Jedro

Sodišče prve stopnje je pogodbeno določilo „Morebitne spore v zvezi s to pogodbo bosta pogodbeni stranki poskušali najprej rešiti sporazumno, v primeru, da jih ne bi mogli rešiti sporazumno, pa jih bosta reševali pri pristojnem sodišču v Zagrebu“ pravilno štelo za nesporno, ga pravilno uporabilo tako, kot se glasi in ga tudi pravilno razložilo.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo storitev, ki jih je zanjo opravila po „pogodbi o poslovno tehničnem sodelovanju." Sodišče prve stopnje se je izreklo za nepristojno in njeno tožbo zavrglo, ker je na podlagi ugovora tožene stranke ugotovilo, da sta pravdni stranki za spore v zvezi z navedeno pogodbo dogovorili pristojnost sodišča Republike Hrvaške. Tožeča stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2. Sklep sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožeča stranka tako kot v pritožbi, tudi v reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker tožbe ni predhodno preizkusilo s potrebno skrbnostjo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje ta očitek pravilno ocenilo za neutemeljen, saj pravilnost predhodnega preizkusa tožbe na odločitev v tej zadevi ni vplivala. Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo že na podlagi njenega predhodnega preizkusa, temveč šele po prejemu odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka ugovarjala pristojnosti sodišča Republike Slovenije zaradi sporazuma o pristojnosti sodišča Republike Hrvaške.

6. Odgovor na tožbo je bil tožeči stranki vročen, vendar nanj ni reagirala. Tako je sodišče prve stopnje pogodbeno določilo „Morebitne spore v zvezi s to pogodbo bosta pogodbeni stranki poskušali najprej rešiti sporazumno, v primeru, da jih ne bi mogli rešiti sporazumno, pa jih bosta reševali pri pristojnem sodišču v Zagrebu“ pravilno štelo za nesporno, ga pravilno uporabilo tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ) in ga tudi pravilno razložilo. Logično je, da med spore v zvezi z določeno pogodbo sodi tudi spor zaradi plačila, dogovorjenega s to pogodbo. Hkrati pa je nesprejemljivo razlagovanje tožeče stranke, da je v obravnavanem primeru sporno izključno plačilo računa, zaradi česar sporazum o krajevni pristojnosti, ki se nanaša samo na spor, ki je v zvezi z določbami pogodbe, ne pride v poštev. S strani tožeče stranke izstavljen račun namreč ne predstavlja nove, samostojne podlage vtoževani terjatvi, temveč zgolj sporočilo dolžnega zneska, ki pa je bilo, kot tožeča stranka sama navaja v tožbi, dogovorjeno v 5. členu „pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju."

7. S tem je odgovorjeno na revizijske navedbe tožeče stranke. Ker uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka ni podana in ker so materialnopravni zaključki sodišč nižjih stopenj pravilni, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

8. Tožeča stranka po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.