega sklepa ravnal v skladu z 5. in 6. členom ZDavP-2. Ker se v obravnavani zadevi presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe kot prepozne, drugostopenjski organ očitanih in pavšalno zatrjevanih ugovorov pritožnika v zvezi s kršitvami ustavnih in konvencijskih pravil, ni ugotavljal. 6. Tožnik se z navedeno odločitvijo drugostopenjskega organa ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je bila dne 18. 10. 2020 razglašena epidemija ter ukrepi in omejitve, ki so onemogočili, da bi bilo pravno sredstvo podano v določenem roku. Onemogočeno je bilo tiskanje, fotokopiranje, pravno svetovanje ter ostali pravni in upravni postopki. Iz Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020 (v nadaljevanju: Odredba) se poslovanje sodišč omeji in procesni roki v nenujnih zadevah ne tečejo. Organ bi moral upoštevati, da vladne omejitve onemogočajo pravočasnost dejanj stranke v postopku ter zato določiti tudi daljše roke za vložitev pravnih sredstev. Primeren rok za pritožbo bi bil 30 dni, kar je upoštevalo tudi Ustavno sodišče, ki je z dopisom, št. Up 1146/20-4 z dne 4. 11. 2020 določilo trideset dnevni rok za dopolnitev vloge. Organ je bil dolžan glede na pandemijo vsebinsko presojati podano vlogo, kar zagotavlja Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) v 25. členu in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) v 13. členu. Določen rok za pritožbo je bil glede na pandemijo in omejitve prekratek in pomeni onemogočanje pravice do pravnega sredstva ter onemogočanje varovanja pravic in interesov.

7. Navaja še, da ga FURS pred izdajo sklepa ni zaslišala v skladu z 9. členom ZUP ter mu ni omogočila, da se izjavi o dejstvih kot to določa 146. člen ZUP, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. V skladu s 6. členom EKČP, ki mu daje pravico do poštenega sojenja, se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi sodišče ugotovilo, da je dolžnik. FURS naj upošteva 22. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic ter 14. člen Ustave RS, ki zagotavlja enakost pred zakonom. Brez sodbe sodišča se želi poseči v zasebno lastnino dolžnika, ki jo ščiti 33. člen Ustave RS in prvi člen 1. Protokola h EKČP. V zvezi s tem se sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) Vaskršič proti Sloveniji, Valant proti Sloveniji, B.K.M. LOJISTIK TICARET LIMITED SIRKETI proti Sloveniji, iz katerih je razvidno, da državni organi ne spoštujejo zasebne lastnine. Sklicuje se tudi na 23. in 3. člen Ustave RS ter opozarja, da FURS ni del sodne oblasti, zato ne more soditi državljanu. FURS ni upoštevala niti 5. člena ZDavP-2, ki določa, da mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločitve, pri tem pa mora z enako skrbnostjo ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist zavezanca za davek ter v skladu s 6. členom ZDavP-2 pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Sodišče naj upošteva najmanj naslednje člene: 14., 23., 24., 25., in 33. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 5., 6. in 155. člen ZDavP-2 ter 7., 8. in 9. člen ZUP. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Poudarja, da se Odredba, na katero se sklicuje tožnik, ne nanaša na upravne postopke in upravne organe, zato ne velja za konkretni primer. Odredba se namreč nanaša na vsa sodišča in na zaustavljanje dela na veliki večini pravnih področij, z izjemo zadev, ki so skladno z Odredbo in zakonodajo opredeljene kot nujne. Z Odredbo se je torej zadržal tek procesnih rokov v sodnih postopkih in ne v upravnih postopkih, kamor spada davčni postopek. K temu še dodaja, da Odlok ni prekinil oziroma podaljšal teka roka v upravnih postopkih. Meni, da določba 8. člena Odloka ne pride v poštev v primeru procesnih rokov, ampak samo, ko upravni akt določa rok za izpolnitev materialne obveznosti. Dodaja še, da je iz podatkov spisa razvidno dejansko stanje, ki ga ni potrebno dopolnjevati, saj gre zgolj za ugotavljanje pravočasnosti vložene pritožbe, zato je očitek o neizvedbi postopka v skladu z zakoni in Ustavo RS neupravičen. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče v obravnavani zadevi presoja zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, št. DT 4933-92263/2017-8 z dne 22. 1. 2021 s katerim je FURS kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep FURS, št. DT 4933-92263/2017-6 z dne 18. 11. 2020. 11. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in utemeljen na zakonu, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Tudi tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. 12. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku davčne izvršbe, za vprašanja, ki niso urejena z davčnimi predpisi pa se na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja ZUP. Slednji v prvem odstavku 68. člena določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (drugi odstavek 68. člena ZUP).

13. Odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, se vročijo osebno tistemu kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP). O vročitvi je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico (drugi odstavek 87. člena ZUP). Kot izhaja iz vročilnice v spisu je bil sklep FURS, št. DT 4933-92263/2017-6 z dne 18. 11. 2020 tožniku osebno vročen dne 20. 11. 2020. Sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru iz pravnega pouka sklepa, št. DT 4933-92263/2017-6 z dne 18. 11. 2020 razvidno, da je bil določen petnajstdnevni pritožbeni rok kot ga določa 235. člen ZUP in ne osemdnevni pritožbeni rok kot to zatrjuje tožnik. V pouku o pravnem sredstvu navedenega sklepa je bil tožnik poučen, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči dne 21. 11. 2020 in se je iztekel dne 7. 12. 2020. Tožnik je pritožbo poslal priporočeno po pošti dne 21. 1. 2021. Tega dne vložena pritožba je po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (drugi odstavek 240. člena ZUP).

14. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je bil pritožbeni rok glede na pandemijo ter vladne ukrepe in omejitve prekratek in se pri tem sklicuje na Odredbo, v skladu s katero se je poslovanje sodišč omejilo ter procesni roki v nenujnih zadevah niso tekli. Sodišče glede tožnikovih ugovorov pojasnjuje, da določba prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih2 (v nadaljevanju: ZS) v zvezi s 83. členom ZS, ki ob izrednih dogodkih predstavlja podlago za sprejem Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih, ureja omejeno poslovanje sodišč, ko ta v nenujnih zadevah ne opravljajo vseh ali nekaterih procesnih dejanj3. Sodišče se zato strinja s toženo stranko, da se Odredba, na katero se sklicuje tožnik, ne nanaša na upravne postopke, temveč se nanaša na sodne postopke. Določba 83.a člena ZS oziroma na njeni podlagi sprejeti podzakonski predpisi se ne morejo nanašati na zadeve, ki niso v obravnavi pred sodiščem. V obravnavani zadevi je bil izpodbijani sklep izdan v upravnem postopku. Res sicer je, da je bil v relevantnem obdobju v veljavi Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 v upravnih zadevah, ki pa teka rokov za uveljavitev materialnih ali procesnih pravic strank ni urejal.4

15. Sodišče zaključuje, da v zadevi ni sporno, da je tožnik pritožbo zoper sklep FURS, št. DT 4933-92263/2017-6 z dne 18. 11. 2020 vložil prepozno in je bila zato odločitev prvostopenjskega organa, da pritožbo zavrže, utemeljena. Te ugotovitve zato ne more spremeniti tožnikovo zatrjevanje, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, saj ga FURS pred izdajo izpodbijanega sklepa ni zaslišala v skladu z 9. členom ZUP ter mu ni omogočila, da se izjavi o dejstvih kot to določa 146. člen ZUP. Izpodbijana odločitev izhaja iz podatkov upravnega spisa, ki med strankama niso sporni in pravilno temelji na določbi 240. člena ZUP, čemur se sodišče v celoti pridružuje.

16. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja kršitve Ustave RS, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

17. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje ni sporno. O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso ESČP davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP5. 1 Uradni list RS, št. 183/2020. 2 Zakonodajalec je v prvem odstavku 83.a člena ZS predvidel, da lahko predsednik Vrhovnega sodišča RS z odredbo odloči, da vsa sodišča poslujejo v skladu z 83. členom ZS. Ta pa določa, da sodišča v času poletnega poslovanja (od 15. julija do 15. avgusta) poslujejo v omejenem obsegu, in sicer razpisujejo naroke in odločajo le v nujnih zadevah, ki so opredeljene v tretjem odstavku tega člena. V teh zadevah procesni roki tečejo. V preostalih - nenujnih zadevah, pa procesni roki ne tečejo in začnejo teči prvi naslednji dan, ko se izteče poletno poslovanje. V šestem odstavku 83.a člena pa je zakonodajalec predvidel, da lahko Vlada RS na predlog predsednika Vrhovnega sodišča RS, če je zaradi izrednega dogodka onemogočeno poslovanje vseh sodišč in oteženo uveljavljanje pravic strank, s sklepom ugotovi, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo. 3 V skladu z relevantno Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih sodišča niso opravljala procesnih dejanj, ki so neizogibno terjala fizično prisotnost strank ali drugih udeležencev sodnega postopka in niso izvajala uradnih ur, so pa odločala in vročala sodna pisanja. 4 Enako tudi VSRS sodba IV Ips 28/2022 z dne 14. 7. 2022. 5 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.