Jedro

Ker gre za izjemo od splošnega pravila o pristojnosti, se določbe člena 22 Uredbe št. 44/20011 ne smejo razlagati širše, kot zahteva njihov namen cilj pravil o izključni pristojnosti iz določb člena 22 Uredbe št. 44/2001 je te spore pridržati za sodišča, ki so z njimi dejansko in pravno povezana, kar pomeni dodelitev izključne pristojnosti sodiščem države članice v posebnih okoliščinah, ko so ta sodišča zaradi tesne povezanosti med temi spori in navedeno državo članico glede na predmet zadeve v boljšem položaju za odločanje v sporih, ki iz tega izhajajo. Sodišča države članice, v kateri ima družba sedež, naj bi bila namreč najprimernejša za odločanje o takih sporih, zlasti zato, ker so v tej državi opravljene formalnosti v zvezi z objavo družbe. Ne more biti dvoma, da je podana neprimerno bolj tesna povezava spora s sodiščem v Republiki Sloveniji in da je to v boljšem položaju za odločanje o sporu. Izključitev družbenika ima po 502. členu ZGD-1 za posledico prenehanje poslovnega deleža in vseh s tem deležem povezanih pravic in obveznosti, zakon pa drugim družbenikom nalaga določene obveznosti. Vse te spremembe bodo v primeru uspeha tožnikov terjale določene formalnosti v zvezi z objavo, zato je sodišče države po sedežu družbe najprimernejše za odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom izreklo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v pravdni zadevi (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo z dne 17. 7. 2019 (II. točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka 746,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da gre za spor z mednarodnim elementom, saj imata tožnika stalno prebivališče v Sloveniji, tožena stranka pa je gospodarska družba s sedežem v A. Tožnika sta vložila tožbo na izključitev družbenika. Navajata, da tožena stranka povzroča družbi škodo, zaradi česar zahtevata njeno izključitev iz družbe. Čeprav 24. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - prenovitev (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I) določa izključno pristojnost po sedežu družbe, tožba na izključitev družbenika ne spada v domet 24. člena Uredbe Bruselj I. Pri izključitveni tožbi mora sodišče presojati ali družbenik povzroča škodo, ravna v nasprotju s sklepi skupščine, ne sodeluje pri upravljanju ali kako drugače grobo krši pogodbo. Za zahtevek na izključitev družbenika iz družbe ni podana izključna pristojnost iz 24. člena Uredbe Bruselj I. Prav tako tožba na izključitev družbenika ni zajeta z določili o izbirni pristojnosti po kraju sedeža družbe na podlagi 7. člena Uredbe Bruselj I. Sodišče je upoštevalo 4. člen Uredbe Bruselj I o splošni pristojnosti po sedežu tožene stranke.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagata pritožbo tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navajata, da sodišče spregleda 24. člen Uredbe Bruselj I, ki določa izključno pristojnost sodišča države članice v postopkih, katerih predmet je veljavnost ugotovitve, ničnost ali prenehanje gospodarskih družb ali drugih pravnih oseb ali združenj fizičnih ali pravnih oseb ali veljavnost odločitev njihovih organov. V teh primerih je podana izključna pristojnost sodišča države članice, v kateri ima gospodarska družba, pravna oseba ali združenje sedež. V predmetnem postopku gre za sprožitev postopka izključitve družbenika, kar se tiče obstoja pravne osebe. Ne gre zanemariti, da predstavlja bistvo d.o.o. odnos med njenimi družbeniki, ki mora biti zaupen. Kolikor ni več zaupanja med slednjimi, ni več pogojev za nadaljevanje družbe, kar vodi v njeno prenehanje. V konkretnem postopku se bo moralo sodišče ukvarjati z vprašanjem, ali takšno zaupanje med družbeniki še obstaja ali ne. Kolikor slednjega ni, lahko pride bodisi do izključitve družbenika bodisi do prenehanja družbe. Da je predmetna določba glede izključne pristojnosti uporabljiva v konkretnem primeru, je ugotoviti tudi na podlagi načela ekonomičnosti in smotrnosti. Družba, katere družbenik je tožena stranka, ima sedež v Republiki Sloveniji. Navedeno dejstvo je bilo toženi stranki dobro znano ob vstopu v družbo in je s slednjim soglašala. Vse skupščine družbe, katerih se tožena stranka redno udeležuje, se izvajajo na ozemlju Republike Slovenije, prav tako na tem območju izvajajo družbeniki upravljalske pravice. Posledično ni logično in ni smotrno, da bi v postopkih, kot je predmetni, družbeniki morali vlagati tožbe pred sodišči držav članic, kjer imajo družbeniki sedež (nelogično je, da bi glede vprašanja izključitve družbenika v Republiki Sloveniji odločala sodišča npr. v Nemčiji, Franciji, torej v drugih državah). Nenazadnje je družba, katere družbenik je tožena stranka, podvržena pravilom slovenskega prava in pristojnosti slovenskih sodišč, zato ni okoliščine, da se vprašanje izključitve tožene stranke obravnava pred sodiščem v Avstriji. D.o.o. se ustanovi med družbeniki s sklenitvijo družbene pogodbe. Navedeni akt predstavlja pravni posel, s katerim družbeniki dogovorijo predmet - namen, dejavnost, trajanje in podobno same družbe. Med družbeniki je posledično vzpostavljeno pogodbeno razmerje, izpolnitev katerega predstavlja ustanovitev in nemoteno delovanje družbe. Posledično vprašanje morebitne izključitve družbenika predstavlja okoliščino, ki se nanaša na vprašanje pogodbenega razmerja med družbeniki.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da gre za spor med družbeniki gospodarske družbe in za nikakršen drugačen spor. Prvostopenjsko sodišče pravilno in zakonito ugotavlja, da tožba na izključitev družbenika ne spada v domet 24. člena Uredbe Bruselj I, saj se ne presoja veljavnost ustanovitve, ničnost ali prenehanje gospodarske družbe, temveč izključitev družbenika iz družbe. Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek na izključitev družbenika, ne na prenehanje družbe, sodišče je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek in ne more prisoditi nekaj drugega. Uredba Bruselj I ne določa, da bi se izključna pristojnost po sedežu družbe ugotavljala po načelu ekonomičnosti in smotrnosti, zaradi česar so navedbe pravno napačne. Tožba na izključitev družbenika je jasna in ne obravnava kakršnegakoli pogodbenega razmerja med strankami, kot zmotno navaja pritožnik. Gre za specialni korporacijski spor. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in natančno pojasnilo kaj mora presojati pri tovrstnem zahtevku in to ni presojanje družbene pogodbe ali pogodbenih razmerij med družbeniki. Morebitna izključitev družbenika ne predstavlja posledice spora, ki bi izviral iz pogodbenega razmerja med družbeniki, kot napačno navaja pritožnik. Pa tudi, če bi se štelo, da gre za sodno presojo pogodbenega razmerja med strankami, družbena pogodba ne določa pristojnosti slovenskih sodišč. Pravna naziranja pritožnika so mimo smisla določb Uredbe Bruselj I. Gre za splošno pravilo o pristojnosti, vse ostale določbe Uredbe Bruselj I o pristojnosti sodišč so izjeme glede splošne pristojnosti. Upoštevaje načelo ozke razlage izjem pomeni, da se jim ne sme pripisovati širša razlaga, kot je za dosego namenov Uredbe Bruselj I. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre v tem primeru za spor z mednarodnim elementom, saj imata tožnika stalno prebivališče v Sloveniji, tožena stranka pa je gospodarska družba s sedežem v Avstriji (3. točka obrazložitve sklepa). Tega stranki ne zanikata. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo kakšen tožbeni zahtevek sta vložila tožnika - na izključitev družbenika tožene stranke iz skupne družbe in v čem je osrednji razlog oziroma dejanska podlaga zahtevka - da tožena stranka povzroča družbi škodo (9. točka obrazložitve sklepa). Tudi teh ugotovitev stranki ne izpodbijata. Če bi sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka res povzroča družbi (pravno pomembno) škodo, bi zahtevku ugodilo na podlagi tretjega odstavka 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Ta določa, da sme ne glede na prvi odstavek tega člena vsak družbenik s tožbo zahtevati, da se drug družbenik iz družbe izključi, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov ter če sicer grobo krši pogodbo (10. točka obrazložitve sklepa).

6. Pri presoji ugovora jurisdikcije je sodišče prve stopnje glede na nesporen mednarodni element pravilno izhajalo iz določb Uredbe Bruselj I. Ta v 4. členu določa splošno pristojnost sodišča države članice po stalnem prebivališču oziroma sedežu tožene stranke (13. točka obrazložitve sklepa), določa pa tudi izključno pristojnost po sodišču države članice, v kateri ima gospodarska družba, druga pravna oseba ali združenje svoj sedež (8. in 10. točka obrazložitve sklepa). Tožnika utemeljeno opozarjata na dikcijo 24. člena Uredbe Bruselj I, ki se v 2. točki glasi, da so ne glede na stalno prebivališče strank izključno pristojna naslednja sodišča države članice: v postopkih, predmet katerih je veljavnost ustanovitve, ničnost ali prenehanje gospodarskih družb ali drugih pravnih oseb ali združenj fizičnih ali pravnih oseb, ali veljavnost odločitev njihovih organov, sodišča držav članic, v katerih ima gospodarska družba, druga pravna oseba ali združenje svoj sedež. Utemeljeno tudi podajata svojo razlago zakaj naj bi v tem primeru šlo za to izjemo, za izključno pristojnost. Drži, kar navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da so vse ostale določbe Uredbe o pristojnosti sodišč, glede na splošno pravilo o pristojnosti, izjeme, da se jim upoštevaje načelo ozke razlage izjem ne sme pripisovati širša razlaga, kot je potrebno za dosego namenov Uredbe, vendar neutemeljeno navaja, da iz tožbenega zahtevka oziroma (pravilno) iz predmeta postopka izhaja, da ne gre za nobenega izmed izjemnih primerov. Tudi po sodni praksi Sodišča EU je treba pravila o posebni in izključni pristojnosti razlagati ozko. Ker gre za izjemo od splošnega pravila o pristojnosti, se določbe člena 22 Uredbe št. 44/20011 ne smejo razlagati širše, kot zahteva njihov namen (sodbi z dne 2. oktobra 2008, Hassett in Doherty, C-372/07, EU:C:2008:534, točki 18 in 19, ter z dne 12. maja 2011, BVG, C-144/10, EU:C:2011:300, točka 30). Kar zadeva cilje in namen Uredbe št. 44/2001, je treba spomniti, da je, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 2 in 11, namen te uredbe poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah s pravili o pristojnosti, ki so čim bolj predvidljiva. Ta uredba tako sledi cilju pravne varnosti, ki zajema okrepitev pravnega varstva oseb s sedežem ali stalnim prebivališčem v Uniji, tako da tožeči stranki omogoča, da brez težav ugotovi, na katero sodišče se lahko obrne, in toženi stranki, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem je lahko tožena (sodbe z dne 23. aprila 2009, Falco Privatstiftung in Rabitsch, C-533/07, EU:C:2009:257, točki 21 in 22; z dne 17. marca 2016, Taser International, C-175/15, EU:C:2016:176, točka 32, in z dne 14. julija 2016, Granarolo, C-196/15, EU:C:2016:559, točka 16). Poleg tega, kot je razvidno iz uvodne izjave 12 navedene uredbe, pravila o pristojnosti, ki odstopajo od splošnega pravila o pristojnosti sodišč države članice, na ozemlju katere ima tožena stranka stalno prebivališče, dopolnjujejo zadnje navedena pravila, če obstaja tesna povezava med sodiščem, ki je pristojno na podlagi teh pravil, in sporom ali če gre za zagotavljanje učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Natančneje, cilj pravil o izključni pristojnosti iz določb člena 22 Uredbe št. 44/2001 je te spore pridržati za sodišča, ki so z njimi dejansko in pravno povezana (glej, kar zadeva člen 16 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), katere določbe so v bistvu enake določbam člena 22 Uredbe št. 44/2001, sodbo z dne 13. julija 2006, GAT, C-4/03, EU:C:2006:457, točka 21), kar pomeni dodelitev izključne pristojnosti sodiščem države članice v posebnih okoliščinah, ko so ta sodišča zaradi tesne povezanosti med temi spori in navedeno državo članico glede na predmet zadeve v boljšem položaju za odločanje v sporih, ki iz tega izhajajo (sodba Sodišča z dne 12. maja 2011, BVG, C-144/10, EU:C:2011:300, točka 36). Tako je bistveni cilj, ki se uresničuje s členom 22, točka 2, Uredbe št. 44/2001, to, da se združujejo pristojnosti za preprečevanje protislovnih odločb v zvezi obstojem družb in veljavnostjo odločanja njihovih organov (sodba z dne 2. oktobra 2008, Hassett in Doherty, C-372/07, EU:C:2008:534, točka 20). Sodišča države članice, v kateri ima družba sedež, naj bi bila namreč najprimernejša za odločanje o takih sporih, zlasti zato, ker so v tej državi opravljene formalnosti v zvezi z objavo družbe. Tem sodiščem je torej podeljena taka izključna pristojnost zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti (sodba z dne 2. oktobra 2008, Hassett in Doherty, C-372/07, EU:C:2008:534, točka 21)2. 7. Ob primerjavi možnih forumov v Republiki Sloveniji ali v Republiki Avstriji v tem primeru ne more biti dvoma, da je podana neprimerno bolj tesna povezava spora s sodiščem v Republiki Sloveniji in da je to v boljšem položaju za odločanje o sporu. Tožnika utemeljeno poudarjata, da ima družba sedež v Republiki Sloveniji, da se na njenem ozemlju izvajajo vse skupščine, da na tem območju družbeniki izvajajo upravljavske pravice in da je družba podvržena pravilom slovenskega prava. Izključitev družbenika ima po 502. členu ZGD-1 za posledico prenehanje poslovnega deleža in vseh s tem deležem povezanih pravic in obveznosti, zakon pa drugim družbenikom nalaga določene obveznosti. Vse te spremembe bodo v primeru uspeha tožnikov terjale določene formalnosti v zvezi z objavo, zato je sodišče države po sedežu družbe najprimernejše za odločanje.

8. Nenazadnje se tudi jezikovna razlaga vsebine spora prilega ureditvi izključne pristojnosti po 24. členu Uredbe Bruselj I. Tožeča stranka res ni vložila tožbe z zahtevkom na prenehanje družbe kot pravne osebe, vendar bo odločanje o izključitvi tožene stranke kot družbenika pomenilo presojo razlogov po ZGD-1 za prenehanje združenja (kot določene asociacije) med tožnikoma - fizičnima osebama in toženo stranko - pravno osebo v gospodarski družbi. Pojasnjeno je že bilo do česa bo prišlo v primeru uspeha tožnikov po 502. členu ZGD-1 in v pritožbi utemeljeno navajata, da se je družba ustanovila z družbeno pogodbo, da je tožena stranka vstopila v družbo (z nakupom poslovnega deleža in na ta način pristopila k družbeni pogodbi), da morebitna izključitev družbenika predstavlja okoliščino, ki se nanaša na vprašanje razmerja med družbeniki, da kolikor ni več pogojev za nadaljevanje združenja, to vodi v prenehanje združenja med strankama (ne v prenehanje družbe kot pravne osebe). Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožba ne obravnava pogodbenega razmerja med strankami in da sodišče ne presoja pogodbenih razmerij, da izključitev družbenika ne predstavlja posledice spora iz pogodbenega razmerja med družbeniki, ter da tudi, če bi se štelo, da gre za sodno presojo pogodbenega razmerja med strankami, družbena pogodba ne določa pristojnosti slovenskih sodišč. Kot je bistveno v tej zadevi, gre za izključno pristojnost po Uredbi Bruselj I. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožnikov in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

9. V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje obravnava tožbo.

10. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Relevantna določba prenovljene Uredbe Bruselj I je enaka. 2 Sodbe Sodišča EU C-560/16 E.ON Czech Holding AG z dne 7. 3. 2018, C-144/10 Berliner Verkehrsbetriebe (BVG) z dne 12. 5. 2011 in C-372/07 Nicole Hassett z dne 2. 10. 2008. Ta sodna praksa je bila sprejeta po objavi članka A. Galič, Mednarodna pristojnost po Uredbi 44/2001, Pravosodni bilten 2007, št. 1, na katerega se je kot odločilnega oprlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (10. točka obrazložitve in opomba št. 1 sklepa).