Jedro

Kot bistveno sodišče druge stopnje izpostavlja, da mora razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD glede razdedinjenja, vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči oziroma kršitvijo preživninske obveznosti na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči oziroma zaradi opustitve preživninske obveznosti, na drugi strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dedno nevredna in nima dedne pravice po zapustnici A. A. v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru I D 1174/2019. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je toženka od zapustnice A. A. prejela darilo v višini 12.434,76 EUR, ki se naj B. B. vračuna v njen dedni delež po zapustnici v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru I D 1174/2019 (točka I. izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožnik dolžan toženki v celoti povrniti njene pravdne stroške, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe (točka II. izreka).

2.Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ne drži, da tožnik ni povedal ničesar relevantnega, kar bi utemeljevalo njegov zahtevek. Tožnik je svoje navedbe podal pisno z vlogami, jih argumentiral ter predložil listinske dokaze. Zapustnica je sama v rokopisu, ki ni sporen, navedla, da hčerka zanjo ne skrbi, ji ne pomaga, jo ignorira in odkar ji ne izroča vsega svojega denarja, nima z njo nobenih stikov. Od številnih stresov, ki jih je pokojna dobila od toženke, namesto potrebne skrbi, so pokojni nastajali krvni strdki in je v posledici tega žal preminila. Tožnik je preprost in je povedal, kar je povedal, pričakuje pa, da je bilo sodišče seznanjeno z njegovimi pisnimi navedbami in predlaganimi dokazi. Pokojna se je več let zdravila, bila tudi hospitalizirana in je zaradi s svojega zdravstvenega stanja bila potrebna pomoči. Imela je eno hčerko, ki ji nikoli ni pomagala, pač pa jo je izkoriščala in jo spravljala v hud stres s svojim načinom življenja, ki je bil pogojen z zasvojenostjo z mamili. Od matere je zahtevala vsak mesec, da ji izroča denar. Prvostopno sodišče sedaj to prikazuje kot kupnino. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje na podlagi izpovedb toženke, ki si je vse izmislila. Tožnik je pravilno navedel temelj pravno podlago, ker resnično ni dedno vredna. Te svoje navedbe je v ustni izpovedbi potrdil. Obe stranki sta enakovredni, a ju sodišče ni tako obravnavalo. Tožniku sploh ni verjelo. Toženka ni ponudila niti enega samega dokaza o tem, da je skrbela za svojo mamo. Priznala je celo, da od leta 2007 nista imeli nobenega stika, to pa je obdobje, ko se je pokojna mama intenzivno zdravila in je bila resnično potrebna pomoči. Tudi tožnik je skrbel za toženko, saj je bila njegova pastorka. Vse pa se je spremenilo, ko je toženka postala odvisna od mamil. Toženka je navedla, od kdaj nista imeli stikov s pokojno in v tem času zagotovo ni mogla skrbeti za mamo. Iz listin v spisu izhaja, da je pokojna potrebovala pomoč prav v obdobju, ko je toženka z njo odklanjala stike, to je v času njene bolezni. Tožnik in pokojna sta živela skromno življenje. Tožnik se je nagaral, da so imeli za položnice, za hrano in še denar, ki ga je zahtevala toženka od njiju, pa sodišče tega ni upoštevalo. Tožnik je že v drugem sodnem postopku opisal, da je moral dejansko toženki trikrat plačati polovico stanovanja. Pokojna je morala svojo polovico podariti toženki, nato pa ji ga je hčerka nazaj prodala. Tožnik je zahteval, da se v darilo vračuna znesek, ki ga je v gotovini pokojna podarila svoji hčerki in ki je dokumentiran.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje v pritožbenem preizkusu, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti (določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ter v okviru pritožbenih navedb, ni zasledilo kršitev.

5.Tožnik je zatrjeval dedno nevrednost toženke z očitkom, "da toženka za časa materinega življenja zanjo ni skrbela, ko je bila mama bolna, je pokojna toženko poklicala, naj pride po njo in jo odpelje v bolnico, vendar je toženka ni odpeljala neposredno tja, ampak jo je prej vozila okoli po mestu". Nadalje je navajal, da po tem dogodku zapustnica svoje hčerke več ni klicala za pomoč, z izjemo, ko jo je prosila, da tožnika pelje v Avstrijo po zdravila, pa je toženka prošnjo zavrnila. Dejstva, pravno relevantna za odločitev o dedni nevrednosti, je tožnik dokazoval z odpustnim pismom UKC Maribor, z lastnoročnim zapisom A. A., povzetkom izplačanih daril, z odločbo o prejemanju starostne pokojnine, torej z več listinskimi dokazi in z zaslišanjem pravdnih strank.

6.Sodišče je v točkah od 11 do 14 ocenilo posamezne izvedene dokaze ter na podlagi skupne dokazne ocene navedlo jasne in razumne razloge za zaključek, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče prepričljivo zaključiti, da se je toženka huje prekršila zoper dolžnost preživljati pokojno mamo oziroma, da ji ni hotela dati potrebne pomoči. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče dokazne zaključke sprejelo zgolj na podlagi zaslišanja toženke. V točki 13 je med drugim natančno ocenilo tudi zapustničino lastnoročno zapisano izjavo ter navedlo, zakaj tudi ta izjava ne potrjuje, da bi toženko zapustnica obtožila zavračanja pomoči oziroma dejstva, da je toženka ni preživljala.

7.Tožnik v pritožbi podaja svojo presojo izvedenih dokazov, dejansko pa svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, kar pa ne more biti utemeljen pritožbeni razlog.

8.Kot bistveno sodišče druge stopnje izpostavlja, da mora razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD glede razdedinjenja, vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči oziroma kršitvijo preživninske obveznosti na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči oziroma zaradi opustitve preživninske obveznosti, na drugi strani. Tožnik ni uspel zadostiti niti tej trditveni podlagi, na kar je bil opozorjen s sklepom, s katerim je sodišče druge stopnje ugodilo toženkini pritožbi in razveljavilo zamudno sodbo. Ker ni bilo zadostne trditvene podlage, seveda tudi vsi izvedeni dokazi niso mogli izkazati dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko tožbenemu zahtevku na ugotovitev dedne nevrednosti ugodilo.

9.Tožnikove navedbe; glede opustitve vseh stikov z bolno materjo, povzročanja dodatnih skrbi materi, pretirane zahteve po denarju za nakup mamil, če bi jih tožniku uspelo dokazati, bi pomenile moralno sporno ravnanje hčerke, ne morejo pa predstavljati podlage za sklep o dedni nevrednosti. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da ni imela pokojna dovolj sredstev za preživljanje. Sodna praksa potrjuje

1VS RS sodba II Ips 75/20, VSL sodba I Cp 1901/2018 z dne 5. 2. 2018.

10.Tudi odločitev o zavrnitvi tožnikovega podrednega tožbenega zahtevka na vštetje daril v toženkin dedni delež je pravilna. Povzetek izplačanih zneskov (priloga pod A5), za katere je tožnik trdil, da jih je toženka od mame prejela kot darilo, je sodišče dokazno ocenilo v točkah 18 in 19 obrazložitve. Dokazno je ocenilo tudi ostale dokaze, in sicer prodajno pogodbo, ki jo je leta 2005 pri notarju sklenila zapustnica ter tudi lastnoročni zapis zapustnice. Slednji potrjuje, da je pokojna mama s toženko sklenila prodajno pogodbo za polovico stanovanja. Ker iz kupoprodajne pogodbe izhaja, da se je mati zavezala toženki plačevati kupnino v roku dvajsetih let, z zapadlostjo zadnjega obroka v letu 2025, je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da izplačani denarni znesek ne predstavlja darila, temveč kupnino za polovico stanovanja, ki ga je toženka prodala materi.

11.Ker je dokazna ocena tudi v tem delu skladna z določbo 8. člena ZPP, tožnik pa v pritožbi zgolj podaja svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki, je potrebno pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

12.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 126, 126-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.