11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 30. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 95/2004 z dne 16. 6. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 554/2003 z dne 14. 1. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 172/2003 z dne 30. 9. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je pritožnika z izpodbijano sodbo spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ) in mu izreklo kazen sedmih let zapora ter izgon tujca iz države za čas desetih let. Drugostopenjsko sodišče je pritožbe državne tožilke, pritožnika in njegovih zagovornikov kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti in zahtevo za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, kajti carinski pregled vozila, pri katerem je bilo najdeno mamilo, ni bil opravljen v skladu s 14., 27. in 29. členom Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/1999 in nasl. – v nadaljevanju ZCS). Pritožnik naj ne bi bil prisoten ves čas preiskave vozila. Zato naj bi bili pritožniku kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov kot pogoj za preiskavo vozila mu naj ne bi bil predočen in naj tudi ne bi obstajal. Vrhovno sodišče naj bi pavšalno navajalo, da sum izhaja iz tega, ker naj bi bilo že na daleč vidno, da je vozilo predelano, s čimer naj bi nedopustno "saniralo" napake prvostopenjske in drugostopenjske sodbe, ki naj bi se do njega ne opredelili. Napačno naj bi bil uporabljen 27. člen "carinskega zakonika", ker ne daje podlage za opravo preiskave s psom in endoskopom ter za mehanična opravila, opravljena na pritožnikovem vozilu pred prihodom kriminalistov. Preiskava vozila naj bi bila nedopusten poseg v zasebni prostor pritožnika, saj je glede na namen določbe 36. člena Ustave treba uporabiti analogijo in tako ugotoviti kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Za preiskavo vozila naj bi cariniki potrebovali odločbo sodišča. Ugotovitve zapisnika carinskega organa in policije naj bi se razhajale. Iz prvega naj bi izhajalo, da carinski organ ni odprl praga vozila, iz drugega pa, da je bil ta že odprt ob prihodu policije. Če pragov ni odprla carina, naj bi jih policija, ki pa bi potrebovala za poseg odredbo preiskovalnega sodnika. V nasprotju z Ustavo naj bi bila možnost, da carinski organ lahko opravi pregled vozila, čeprav se pritožnik z njim ne strinja, saj naj bi v primeru, ko se oseba upre preiskavi poslovnih in drugih prostorov, carinski organ po določbi 29. člena ZCS potreboval sodno odločbo. Pritožnik zatrjuje, da je bila s preiskavo vozila kršena njegova pravica do zasebnosti, ki je varovana v 34., 35., 36., 37. in 38. členu Ustave. V postopku naj bi mu bila kršena tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave, saj naj sodišče ne bi ugodilo predlogu, da se pri upravnem organu v Republiki Črni gori preveri, od kdaj naj bi bil lastnik vozila. Pritožnik predlaga ugoditev ustavni pritožbi, odpravo izpodbijanih sodb oziroma njihovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje.

B.

3.Kršitve pravic, storjene v predkazenskem postopku z ravnanji državnih organov, so predmet presoje Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo v obsegu, v katerem obstaja vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavnost zatrjuje pritožnik, in obsodilno sodbo. To pomeni, da je kršitve ustavnih pravic v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo mogoče uveljavljati le, če se z ustavno pritožbo uveljavlja izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic. V obravnavanem primeru pritožnik s trditvijo, da se izpodbijane sodbe ne bi smele opreti na dokaze, pridobljene v predkazenskem postopku s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic, smiselno uveljavlja izločitev tako pridobljenih dokazov.

4.Pritožnik očitek glede uporabe nedovoljenih dokazov utemeljuje predvsem s trditvijo, da ni bil navzoč ves čas preiskave vozila, da ni bil podan sum kršitve predpisov, ki bi moral biti po določbah ZCS podlaga za ukrepe carinikov, da je bil ZCS napačno uporabljen, ker po njegovih določbah ni bilo mogoče opraviti preiskave vozila na način, kot so ga opravili carinski organi, ter s trditvijo o nasprotju med zapisnikom carinskega organa in zapisnikom policije, kdaj je bil prag vozila odprt. Taki očitki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava. Glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) zgolj z navedbami, ki po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega in procesnega prava, pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Napačna ugotovitev dejanskega stanja in napačna uporaba prava bi lahko pomenila kršitev pravnega jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za tako kršitev bi šlo, če bi bila odločitev tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi ji bilo mogoče oceniti kot arbitrarno. Tak očitek glede izpodbijanih sodb ni utemeljen.

5.V zvezi z očitkom, da pritožnik ni bil prisoten ves čas preiskave vozila, je drugostopenjsko sodišče pojasnilo, da že iz pritožnikovega zagovora izhaja, da je bil prisoten ob preiskavi, ko je bilo odkrito mamilo in ko je policija opravila zaseg. Če ni bil prisoten, ko je carinski organ čakal na prihod kriminalistov, po stališču drugostopenjskega sodišča ta okoliščina ni bistvena, saj tedaj ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje, ki bi vplivalo na končne ugotovitve glede odkritja in zasega mamila. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je bil pritožnik navzoč pri uradnih dejanjih v zvezi s pregledom in preiskavo vozila, le tedaj ko so čakali na prihod kriminalistov, pa ga ni bilo. Prav tako nimajo opore v podatkih spisa pritožbeni očitki o nasprotju med ugotovitvami carinskega organa in policije, kar sta pritožniku pojasnili drugostopenjsko in Vrhovno sodišče. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da ne drži, da bi si zapisnika carinskega organa in policije nasprotovala glede okoliščine, kdo je odpiral pragove osebnega vozila, in da dejstvo, da je iz zapisnika policije razvidno, da je bila ob njihovem prihodu prerezana kovinska konstrukcija praga, ne nasprotuje zapisniku carinskega organa. Pri tem je zapisalo, da iz njega izrecno ne izhaja, da cariniki praga niso odpirali, ampak je iz navedb pritožnika in carinika Ž. V. razbrati, da so prag vozila že pred prihodom policije odprli cariniki. Vrhovno sodišče pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da zahteva za varstvo zakonitost zmotno trdi, da so preiskavo vozila opravili kriminalisti in da iz zapisnika carinskega organa sploh ne izhaja kakršnokoli dejanje policistov, pač pa, da se trdi, da je "bilo vozilo pregledano s službenim psom in tehničnimi pripomočki", oboje pa so opravili cariniki, kar je potrdil tudi pritožnik. Obe sodišči sta navedli, na katerih določbah ZCS so temeljila pooblastila carinskega organa za pregled in nato za preiskavo vozila. Vrhovno sodišče je v zvezi z očitkom, da ni bil podan sum, zapisalo, da je obramba šele v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavila vprašanje obstoja suma, zaradi česar se sodišči v rednem postopku do tega vprašanja nista mogli opredeliti. Pri tem je opozorilo na izpovedbo carinika, da je pritožniku rekel, da je z njegovim vozilom nekaj narobe in v zvezi s tem na mnenje izvedenca, da je bila na predelanem pragu sveža barva, kar je bilo na daleč vidno. Taka razlaga je razumna. Glede na navedeno ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

6.Pritožnik utemeljuje kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave z določbo 29. člena ZCS, po kateri carinski organ v primeru, ko se oseba upre pregledu poslovnih prostorov, potrebuje sodno odločbo, in pri tem navaja, da je treba preiskavo vozila, ko ni soglasja, obravnavati kot preiskavo stanovanja. Pritožnik utemeljuje kršitev te ustavne pravice tudi s trditvijo, da bi policija potrebovala za preiskavo vozila sodno odredbo, ker naj bi bilo očitno, da je glede na nasprotja med zapisnikom carinskega organa in zapisnikom policije opravila preiskavo vozila policija. Pritožnik ne izkaže, da bi se uprl preiskavi vozila, da ne izkaže zatrjevanih nasprotij med zapisniškimi ugotovitvami obeh organov, pa je Ustavno sodišče pojasnilo že v prejšnji točki. Glede na to ne gre za zatrjevano kršitev.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, vendar ne izkaže, da je predlagal dokaz, o katerem naj sodišče ne bi odločalo. Pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče lahko s poizvedbo pri upravnem organu ugotovilo, ali je imel dostop do vozila še kdo drug, pa ne pomeni predloga za izvedbo dokaza.

9.Ker je pritožnik kršitve pravic iz 34., 35., 37. in 38. člena Ustave le zatrdil, ni pa jih utemeljil, Ustavno sodišče teh kršitev ni moglo presojati.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer