Jedro

Iz tožničinega predloga za razrešitev in tudi iz njenih tožbenih navedb izhaja, da naj bi tožnica razrešitev odvetnice predlagala v zvezi s podpisom dogovora o plačilu stroškov zastopanja z dne 6. 6. 2011. Brezplačna pravna pomoč, za katero je tožnica zaprosila 17. 2. 2012, ji je bila dodeljena z odločbo z dne 6. 4. 2012, torej je evidentno, da je tožnica dogovor o plačilu odvetniških storitev z odvetnico sklenila pred vložitvijo prošnje in odločitvijo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. V skladu z upravnosodno prakso se določilo devetega odstavka 30. člena ZBPP razlaga tako, da postavljeni odvetnik svoje dolžnosti ne opravlja v redu v postopku, v katerem je bil določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči. Tožnica pa v postopku, za katerega je bila za izvajalko pravne pomoči določena odvetnica, ni izkazala okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo odvetnico treba razrešiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani – organ, pristojen za odločanje o odobritvi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za razrešitev odvetnice A.S. in postavitev odvetnice B.B. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 6. 4. 2010 (pravilno 2012) dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v zapuščinskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II D 508/00 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen sodnih taks. Za izvajalko brezplačne pravne pomoči je bila določena odvetnica A.A. Dne 27. 6. 2012 je tožnica predlagala njeno razrešitev iz razloga, ker naj bi odvetnica ravnala nezakonito s tem, ko je od nje zahtevala podpis o plačilu 15% od zneska odškodnine. Odvetnica A.A. je na poziv sodišča odgovorila, da je tako plačilo predlagala sama tožnica. Organ za BPP ugotavlja, na je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč za zapuščinski postopek, ne pa tudi za pravdni postopek, kamor je bila tožnica napotena po prekinitvi tega zapuščinskega postopka. Zato se bodo odvetniški stroški in stroški postopka, nastali v zapuščinskem postopku, odmerili po določbah Zakona o odvetniški tarifi. Dogovor, sklenjen med tožnico in odvetnico dne 6. 6. 2011, je bil sklenjen pred vložitvijo tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, tj. 17. 2. 2012 in zato ni relevanten razlog za razrešitev odvetnice. Drugih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da odvetnica ni v redu opravljala svoje dolžnosti, ki bi bili podlaga za razrešitev odvetnice v smislu devetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pa tožnica ni navedla. Zato je organ za BPP njeno prošnjo za razrešitev postavljene odvetnice zavrnil. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve procesnega in materialnega predpisa. Ugovarja, da organ za BPP njeni prošnji ni ugodil, čeprav gre za razmerje med odvetnikom in stranko, ki je po svoji naravi zaupno in mora temeljiti na zaupanju med njima. Dogovor o plačilu, ki ga je izposlovala odvetnica A.A. 6. 6. 2011, naj bi bil po navedbah izpodbijane odločbe sklenjen pred pridobitvijo pravne pomoči, tj. 17. 2. 2012, kar pa seveda ne drži. ZBPP določa, da je ničen vsak dogovor, ki ga sklene odvetnik s stranko za plačilo zastopanja v zadevah, za katere je odobrena brezplačna pravna pomoč. Namen te določbe je zaščititi stranko, ki zaradi ekonomske stiske, v kateri se je znašla, in v kateri prosi za brezplačno pravno pomoč, ni dodatno izpostavljena pritiskom za plačilo, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. Ni mogoče verjeti odvetnici A.A., ki trdi, da je tožnica zaprosila za tak način obračunavanja oziroma bi morala odvetnica, ko je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, sporočiti stranki, da je več ne zavezuje podpisani sporazum. Če pa si je odvetnica želela zagotoviti plačilo nagrade, bi morala odkloniti pridobitev brezplačne pravne pomoči. Kljub temu, da tožnica zatrjuje, da je bil dogovor podpisan po pridobitvi brezplačne pravne pomoči, je ravnanje odvetnice A.A. takšno, da opravičuje njeno zamenjavo. Tožnica predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze, izpodbijano odločbo razveljavi in ugodi tožničini prošnji za razrešitev odvetnice A.A. in postavitev odvetnice B.B. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi.

Stranka z interesom, A.A., se v odgovoru na tožbo strinja z izpodbijano odločitvijo. Poudarja, da je dogovor z dne 6. 6. 2011 izraz prave volje tožnice, ki je bila na prvem sestanku seznanjena s potekom postopka in približno oceno stroškov zastopanja in je sama predlagala podpis dogovora o plačilu stroškov zastopanja v višini 15% prejetega zneska. Stranka z interesom meni, da je tožnico k vložitvi tožbe pripeljalo lažno upanje in želja, da bi dobila 30.000 SIT po pok. C.C., ne pa porušeno zaupanje do odvetnice.

Tožba ni utemeljena.

Organ za BPP je zavrnitev tožničine prošnje za razrešitev odvetnice, ki je bila z odločbo z dne 6. 4. 2012, s katero je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v zapuščinskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II D 508/00, določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči, oprl na ugotovitev, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen dejanski stan, kot ga za razrešitev postavljenega odvetnika določa deveti odstavek 30. člena ZBPP. Po tej določbi sme organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. V skladu s upravnosodno prakso (sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 884/2003 z dne 4. 9. 2003 in I Up 466/2006 z dne 4. 4. 2006) se navedeno določilo razlaga tako, da postavljeni odvetnik svoje dolžnosti ne opravlja v redu v postopku, v katerem je bil določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči. Na podlagi predloženega upravnega spisa sodišča ugotavlja, da je organ za BPP svojo odločitev oprl na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz tožničinega predloga za razrešitev in tudi iz njenih tožbenih navedb izhaja, da naj bi tožnica razrešitev odvetnice predlagala v zvezi s podpisom dogovora o plačilu stroškov zastopanja z dne 6. 6. 2011. S tem dogovorom se je tožnica zavezala, da bo, ko bo prejela odškodnino, odvetnici plača 15% odškodnine. Brezplačna pravna pomoč, za katero je tožnica zaprosila 17. 2. 2012, ji je bila dodeljena z odločbo z dne 6. 4. 2012, torej je evidentno, da je tožnica dogovor o plačilu odvetniških storitev z odvetnico sklenila pred vložitvijo prošnje in odločitvijo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Njen ugovor, da to ne drži, je v neposrednem nasprotju z listinami v upravnem spisu (tožnica te svoje trditve ne obrazloži, kolikor pa se opira na podatek v 1. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je navedeno, da ji je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena z odločbo št. Bpp 576/2012 z dne 6. 4. 2010, je povsem jasno, da je pri zapisu letnice nastala pisna napaka, 2010 namesto 2012, saj je tudi tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči datirana z 17. 2. 2012). Poleg tega se organ za BPP pravilno sklicuje na dejstvo, da je bila tožnici brezplačna pravna pomoč dodeljena za zapuščinski postopek in ne tudi za pravdni postopek. Na podlagi teh dejstev je utemeljeno zaključil, da v postopku, za katerega je bila za izvajalko pravne pomoči določena odvetnica A.A., tožnica ni izkazala okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo odvetnico treba razrešiti. Kot je tožnici pojasnil organ za BPP, se bodo nagrada in stroški odvetnice v tem postopku obračunali po odvetniški tarifi in sporazum o plačilu stroškov z dne 6. 6. 2011 na ta obračun ne bo vplival. Iz navedenih razlogov je bilo treba tudi po presoji sodišča tožničino prošnjo za razrešitev odvetnice A.A. zavrniti.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, ker je lahko odločilo na podlagi dejanskih ugotovitev organa za BPP in dokazov, ki jih ta organa izvedel ter pravilno ocenil, ne da bi bilo treba dokaze ponovno izvajati, kot je predlagala tožnica v tožbi.

O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.