Jedro

Določba 2. odstavka 3. člena KZ torej govori o uporabi zakona, ki je za storilca milejši, kar pomeni, da ni možna uporaba dveh kazenskih zakonov. Sodišče mora oceniti, kateri kazenski zakon je ob celotni uporabi milejši za storilca ter mora potem tega tudi v celoti uporabiti. Ni možna kombinacija dveh zakonov oziroma uporaba določb enega zakona v tistem delu, ki je milejši za storilca ter drugega zakona, ki je v drugem delu milejši za storilca.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi ter se ugotovi, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 28.2.1995 z uporabo 39. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Obrazložitev

Obsojeni I.P. je bil z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 1. in 3. odstavku 251. člena KZ - 77, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja dne 15.8.1992. Obsojencu je bila izrečena denarna kazen 45.000,00 tolarjev, po 68. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ), v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine (UZITUL), pa tudi varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas 5 mesecev.

Višje sodišče v Ljubljani je z zgoraj navedeno sodbo ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice prvostopno sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojencu po 39. členu KZ izreklo kazen prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za 4 mesece in 15 dni.

Vrhovni državni tožilec je dne 7.6.1995 vložil zoper odločbo sodišča druge stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti. Menil je, da je s takšnim izrekom sodišče druge stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Drugostopno sodišče namreč ni moglo kot milejše za storilca uporabiti le določbe 39. člena KZ o kazni prepovedi vožnje motornega vozila, ne da bi retroaktivno, kot milejšo uporabila tudi določbo 1. odstavka 325. člena iz posebnega dela KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Z določbo 1. odstavka 3. člena KZ je določeno, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. V 2. odstavku tega člena je določena retroaktivna uporaba zakona, ki se enkrat ali večkrat spremeni po storitvi kaznivega dejanja. V tem primeru sodišče "uporablja zakon, ki je milejši za storilca". Določba 2. odstavka 3. člena KZ torej govori o uporabi zakona, ki je za storilca milejši, kar pomeni, da ni možna uporaba dveh kazenskih zakonov. Sodišče mora pač oceniti, kateri kazenski zakon je ob celotni uporabi milejši za storilca ter mora potem tega tudi v celoti uporabiti. Ni možna kombinacija dveh zakonov oziroma uporaba določb enega zakona v tistem delu, ki je milejši za storilca ter drugega zakona, ki je v drugem delu milejši za storilca. Vrhovni državni tožilec utemeljeno opozarja v zahtevi, da bi drugostopno sodišče ob uporabi določbe 39. člena KZ moralo uporabiti tudi pravno opredelitev za kaznivo dejanje po 1. odstavku 325. člena KZ.

Drugostopno sodišče je torej z uporabo 39. člena KZ prekoračilo pravico, ki jo je imelo po zakonu, na način, ki je z določbo 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predviden kot kršitev kazenskega zakona.

S takšno kršitvijo je sodišče druge stopnje ravnalo v korist obsojenca. Čas varnostnega ukrepa po 3. odstavku 68. člena KZ SFRJ je bil določen od 3 mesecev do 5 let, kazen prepovedi vožnje motornega vozila po 39. členu KZ pa ne sme biti krajša od 3 mesecev in ne daljša od 1 leta. Takšna stranska kazen je torej bila glede na čas trajanja ugodnejša za obsojenca, pa tudi glede na konkretno odločitev sodišča druge stopnje je znašala 4 mesece in 15 dni, medtem ko je sodišče prve stopnje izreklo varnostni ukrep po 68. členu KZ SFRJ za čas 5 mesecev.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca je torej vložena v obsojenčevo škodo, zato je vrhovno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP le ugotovilo, da je bil zakon prekršen, kot sledi iz izreka te sodbe, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje.