Jedro

Pri tožnici je sicer ugotovljena invalidnost, ker za svoje delo ni več zmožna, ni pa ugotovljena telesna okvara po veljavnem Sporazumu o seznamu telesnih okvar. Iz tega razloga njen zahtevek, da se odpravita odločbi toženca in da se ji prizna pravica do invalidnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 30. 11. 2009 in št. ... z dne 17. 5. 2010, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Zavrnilo je tudi zahtevek, da tožena stranka tožnici prizna pravico do invalidnine ter da ji povrne stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu v novo sojenje. Navaja, da je nesporno dejstvo, da je pri tožnici podana telesna okvara. Gre za strokovno medicinsko vprašanje, na katerega bi sodišče lahko odgovorilo le s pomočjo izvedenskega mnenja, s pridobitvijo zdravstvenega kartona tožnice in z njenim zaslišanjem. Navedenih dokazov sodišče ni izvedlo, dejansko stanje tako ni bilo popolno ugotovljeno in je sodba izdana preuranjeno. Pri tožnici je bila ugotovljena invalidnost, pri njej pa je nedvomno podana telesna okvara, zaradi katere je za delo nezmožna. Že več let ima hude zdravstvene težave, ki ji onemogočajo delovno aktivnost. Zaradi bolezenskih težav tožnica tudi ni zmožna vožnje z osebnim avtomobilom ter drugih telesnih aktivnosti. Zdravstveno stanje se ji je poslabšalo do tolikšne mere, da ga ni mogoče izboljšati z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in bi se tožnica na ta način usposobila, da bi še vedno delala z omejitvami s polnim delovnim časom oziroma vsaj s skrajšanim delovnim časom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica v pritožbenih navedbah ne loči jasno med definicijo invalidnosti po prvem odstavku 60. člena ter definicijo telesne okvare po prvem odstavku 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12). Z dokončnim upravnim aktom, ki ga tožnica izpodbija v socialnem sporu v smislu prvega odstavka 63. in prvega odstavka 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), je tožena stranka odločala o pravici do invalidnine za telesno okvaro. Telesna okvara je podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne (prvi odstavek 143. člena ZPIZ-1). Po 144. členu ZPIZ-1 je telesna okvara lahko podlaga za priznanje pravice do invalidnine, kot posebnega denarnega prejemka (13. odstavek 8. člena ZPIZ-1) in sicer v primeru, da je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, če pa je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa le, če znaša najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Iz navedene definicije izhaja, da med invalidnostjo, kot spremembo zdravstvenega stanja, ki je ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in zaradi katere se je zavarovancu zmanjšala zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje ter telesno okvaro, ni neposredne medsebojne odvisnosti ali povezanosti. Za priznanje pravice do invalidnine je bistveno, da je telesna okvara z ustreznim odstotkom določena v splošnem aktu, kot ga določi minister, pristojen za delo po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo (tretji odstavek 143. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se do sprejema ustreznega akta na podlagi 454. člena ZPIZ-1 uporablja pri ugotavljanju telesnih okvar Sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89).

Tožnica ima nedvomno številne zdravstvene težave, vendar iz listin, zbranih v upravnem spisu, ne izhaja, da bi bila pri njej ugotovljena telesna okvara. Osebna zdravnica je v predlogu za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja sicer navedla, da predlaga tudi oceno telesne okvare, vendar v predlogu ni podrobneje opisala vrste oziroma stopnje telesne okvare, ki naj bi bila podana pri tožnici, v skladu z omenjenim sporazumom o seznamu telesnih okvar. Iz medicinskih izvidov ter mnenj specialistov izhaja, da tožnica boluje za utesnitvenim sindromom obeh ramen, pretežno desno, kar naj bi bistveno vplivalo na njeno delovno zmožnost. Poleg tega osebna zdravnica ugotavlja neurejeno arterijsko hipertenzijo, sladkorno bolezen, steatozo ter bolečine v križu z išiasom, kar sicer vpliva na tožničino preostalo delovno zmožnost, nobena izmed navedenih diagnoz oziroma bolezni pa ne pomeni ugotovitve obstoja telesne okvare. Tožnica je bila zdravstveno pregledana in obravnavana pri Inštitutu Republike Slovenije za rehabilitacijo, ki je specializirana ustanova za ugotavljanje preostalih delovnih sposobnosti in zmožnosti preostalih življenjskih aktivnosti pri zavarovancih. V poročilu inštituta z dne 21. 5. 2009 obstoj telesne okvare ni ugotovljen ali omenjen.

Izvedenski organi tožene stranke, ki so, med ostalim, invalidske komisije ter zdravniki posamezniki, po prvem odstavku 261. člena ZPIZ-1 dajejo izvedensko mnenje v postopku priznavanja pravic tudi o telesni okvari. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je invalidska komisija I. stopnje v sestavi medicinskih strokovnjakov, katerih specialnost ustreza ugotovljenim zdravstvenim težavam tožnice, tudi po osebnem pregledu, ugotovila, da so pri tožnici prisotne bolezenskem spremembe v levem ramenu, zaradi povišanega krvnega tlaka in sladkorne bolezni se ji pojavljajo funkcionalne motnje. Pri tožnici je sicer ugotovljena invalidnost, ker za svoje delo ni več zmožna, ni pa bilo mogoče ugotoviti obstoja telesne okvare po veljavnem Sporazumu. Takšno mnenje je na podlagi pregleda in ocene medicinske dokumentacije podala tudi invalidska komisija II. stopnje v sestavi specialistke internistke, specialista ortopeda in strokovnjaka za varstvo pri delu dne 14. 4. 2010. Bila je mnenja, da je tožnico zaradi funkcijske motenosti v ramenih potrebno razbremeniti gibov ramenskih sklepov, ki jih zaradi bolečin ne zmore in so zato potrebne omejitve pri delu. Nobeno bolezensko stanje notranjih organov in tudi funkcionalna prizadetost ramen ne ustrezajo merilom za ugotovitev telesne okvare in s tem tudi ne za priznanje pravice do invalidnine.

Tožničine navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti zdravstveni karton tožnice ter nato postaviti izvedenca, ki bi še posebej ocenil njene zdravstvene težave in ugotovil, ali je pri njej podana telesna okvara, so neutemeljene. Sodišče po 243. členu ZPP postavi izvedenca, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstvo, ki ga naj ga sodišče ugotavlja, mora biti nejasno oziroma že izvedeni dokazi ter predložene listine ne zadoščajo za prepričljivo ugotovitev o obstoju določenega dejstva. V obravnavanem primeru tega ni mogoče trditi in je sodišče prve stopnje zahtevo za postavitev izvedenca pravilno zavrnilo in zavrnitev predloga pravilno in popolno obrazložilo (točka 7 obrazložitve prvostopenjske sodbe). K ugotovitvam prvostopenjskega sodišča je le dodati, da so stranke že po temeljnih določbah ZPP (prvi odstavek 7. člena) dolžne navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Stranka mora, po prvem odstavku 286. člena ZPP, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 1. 2012 ni navedla nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da dotedanje ugotovitve v medicinski dokumentaciji in zlasti ugotovitve invalidskih komisij ne ustrezajo dejanskemu stanju, navedla tudi ni katera telesna okvara po Sporazumu naj bi pri njej obstajala. Že odsotnost trditev ter navedb tožeče stranke zadošča, da sodišče ne izvaja dokazov, s katerimi bi ugotavljalo resničnost obstoja določenih dejstev ter pravilnost navedb strank.

Sodba sodišča prve stopnje temelji na pravilno ugotovljenih dejstvih, zato je zakonito zavrnilo zahtevo za odpravo dokončne odločbe in priznanje pravice do invalidnine.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.